Baje, da sem milenijka. Glede na zapise, ki sem jih kot tipična predstavnica svoje generacije poiskala na internetu, se moja generacija razlikuje po tem, da si želimo pravičnega plačila. Edinstveni smo tudi v tem, da cenimo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. V službo menda radi hodimo, če je ta prostor za ustvarjanje. Kot pravijo, smo pri delu usmerjeni v nalogo, radi imamo možnost izbire. Milenijci smo usmerjeni vase in sposobni – aha – tu imate, zoomerji, boomerji in generacija x! Smo čisto drugačni od generacije x, ki si želi finančne neodvisnosti. Tega si mi sploh ne želimo. Posebnost baby boomerjev je to, da jih motivira, če so cenjeni, in da radi dosegajo soglasja. Milenijci in zoomerji smo tudi veliko bolj motivirani za delo, če šefi pred nas postavijo kakšno visokotehnološko napravo, pravijo.

Čestitke marketingu, ki mu je v svet uspelo poslati psevdoznanstveno generacijsko teorijo in doseči, da jo mediji in nekateri družboslovci uporabljajo kot relevantno za razlago družbe. Razlago, ki v resnici bolj spominja na horoskop kot na resno teorijo. Na prvi pogled je morda nedolžna. A spomnimo se, da so v 19. stoletju družboslovci ljudi povsem samoumevno razvrščali po rasnih značilnostih. Stereotipi so se začeli kot klinični opisi, imperializem pa jih je obrnil sebi v prid in jih uporabil za legitimacijo kolonizacije. Rasna delitev je bila – če ni še danes – splošno sprejeta, veljala je za znanstveno, čeprav ni imela podlage v dejstvih.

Po generacijski teoriji zgodovinske okoliščine, v katerih odraščamo, vplivajo na oblikovanje vrednot in vodijo v oblikovanje generacijske zavesti. Do neke mere to drži. Z zaostrovanjem kapitalizma in njegovih kriz so okoliščine, v katerih odraščamo, slabše, kar vpliva tudi na odraščajočo generacijo. Mlajše generacije, rojene v času kapitalističnih kriz, imajo slabše pogoje pri iskanju stanovanja, varne zaposlitve in slabši dostop do javnih storitev. A kljub temu je konflikt v svojih temeljih še vedno razredni, ne generacijski. Slabega položaja mladih delavk ne bo izboljšal boj s starejšimi sodelavkami, ampak boj s kapitalom.

Oseba, ki je odraščala v socializmu, je in bo imela drugačno življenje od osebe, ki se je rodila in odraščala v kapitalizmu. Ampak to ne zaradi obdobja kot takega, pač pa zaradi ekonomskih razlik, ki iz tega izhajajo. Če so ljudje odraščali v sistemu, kjer so imeli dostop do javnega zdravstva, šolstva in stanovanj, je to dejstvo odgovorno za njihov položaj in način razmišljanja. Tudi danes je tako: ljudje, ki brez težav plačajo privatnega zdravnika, bodo imeli drugačno kvaliteto življenja kot tisti, ki morajo čakati v čakalnih vrstah. Ne gre torej le za čas, ampak predvsem za družbeno-ekonomsko ozadje.

Dogodek, ki nas je kot družbo nedavno zaznamoval, je bila pandemija. A ne moremo trditi, da smo bili vsi v istem čolnu in da je na vse vplivala enako. Šoloobvezni otrok, ki živi v prostorni hiši z vso potrebno računalniško opremo, je imel manjše posledice kot njegov sošolec, ki si sobo v stanovanjskem bloku deli še s sestro, imajo pa en družinski računalnik.

Netočno je govoriti o generacijah kot o homogenih skupinah. Znotraj generacij so kljub skupnim izkušnjam ogromne razlike glede na družbeno-ekonomsko ozadje. Življenje je odvisno od tega, kakšno zaposlitev bodo dobili, kako hitro jo bodo dobili, bodo imeli morda svoje podjetje, imajo podedovano stanovanje, ali morajo najemati na trgu.

Ne presenča, da težko najdemo razlago metodologije, na podlagi katere bi lahko ugotovili, kako so zagovorniki generacijske teorije prišli do svojih zaključkov. Empiričnih dokazov je bore malo oziroma temeljijo na anekdotah in predpostavkah. Raziskave, ki so jih le izvedli, na koncu ugotavljajo, da med generacijami glede zadovoljstva pri delu in organizacijske predanosti ni bistvenih razlik. Razlike so večinoma povezane z življenjskim obdobjem. Zoomerji denimo ne razmišljajo toliko o upokojitvi, ker je pač še precej dlje v prihodnosti kot upokojitev boomerjev. Boomerji in generacija x manjkrat menjajo zaposlitve kot mlajše generacije. A ne zaradi kakšnih posebnih osebnostnih lastnosti, ampak zaradi dejstva, da v pogojih prekarnosti zanesljivih služb več ni. Težko se je navezati na podjetje, ki nam ponuja fleksibilno pogodbo.

Zaradi porasta člankov, memov in tiktok videov, ki tako ali drugače prispevajo k razvoju generacijske identitete, lahko pride do samouresničujoče se prerokbe. To pomeni, da ker nam vsi govorijo, da smo takšni in takšni, se začnemo tako tudi obnašati. Če se ne obnašamo svoji generaciji primerno, na primer da nam dol visi za napravo, ki nam jo je v pisarno posadil direktor in je ne znamo niti vklopiti, se počutimo kot outsiderji. Z nami je nekaj narobe, ker se ne obnašamo primerno etiketi svoje generacije.

Za konec si poglejmo še en primer. Imamo dve boomerki, lastnico podjetja in pri njej zaposleno čistilko. Potem pa imamo dve milenijki, lastnico trgovine in trgovko. Torej dve kapitalistki različnih generacij in dve delavki različnih generacij. Iz štirikotnika lahko nastaneta dva različna konflikta. Če gledamo z vidika generacijske teorije, bo verjetno prišlo do generacijskega konflikta med boomerkama in milenijkama. To bo koristilu predvsem kapitalu, ker se bo delavstvo borilo z napačnim sovražnikom. A obstaja še ena možnost. Boomerska čistilka in zoomerska trgovka bi se lahko kljub temu, da ena klepeta preko Instagrama, druga pa preko telefona, povezali in začeli organizirati sodelavke ter se uprli kapitalu. Generacijska teorija je normalizirala delitve, ki bi lahko vodile v katastrofo.

Razmišljanje skozi prizmo generacije ogroža vsakršen poskus oblikovanja zavezništva, ki bi lahko zlomilo kapitalizem. Obstaja ena delitev, ki jo je treba odpraviti, in to je razredna. Naš sovražnik je kapital, ne pa naš boomerski sodelavec, ki mu moramo vedno kazati, kako ustvariti zgodbo na Instagramu.