Skrajna oblika cenzure

Skrajna oblika cenzure

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 11. 2016 - 16.00

Drugi november, dan nekaznovanosti zločinov nad novinarji, je v Sloveniji minil mirno, ne da bi kdorkoli sploh opazil ta mednarodni dan. Celo na Siolu, kjer novinarsko pero budnega kronista vseh pomembnih, še posebej pa slavnih dogodkov iz časov naše najljubše nekdanje države – Avstroogrske - ni opazilo tega dneva. So pa zato slovensko občestvo obvestili, da je leta 1924 nogometna reprezentanca Južne Afrike na svoji prvi tekmi v Amsterdamu izgubila proti Nizozemski z 1:2 in da je leta 1980 na nogometni tekmi med grškima kluboma Aris in OFI, ki se je končala z zmago Solunčanov s 4:0, žoga zadela eno ali drugo vratnico - rekordnih osemkrat!

Kljub temu pa so novinarje samo v lanskem letu po vsem svetu tako ali drugače zadeli ali prizadeli bistveno večkrat. Pogosto tudi smrtno. V Sloveniji v zadnjih letih sicer v novinarskih vrstah ne beležimo več smrtnih žrtev, toda kršitev, pri katerih so novinarji žrtve nezakonitih verbalnih napadov, sodnih pregonov, pritiskov ali pa nezakonitih odpuščanj, je veliko. Izven slovenskih meja so številni novinarji izpostavljeni še veliko večjim kršitvam. Kot opozarja mednarodna organizacija Human Rights Watch, je zato za novinarje po vsem svetu, ki razkrivajo korupcijo, konflikte ali pa kako drugače stojijo na poti vladajočim, ta mednarodni dan zelo pomemben. Samo v prvih devetih mesecih leta 2016 je bilo po podatkih Odbora za zaščito novinarjev (CPJ) zaradi opravljanja svojega dela ubitih 38 novinarjev. Po svoje je to celo »izboljšanje«, saj je bilo še leto pred tem v istem času ubitih 72 novinarjev.

Najbolj nevaren kraj za novinarje je še vedno Sirija, v kateri je umrlo 10 novinarjev, od tega je jih je bilo šest ubitih s strani pripadnikov tako imenovane Islamske države. Kot poudarja Odbor za zaščito novinarjev, je umor “skrajna oblika cenzure”. Po podatkih Unesca okoli 51 odstotkov novinarjev umre v oboroženih spopadih, toda podatki istočasno kažejo, da je kar 95 odstotkov novinarskih žrtev tarča umorov v “lokalnem okolju”. Kar kaže na zelo visoko nevarnost, ki so ji izpostavljeni tudi tisti novinarji, ki razkrivajo korupcijo in različne kršitve izven območij oboroženih konfliktov.

Dokazov za to je veliko tudi v neposredni bližini Slovenije. V Srbiji so komisije, v katerih so delovali tudi novinarji, vendarle prišle na sled morilcem novinarja Slavka Čuruvije, zaradi česar proti pripadnikom nekdanje SDV v Beogradu prav sedaj poteka proces. Vendar pa so morilci novinarke Duge Dade Vujasinović še zmeraj neznani. Precej drugačno je stanje na Hrvaškem, kjer je pred leti zaradi svojega dela umrl ustanovitelj Nacionala Ivo Pukanić in kjer se je predsednik Hrvaškega novinarskega društva Saša Leković pred samo nekaj dnevi zgolj po srečnem naključju izognil prometni nesreči, do katere bi skoraj zagotovo prišlo zaradi »neznanega storilca«, ki mu je, kot so ugotovili mehaniki, »prepilil dva vijaka« na sprednjem desnem kolesu njegovega avtomobila.

»Službeno sem potoval v Novi Sad in že med vožnjo občutil, da težko nadzorujem avtomobil. Po okoli desetih kilometrih po vstopu v Srbijo sem se moral ustaviti in poklicati službo za vleko. Že tedaj sem videl, da je sprednje desno kolo zvito in da manjkajo nekateri vijaki na njem, ki sem jih našel in jih dal mehaniku, h kateremu je služba za vleko odpeljala avtomobil. Mehanik mi je potrdil, da sta bila dva vijaka prežagana in da sta se zlomila med vožnjo,« je dejal Leković, ki je prepričan, da so mu vijake prežagali že na Hrvaškem. Hrvaško novinarsko društvo je ob tem opozorilo, da je ta dogodek »samo kulminacija verbalnih napadov in najhujših žalitev na račun predsednika Hrvaškega novinarskega društva. Kolega Saša Leković je že od dneva, ko je nastopil mandat predsednika Hrvaškega novinarskega društva, neprestano izpostavljen javnemu linču nekaterih portalov, na katerih ga javno žalijo, napadajo in mu grozijo, medtem ko v komentarjih bralci pozivajo k njegovemu uboju,« so zapisali hrvaški novinarji.

Vse to ni nekaj novega. Šestega novembra letos bo minilo petnajst let od smrti Bože Kneževića, pogumnega novinarja, ki je umrl v bizarni »prometni nesreči« blizu Gračca na območju nekdanje Krajine v Hrvaški. Božo Knežević je v svojem avtomobilu umrl skupaj s kolegom Borivojem Francescim. Za nesrečo je bil kriv voznik težkega kamiona, ki je nenadoma zapeljal na njuno stran cestišča. Proces proti temu vozniku, ki ga je uradno vodila država, se je brez pravega epiloga vodil dolga leta, tako da družine ubitih novinarjev še danes ne vedo, zakaj sta oba novinarja v resnici umrla. Jasno pa je nekaj drugega – da je tudi Božo Knežević, ki je bil z avtomobilom na poti po prestižno nagrado za svoj dokumentarni film »Oluja nad Krajinom«, umrl sredi sramotne medijske kampanje, ki so jo številni hrvaški mediji vodili proti njemu zaradi razkrivanja zločinov in kršitev, ki so jih pri »osvobajanju« nekdanje Srbske avtonomne oblasti Krajine storili pripadniki hrvaških oboroženih sil.

Božo Knežević se na te kritike ni oziral, saj je je bilo njegovo edino vodilo pri delu preprosto – odkrivanje resnice. Že po diplomi iz zunanje politike na zagrebški univerzi je svojo novinarsko pot začel s snemanjem številnih dokumentarnih oddaj za zagrebško televizijo. Ob začetku devetdesetih je zaradi medijskih čistk na hrvaški televiziji prestopil v televizijo YUTEL, od leta 1992 naprej pa je bil samostojni novinar in je kot takšen z bojišč nekdanje Jugoslavije poročal za številne tuje televizije, kot so na primer WTN London, STERN TV, Švicarska nacionalna televizija, Deutsche Welle, RTL, CBS, RFE in druge. Snemal je tudi za POP TV in TV Slovenijo. Bil je na vseh prizoriščih spopadov od Slovenije do Makedonije in velikokrat je samo za las ušel smrti. S svojo kamero je bil neprijetna priča številnih kršitev, pri tem pa je bil kot komentator in avtor zmeraj dosledno na strani žrtev. Vrhunec njegovega dela je predstavljal njegov film »Oluja nad Krajinom« oziroma »Nevihta nad Krajino« leta 2001. Film je bil predvajan v času, ko je haaško tožilstvo (ICTY) intenzivno zbiralo dokaze zoper hrvaško vojaško in politično vodstvo zaradi številnih, žal še danes nekaznovanih zločinov, storjenih pri »osvoboditvi« Hrvaške leta 1995. Ob tem je Božo Knežević, ki je za seboj v Zagrebu pustil soprogo in dva tedaj mladoletna otroka, načrtoval tudi podoben film o vlogi črnogorskih rezervistov pri napadih na Dubrovnik.

Razlogov, da se zoper Kneževića ukrepa z umorom kot s »skrajno vrsto cenzure«, je bilo torej veliko.

Nekaznovanost storilca tega uboja in dejstvo, da je Božo Knežević umrl na način, ki ima vse elemente karakterističnega »podpisa«, po katerem so bile znane vse jugoslovanske tajne službe, zato vzbuja resen sum v uradno različico smrti tega pogumnega novinarja. Te dvome bi lahko razpršila smo temeljita preiskava, do katere pa nikoli ni prišlo. Ta in številni drugi očitni in bolj ali manj prikriti zločini nikoli niso bili razsvetljeni. Če bi se to zgodilo pravočasno, najmanj pred 15 leti in bi bili krivci pravočasno kaznovani, potem se ob dnevu nekaznovanosti zločinov nad novinarji hrvaškim novinarjem iz ene od članic EU danes morda ne bi bilo potrebno ukvarjati s poskusom uboja - njihovega predsednika.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

poglejte, Univerza v Amsterdamu je pač kotel znanja, globalnega. lepo smo gledali en dokumentarec o Kolumbiji, oz. boje rečeno o glavnem mestu - z imenom Bogota in njegovim revolucionarnim županom z imenom - Antanas Mockus (2001-2003), ki je mesto hotel oprati kriminala in drog:
*These tended to involve grand gestures, including local artists or personal appearances by the mayor himself—taking a shower in a commercial about conserving water, or walking the streets dressed in spandex and a cape as Supercitizen. On 4 March 2010, he was elected in a public consultation as the Colombian Green Party candidate for the presidential election in 2010.*

mislim roko na srce, danes ga častijo vsi, poglejte:
http://schugurensky.faculty.asu.edu/moments/1995bogota.html
seveda danes vsi hočejo krasti njegove ideje, super bi bilo če bi se lahko tako zelo de-valuariziralo proteste v urbanih prostorih, da bi jih vsi imeli za otroški vrtec, kot npr. piše Guardian:
https://www.theguardian.com/cities/2014/oct/13/renovated-old-bogota-thea...

AMPAK dragi moji če se urbani protesti zvedejo na raven teatra in nastopaštva, potem tudi urbani populaciji ne vzameš samo vsega kar je moč še spreobrniti, spremeniti ampak dosežeš še več - vsak revolt, vsako energijo, ki se sprošča na protestih na ulicah - pošlješ na ničto točko, je ne priznaš.
in samo poglejte nazaj - poglejte Beograd, poglejte Buenos Aires, in poglejte ATENE poglejte PARIZ - ti ljudje se ne šalijo, ti ljudje imajo pripravljene pasje bombice v žepih. samo naj se zaiskri in POČILO bo, brez teatra, brez filozofov - čisti ampak res čisti RAVS, kaos, sproščanje energije in nekdo bo letel s stolčka kraljevine, ki se ji reče EU.
olalalalallala. kdor se zadnji smeje se najslajše smeje kajne?

v Amsterdamu? hahahah vi se šalite, edino-krat ko se narod zbere na ulicah Amsterdama je ko se slavi dan nizozemske kraljice oz. danes kralja. to je edini dan, ko je prebivalcem metropole dovoljeno, da pijančujejo zunaj. oblečeni v te oranžne barve zasedejo mesto, vsi pijani, na čolnih kot navadna barbarska sodrga kričijo se derejo in se obnašajo kot opice. brez manir, brez bontona, vse je dovoljeno - posedanje v parkih, smetenja, kričanje, kajenje - vse. in na ulice pošljejo še otroke, ki prodajajo svoje ostarele in ne več potrebovane predmete, igrače ipd. kramo, da bi jih že od malega naučili kako je prodajati mimoidočim nekar, za kar se dobi denar. blagovna izmenjava tako ni možnost, samo izmenjava za denar za zlato je tisto, kar res pride v poštev.
pa dober tek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness