Ne dogaja se ravno pogosto, da bi novinarja poklicali iz kabineta ministra in se mu opravičili, ker minister ne bo mogel priti na nek dogodek, na katerega je bil povabljen in to le dan zatem, ko je taisti novinar v komentarju v dnevniku kritiziral tega ministra in mu očital, da ne loči med resnim tiskom in pornografijo, minister pa se je nato odzval na Twitterju in za zavajanje obtožil novinarja.

In točno to se mi je zgodilo - in to celo na dan, ko je bil minister tako zaseden, da zaradi razprave v parlamentu ni utegnil priti niti na pogajanj s s sindikati. Na dan OZN, 24, oktobra, me je namreč po telefonu poklical Bojan Brezigar. Pred nekaj leti je delal kot tiskovni predstavnik na MZZ, danes pa dela za ministra Žigo Turka. Pojasnil mi je, da se superminister opravičuje in da ne bo uspel priti do Kongresnega trga, kjer smo člani koalicije za REKOM zbirali podpise podpore. Pobuda za REKOM si sicer prizadeva za ustanovitev meddržavne komisije, ki bi ugotovila usodo vseh žrtev spopadov in drugih množičnih kršitev človekovih pravic na ozemlju nekdanje Jugoslavije v letih 1991 - 2001 ter usodo še več kot 13.500 pogrešanih. Pobudo so podprli tudi številni državljani Slovenije. Podprl jo je tudi predsednik Slovenije Danilo Türk, zbiranje podpore pa je istočasno potekalo v vseh sedmih državah regije, vključenih v pobudo.

Ko sva se z Bojanom Brezigarjem o tem pogovarjala je beseda nanesla tudi na članek v Večeru, ker sem ministra kritiziral zaradi izjave, da »so mediji, ki si zaslužijo ničelno stopnjo DDV, in so mediji, ki si zaslužijo trošarino kot tobak in alkohol.« Sam sem v komentarju ocenil, da je to seveda res – vendar se od vlade pričakuje vsaj osnovnošolska spretnost spravljanja različnega blaga v pravilne davčne škatlice in da ima naša vlada s tem zelo hude težave, ker imamo superministra, celo doktorja znanosti, ki ne loči med tobakom, alkoholom, pornografijo in informativnimi mediji ! »Res ne vem, če teh razlik res ne bi opazil na časopisnem kiosku, če bi mu prodajalka namesto časnika v roko potisnila erotično revijo, toda vsaj v vladi med temi izdelki očitno ne ločijo, saj poskušajo tudi informativne medije obdavčiti enako kot pornografijo, z že danes visokih 8,5 na 20 odstotkov,« sem v Večeru zapisal glede najnovejšega vladnega ukrepa, ki bo zagotovo zelo prizadel slovenske tiskane medije.

Bojan Brezigar mi je pojasnil, da smo ministra novinarji napačno razumeli in da je on sam v vladi borec za to, da se mediji ne bi obdavčili. O tem, da smo novinarji ministra napačno razumeli z Bojanom Brezigarjem sicer nisva dosegla soglasja. Če namreč sredi vsesplošnih kritik tiskanih medijev o tem, kako »rumeni« so in kako objavljajo neresnične zgodbe, kar seveda leti predvsem na Delo, nek minister javno izjavi, kako si nekateri mediji res zaslužijo višjo stopnjo DDV-ja, nato pa to SiOL, ki vse bolj izraža vladna stališča, to navede kot enega od argumentov, zaradi katerega je novinarska kritika te poteze neutemeljena, minister pa ob tem molči – potem njegove izjave res ni mogoče razumeti drugače, kot smo jo razumeli.

Kljub temu pa omenjeno opravičilo in tudi pripravljenost, da minister podpre pobudo za REKOM dokazuje, da je javna podoba delovanja vlade včasih morda drugačna od dogajanja v zakulisju. In v tem smislu si analiza dela vlade vsekakor zasluži nujno dopolnilo. Novinarski in medijski upor zoper dvig davka na dodano vrednost je seveda upravičen, saj gre za ukrep, ki je globoko neevropski in bi zagotovo škodil obveščenosti ljudi v Sloveniji. Res pa je, da je ost kritike tistih, ki se ne strinjamo z navedenim ukrepom vlade v resnici pogosto usmerjena proti samemu vrhu vlade in najmočnejši stranki, SDS, pri tem pa tudi kritiki pogosto pozabljamo, da sedijo pravi krivci za takšne poteze vlade pogosto v drugih vladnih strankah. V konkretnem primeru gre za Državljansko listo Gregorja Viranta, ki javno nastopa kot branilec svobode medijev, hkrati pa je prav minister iz vrst DL predlagal zvišanje davka, ki bi bistveno otežil položaj tiskanih medijev, ki imajo velike težave že zaradi informacijske revolucije.

Na to je te dni znova opozoril minister za finance, ki se je, na enak način kot to iz komentarjav komentar počnejo kolumnisti na največjem vladnem brezplačniku, portalu SiOL, zgražal zaradi “dvoličnosti” novinarjev. Tako je na primer dejal, da je razočaran nad dozdajšnjo razpravo, ki je bila po njegovem ujeta v ozke interesne okvirje in se jo je poskušalo dati celo v ideološki okvir. "Najhujši primer takšne razprave je tista o dvigu DDV-ja za časopise in revije iz nižje v splošno stopnjo. Da vam povem en primer, ki bo zelo plastično pokazal, zakaj me je ta razprava razočarala. Po eni od proračunskih sej, ki je bila nekega četrtka, so me pred vladno stavbo pričakali novinarji. Imeli so praktično samo eno vprašanje: 'Za koliko odstotkov boste zmanjšali zaposlenost v javnem sektorju?' Zvečer je v medije prišla novica, da načrtujemo dvig obdavčitve časopisov in revij. Naslednji dan sem se na nekem dogodku spet srečal z gručo novinarjev. Nihče od njih me ni več spraševal, koliko ljudi bo ostalo brez delovnih mest. Vsi so spraševali samo še to, ali bomo res dvignili davek na časopise," je pojasnil Šušteršič.

Po njegovem za nekoga, ki deluje v javnem interesu in ki želi biti demokratičen medij, ni primerno, da postavi svoj lastni poklicni, panožni interes pred tako pomembno vprašanje, kot je odstotek odpuščanja v javnem sektorju. "Čez noč je bilo to pozabljeno vprašanje. Še posebej pa sem razočaran, da se je to vprašanje, ki smo ga predlagali na ministrstvu za finance iz povsem fiskalnih namer, skušalo spraviti v ideološki okvir, češ vlada želi obračunavati z mediji," je izpostavil minister. Kot je dejal, je ta očitek očitno napačen, ker bo dvig davka, če bo sprejet, prizadel vse časopise in revije, ne samo tiste, ki so vladi simpatični ali nesimpatični. Ob tem je dodal, da nikoli niso predlagali višje stopnje DDV-ja samo za tiste časopise, ki jim gredo kdaj na živce.

Trditev, da novinarji s kritiko dviga DDV-ja branijo svoje lastne, panožne interese pred vsemi drugimi je seveda neutemeljena. Minister ima prav samo v eni točki, da imamo namreč opraviti z »dvojno moralo« - toda z dvojno moralo vlade, ki se povsod sklicuje na evropske standarde, razen v primeru medijev. Časniki namreč v sodobnih družbah ustvarijo med 85 in 95 odstotki vseh objavljenih informacij in novinarskih zgodb. Prav zato v vseh državah Evropske unije in drugih državah sveta medijem, predvsem tiskanim, posvečajo posebno skrb. Eden od najbolj učinkovitih ukrepov za pomoč tiskanim medijem je posebna stopnja davka na dodano vrednost. Zmanjšano stopnjo DDV za tisk imajo Avstrija, Češka, Francija, Nemčija, Madžarska, Italija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Turčija, ničelno stopnjo DDV- ja pa Belgija, Danska, Finska, Koreja, Luksemburg, Mehika, Norveška in Velika Britanija. In seveda tudi ZDA, kamor je odšel Šušteršič z obveznicami po dolarje, ne da bi se vrnil s pomembnim spoznanjem o pomenu nikakršnih davkov za medije za ameriško demokracijo. Povedano preprosto; dvig davka za tiskane medije je zgrešen ukrep, kritike ukrepa pa zato niso obramba »panožnega interesa«, pač pa evropskih rešitev in svobode medijev.

Tudi trditev, da bi ukrep prizadel vse, ne pa samo medije, ki so vladi simpatični in nesimpatični je pomilovanja vredna. Prvič zato, ker vlada s tem javno priznava, da deli medije na dve skupini, na »svoje« in tiste druge. Drugič, ker je ministrov argument preprosto neumen. Ali tistega, ki pripravlja slab ukrep opravičuje dejstvo, da bo slab ukrep prizadel veliko število pravnih oseb in ne samo tiste, ki jih ima rad ali so kako drugače njegovi ? To je enako, kot če bi za nekoga, ki je s priklopnikom pomendral vso kolono vozil rekli da je odličen in nepristranski voznik, ker je namreč s svojim vozilom v koloni uničil ne samo vozila sosedov, s katerimi se ne razume, pač pa tudi vozila tistih sosedov, ki jih ima rad in hodi z njimi na piknike. Kakšna logika pa je to ? Minister, ki ne loči med dobrim in slabim ukrepom in javno zagovarja slabega, v opravičilo pa navaja plehkoumnost, da je dobra stran njegovega zakona v tem, ker bo pač nediskriminatorno slab za vse – ta je je definitivno zrel za to, da spoka kufre. In če ga vlada podpira, potem je čas, da pakira skupaj z njim.