Te dni je svetovno znana skupina računalniških hekerjev in aktivistov izdala svoj nov video prispevek, v katerem je na dramatičen način opozorila, da se svet bliža tretji svetovni vojni. In to zaradi  napetosti med Severno Korejo in ZDA, ki še naprej »premikata strateške vire na položaje za vojno.« »Vsi signali prihajajoče vojne na korejskem polotoku prihajajo na površino,« opozarja skupina v šest minut dolgem video posnetku, ki se je pojavil na spletu. 

Kot še posebej nevarne znake so izpostavili zlasti opozorila Japonske in Južne Koreje o tem, da se pripravlja takojšen jedrski napad Severne Koreje. Po ocenah Anonimnih je tudi preizkus ameriške medcelinske jedrske rakete Minuteman 3 prejšnji teden skupaj z opozorili japonskih oblasti državljanom, da naj se pripravijo na morebiten jedrski napad še zadnji dokaz o prihajajočem velikem konfliktu med ZDA in Severno Korejo. 

»Za razliko od preteklih vojn bo ta vojna, čeprav bodo v njej sodelovale tudi kopenske enote, uničujoča, brutalna in hitra. Hkrati bo globalno katastrofalna, tako zaradi posledic za okolje, kot tudi na ekonomskem področju,« opozarjajo Anonimni in navajajo tudi podatek, da je Kitajska svoje državljane v Severni Koreji pozvala, da naj se takoj vrnejo domov zaradi napetosti v Severni Koreji. »Gre za resnično vojno z resničnimi globalnimi posledicami. Z velesilami, vpletenimi v spopad bodo tudi druge države prisiljene, da izberejo stran,« opozarjajo Anonimni, ki so si za svoje poslanstvo zadali širjenje »dejstev, za katera vlade ne želijo, da bi jih vi vedeli«. 

Anonimni niso edini, ki opozarjajo. Da bi se ameriški predsednik Donald Trump lahko odločil za napad na Severno Korejo je pred mesecem dni ocenil tudi nekdanji vodja britanskih obveščevalcev John Sawers. »Trump mi ne vzbuja zaupanja…Nima znanja, izkušenj in instinktov, ki jih potrebuje uspešen ameriški predsednik, vendar je naš interes, da imamo ameriško administracijo, ki podpira mednarodni sistem, svoje zaveznike in mednarodne norme. Misli tudi, da Kitajci počasi spoznavajo, da obstaja resna nevarnost, da bodo ZDA, če problem ne bo mirno rešen s pogajanjih, ostale samo z eno možnostjo, ki je vojaška,« je dejal nekdanji šef Mi16.

Če k temu dodamo še zadnji zaplet z odpustitvijo šefa FBI-ja James Comeya postanejo zadeve še bolj zlovešče. Ameriški predsedniki so se namreč za vojne intervencije zmeraj zelo radi odločali prav v času notranjepolitičnih kriz. 

Podobna opozorila je te dni izrekel tudi George Friedman, ki vodi »Geopolitično prihodnost.« »Kriza s Severno Korejo se je umirila. Ali, da bi bili bolj točni, mediji so drastično izgubili zanimanje za tamkajšnje dogajanje. Toda v resnici je položaj enak, kot tedaj, ko so bili naslovi polni dramatičnih opozoril,« opozarja Friedman. ZDA namreč v bližini korejskega polotoka zadržujejo bojno skupino z letalonosilko, medtem ko Severna Koreja  v bližini meje z Južno Korejo namešča topništvo, zaščiteno s protiletalskimi sistemi. Friedman zato opozarja, da se »v zadnjih nekaj tednih ni zgodilo nič, kar bi umirilo situacijo, umirili smo se samo mi.« 

Pri tem številni mediji pri poročanju o Severni Koreji Kitajsko zavajajoče opisujejo zgolj kot »zaveznika«, ne navajajo pa še druge plati teh odnosov. Prav napet odnos med Kitajsko in Severno Korejo, ki ga želi izkoristiti tudi ameriška administracija, bi lahko krizo privedel do vrelišča. Prav na to opozarjajo tudi Anonimni s stavkom, da Kitajce »mineva potrpežljivost.« V Counterpunchu Thomas Hon Wing Polin navaja številne podatke o tem, kako zelo napeti so pravzaprav odnosi med Kitajsko in Severno Korejo. Prva zadeva ki jo na Kitajskem poznajo vsi, izven nje pa le malokdo je »zgodovinski dolg«, ki ga ima Severna Koreja do Kitajske. Kitajska je namreč svojimi vojaki v petdesetih letih preprečila zmago ZDA in sil Južne Koreje, vendar je imela zaradi tega pol milijona žrtev. To je hkrati preprečilo združitev Kitajske, saj vojske niso mogli istočasno poslati v osvajanje Tajvana. » S stališča vzhodnoazijskih, konfucijanskih pogledov na svet to pomeni, da imate dolg, ki ga nikoli ni mogoče pozabiti, tudi v prihodnjih generacijah,« opozarja Thomas Hon Wing Polin. 

Ob tem je Kitajska v vseh letih doslej južnemu sosedu poslala na milijarde dolarjev vredne zaloge pšenice, gnojil, orožja in diplomatsko varoval Severno Korejo. Severna Koreja je v nasprotju s tem ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Južno Korejo in Kitajsko uničila pokopališča kitajskih vojakov v Severni Koreji, svoje jedrske poskuse pa izvaja ob meji s Kitajsko, kar resno sproža manjše potrese, ki rušijo hiše in silijo prebivalce v evakuacije. Njen voditelj celo sploh nikoli ni obiskal Kitajske, kar jasno kaže na slabe odnose. Severna Koreja je bila v tem času »tamponsko območje« za Kitajsko, toda hkrati je služila tudi kot razlog za namestitev ameriških sil v regiji jugovzhodne Azije.  Izzivanje Severne Koreje je na koncu privedlo celo do namestitve ameriškega sistema THAAD v Južni Koreji, ki seveda ogroža tudi Kitajsko. Kitajska pa istočasno ne more preveč očitno pritisniti na Severno Korejo, saj bi s tem med tistimi državami ki jo smatrajo za zaveznico izgubila svoj sloves zanesljivega zaveznika. Zato si tudi Kitajska po svoje želi »nevtralizirati« predvsem Kim Jon Una, toda tako, da to ne bi privedlo tudi do destabilizacije Severne Koreje. 

Prav na to karto pa igra Trumpova administracija, ki je prepričana, da bi lahko dosegla, da ji Kitajska tudi zaradi lastnih interesov pomaga pri »rešitvi problemov« s Severno Korejo. 

Vendar pa je Tom Switzer v avstralskem Sydney Morning Starru opozarja tudi na drugačno logiko, zaradi katere Severna Koreja vztraja pri jedrskem orožju ter razloge, zaradi Kitajska kljub svojemu nezadovoljstvu z južno sosedo v ključnem trenutku verjetno ne bo pustila na cedilu Severne Koreje.  

»Govorijo nam, da je Kim Jong Un norec, ker ima jedrsko orožje. Res je diktator, toda severnokorejski despot ni nor. Njegov prvi cilj je preživetje: konec njegovega režima pomeni konec Kima. Iz njegov perspektive je smiselno razvijati jedrsko orožje.  Zakaj? Zato, ker je jedrsko orožje najboljši mehanizem odvračanja. Severna Koreja je obkrožena s tremi velikimi silami – Kitajsko, Japonsko in Rusijo ter z zunanjo silo, ZDA, ki neprestano grozi s spremembami režimov. Kot mi je nedavno dejal profesor John Mearsheimer, doajen zunanjepolitičnega realizma, vsakokrat, ko Washington udari po Bašarju al Asadu, pomaga zrušiti Sadamov Irak ali Libijo polkovnika Gadafija to daje Pjongjangu nov in močan razlog za to, da obdrži jedrsko orožje.« 

K temu je potrebno dodati še drugačno, real-politično perspektivo Kitajske. »Iz zornega kota Kitajske bi kolaps Severne Koreje pomenil begunsko krizo in združeno Korejo pod ameriškim jedrskim ščitom. Če se vam zdi, da je Rusija preveč občutljiva zaradi Ukrajine, ki jo vidijo kot izpostavo zahoda na svojem hišnem pragu, potem si lahko samo zamislite, kako bi se odzvala Kitajska na zahodno izpostavo na svojem hišnem pragu. Čeprav se to ne sliši lepo, je res, da imajo velike sile še vedno svoje vplivne sfere,« piše Tom Switzer.

Prav zato je ameriški načrt pritiska na Severno Korejo lahko tako zelo nevaren; če bi v trenutku, ko bi se ZDA odločile za intervencijo zoper Severno Korejo na Kitajskem prevladalo stališče, da so ZDA s tem vendarle naredile nesprejemljivo potezo in več škode kot koristi, potem bi se svet lahko hitro znašel na robu jedrske katastrofe. Prav na to pa upravičeno opozarjajo Anonimni. 

Trumpova želja, da ZDA živijo brez grožnje, da Aljasko ali Kalifornijo dosežejo jedrske glave severnokorejskih raket je sicer lepa, toda pot do nje vodi samo preko jedrske vojne. 

Pot do miru je bolj enostavna in zapletena hkrati, saj zahteva, da se tudi ZDA naučijo živeti z grožnjo severnokorejskih raket. 

Veliko vprašanje pa je, če se tega zaveda tudi hitropotezni in impulzivni Donald Trump, ki je sposoben v enem dnevu odpustiti direktorja FBI, napad na Severno Korejo pa ukazati med serviranjem čokoladne torte kitajskemu predsedniku.