Samomorilska politika nojev

Samomorilska politika nojev

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 2. 2019 - 16.00

Mnoga nova in raznolika gibanja, protesti ozaveščenih in pogumnih dijakov, vztrajnih rumenih jopičev, raznoliki shodi jeznih na Balkanu od Tirane do Podgorice in Beograda in razočaranih na Madžarskem, vse to postaja realnost, ki kaže predvsem na deficit predstavništva. Ko zahteve finančne industrije postanejo politične prioritete, kjer vsi rešujemo izgube špekulativnih bank in nase sprejemamo še varčevalne ukrepe, izginja breme solidarnosti, pristajamo na politiko nojev. Vladavina ekonomije in njena življenjska sopotnica nafte zdaj napoveduje vojne brez vojaških čet, ampak le z izpusti emisiji toplogrednih plinov, ki se ne omejujejo na naše predstave o začrtanih mejah. Emisije potujejo, kot jih je volja. Ko se te ne zmanjšujejo, kar bi bilo edino zdravo za vsa živa bitja, in ko voditelji odstopajo od podnebnih sporazumov, je to vojna napoved brez vojaške intervencije.

Aktualno Poročilo o kroničnem onesnaževanju s premogom kaže, da so vsako leto termoelektrarne na območju zahodnega Balkana odgovorne za onesnaženost zraka, približno 3.900 prezgodnjih smrti, 8.500 primerov bronhitisa pri otrocih in druge kronične bolezni. Zdravstvene težave povečujejo izgube produktivnosti in zdravstvene stroške v višini do 11.535 milijona evrov. Oblikovalci politik v regiji so vseeno odločeni, da bodo financirali in gradili nove elektrarne na premog, kljub temu da večina teh elektrarn ne bo upoštevala najnovejših standardov EU za nadzor onesnaževanja.

Ne gre samo za onesnaženost zraka v naši okolici. Če ob tem upoštevamo dimenziji družbene neenakosti, ozemeljske delitve na center in periferijo ter ju mislimo razvojno, potem se izriše grozljiva podoba globalne podnebne nepravičnosti. Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva proizvede le približno deset odstotkov letnih globalnih emisij toplogrednih plinov; a na drugi strani kar polovico globalnih emisij proizvede najbogatejših deset odstotkov ljudi. V Združenem kraljestvu so, recimo, na posameznika emisije najbogatejših deset odstotkov do petkrat višje od emisij celotne spodnje polovice. Ti novi podatki so predstavljeni v poročilu To je kriza: soočanje z obdobjem okoljskega zloma, izdanim februarja letos.

Gibanje samoorganiziranih dijakov, ki v času šolskega pouka protestira pod sloganom #ClimateStrike, se širi, številčnost in množičnost njihovih protestov po svetu se povečuje. Vlade pozivajo, naj ustavijo segrevanje, zaščitijo našo in svojo prihodnost ter nas zadržijo pod »čudežno mejo« segrevanja do 1,5 stopinje celzija. Pomembno sporočilo je, da gibanje #ClimateStrike vodijo mladi, mlajši od 18 let.

Dijaki pozivajo vlade, naj razglasijo izredne razmere na področju podnebja in naj državni izobraževalni programi obravnavajo okoljsko krizo kot prednostno nalogo. Predvsem pa, naj oblast prepozna in prizna, da je skrb za prihodnost še najbolj v njenem interesu. To generacija je tudi prva, rojena v digitalno dobo, ki zna novo tehnologijo tudi odlično uporabljati, jo sooblikovati in si s tem olajšati organizacijo ter komunikacijo. Skupno ji je tudi, da pri stavkanju ne sledijo enotnemu modelu, da so kreativni, spontani in da je njihova organizacija decentralizirana. Pesimistične napovedi za prihodnost planeta jih ne otopijo, ampak aktivirajo. Zato na ekranih gledamo mladoletnike in najstnike na mestnih ulicah in ne njihovih staršev.

A včasih se stvari ne dogajajo spontano, pri nas je mnogokrat zaznati občutek, da moramo slediti, da se morajo stavke dijakov vseeno zgoditi tudi tukaj, četudi z neko spodbudo, da potrebujejo novi nosilci zahtev vabilo za organizacijo, sestanek. Ampak če govorimo o novi dobi, antropocenu, ki zahteva drugačne razmisleke in prakse, kar v resnici zahtevajo dijaki na ulicah, pomeni, da moramo temu pripisati tudi novo političnost, novo politično delovanje. Del tega je zaupanje v legitimnost novih igralcev, to, da se jim pusti prostor, da se postavijo zase, saj so ravno oni generacija, ki ne sprejema odločitev, ker jih legalno še ne more.

Čas zahteva, da vstopajo v politično polje novi igralci, ki se čutijo bolj poklicane, ki imajo za svoje zahteve večjo družbeno legitimnost. Nujno je podpreti samoiniciativnost gibanja dijakov, jim pustiti, da so pri tem kreativni in da odkrivajo politični prostor in ga po svoje zavzamejo, razumejo in sooblikujejo. Ker bodo le tako ostali iskreni glasniki sprememb, ki jih želijo za novo dobo.

Nova doba lahko pomeni iztek uporabnosti politične polarizacije na globalno-lokalno in levo-desno. Morda pomeni drugačne vrednote in načela od tistih, ki smo jih prevzeli po francoski revoluciji, in ne bi bilo slabo, da bi še enkrat preučili njihovo ustreznost. Zagotovo nova doba od nas zahteva tudi novo izrazoslovje za boljše razumevanje družbenih razmerij, potrebujemo nov pojmovni aparat za zagovor drugačne družbe. Zanikanje zloma podnebja ali neukrepanje ob zavedanju le-tega vodita v isto smer, v civilizacijsko pogubo in brezpredmetno politiko. Beg na zasebna varna ozemlja, v varovana naselja, v zlate palače ali k dobičkom na drugi strani zavarovane meje tega dejstva ne spremenijo. Beg lahko sicer razumemo kot izgnanstvo, zlasti ko zamenjamo ozemlje in s tem stališče, ki ni odvisno samo od tega, na kateri strani žice se nahajamo.

Mračnjaške elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Uradno ostaja cilj gospodarska rast – preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a še vedno rast. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ali delovne dobe ter zmanjševanjem sredstev za socialne politike. Takšno agresivno prizadevanje za gospodarsko rast za vsako ceno ustvarja družbeno nestabilnost, okoljsko krizo ter ogroža demokracijo.

Prenehati moramo biti odvisni od rasti, ki negativno vpliva na družbo in živi planet. Rast BDP ni zgolj številka, je način organizacije družbe na podlagi koncepta o trgih kot edinih proizvajalcih bogastva. Kritično obravnavanje BDP torej pomeni postavljati pod vprašaj tržno gospodarstvo. Če to drži, pri zamenjavi koncepta BDP ne gre za tehničen, ampak za političen projekt. A zgolj identifikacija problema ni dovolj. Vprašanje je, kako spremeniti sistem, tako da bo ponujal odgovore, ki bodo vodili k vzdržnim in skupnostnim politikam.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness