Ko bo Slovenska vojska v bližnji prihodnosti nabavljala novo serijo oklepnikov 8 x 8 – in samo za nabavo novih bojnih vozil za dve srednji bataljonski bojni skupini bi po oceni ministrice Andreje Katič potrebovali 1,2 milijarde evrov –, bo nujno, da bodo vozila imela tudi amfibijske sposobnosti. Le tako bo namreč tudi Slovenija, ki jo že od leta 2004 velikodušno ščitita ZDA in NATO, svoji zaščitnici vrnila svoj dolg, ko se bo začela vojna s Kitajsko v Južnokitajskem morju.

Pretiravam? Morda res. Da bi slovenske oklepnike pošiljali na drugi konec sveta - tega verjetno res ni mogoče pričakovati. Da pa bi se Slovenija kot del severnoatlantskega zavezništva lahko nepričakovano znašla sredi kakšnega res nevarnega konflikta, tega pa seveda ni mogoče izključiti. Kitajska in Rusija vse bolj nastopata kot zaveznici in Rusija je seveda bila in ostaja evropska sila. Še več, verjetnost za kaj takega je prav v času Trumpove vladavine bistveno večja kot doslej. Ne le, da si je ameriški predsednik Kitajsko izbral za svojo najpomembnejšo zunanjepolitično tarčo. Tudi izjave njegovega zunanjepolitičnega svetovalca Steva Bannona jasno kažejo, da se ZDA precej resno pripravljajo na takšen možen scenarij.

ZDA in Kitajska bosta v naslednjih desetih letih v vojni zaradi otokov v Južnokitajskem morju in o tem »ni nobenega dvoma«, hkrati pa bodo ZDA še v eni »večji vojni« na Bližnjem vzhodu. To je mnenje, ki ga je pred devetimi meseci povedal Steve Bannon, tedaj voditelj spletne strani Breitbart, danes pa glavni strateg Bele hiše, ki je bil s strani Donalda Trumpa tudi imenovan v Svet za nacionalno varnost. Istočasno smo morda tudi za korak bliže nevarnemu spopadu ZDA z Iranom, zaradi česar naj bi se po oceni nekaterih analitikov Donald Trump v zadnjem letu tudi tako dobrikal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Trumpova politika je v tem pogledu jasna, čeprav prozorna – omajati zavezništvo med Kitajsko, Rusijo in Iranom in tako doseči, da bi imela v morebitnem spopadu za nadzor strateških področij v jugovzhodni Aziji prednost koalicija na čelu z ZDA.

Za Steva Banonna sta islam in Kitajska dva največja sovražnika ZDA. In da ima velik vpliv na politiko Donalda Trumpa, kaže tudi dejstvo, da je Trump izdal že drugi ukaz, s katerim je poskusil državljanom sedmih oziroma šestih držav z Bližnjega vzhoda prepovedati vstop v ZDA. Kar se mu zaradi nasprotovanja dveh zveznih sodnikov za zdaj sicer ni posrečilo.

V Južnokitajskem morju je položaj napet že od tedaj, ko je Kitajska različne koralne grebene pričela spreminjati v otoke z vso potrebno infrastrukturo tudi za pristajanje letal. Zunanji minister ZDA Rex Tillerson je že napovedal, da bodo ZDA morda onemogočile dostop Kitajske do sedmih umetnih otokov, ki jih gradijo. Prav to pa bi bil lahko sprožilec morebitne vojne, ki jo predvideva tudi Bannon. »Imate ekspanzionistični Islam in ekspanzionistično Kitajsko. Je tako - ali ne? Imajo motive. So arogantni. So na pohodu. In mislijo si, da se židovsko-krščanski zahod umika,« je še februarja lani v radijski oddaji dejal Steve Bannon. Glede Bližnjega vzhoda pa je dodal, da bi tam »nekatere situacije lahko postale neprijetne«, ker so tam ZDA »v vojni«, ter da gredo ZDA tam znova v »veliko vojno na Bližnjem vzhodu.« In točno na dan, ko je zaprisegel Donald Trump, je kitajska vojska opozorila, da je spopad med državama zelo realna možnost. »Vojna v času predsednikovega mandata in vojna, do katere je prišlo danes, to niso samo slogani, pač pa postajajo praktična realnost,« je pisalo na spletni strani kitajske Ljudske osvobodilne armade.

Položaj komentatorja seveda ni enak položaju člana Sveta za nacionalno varnost. In Steve Bannon bi lahko vrhovnemu poveljniku ZDA morda svetoval tudi drugače kot tedaj, ko je bil samo komentator. Toda vojne med velikimi silami niso samo rezultat osebnih pogledov vplivnih posameznikov. Kar govori Bannon, ni samo njegov osebni pogled, pač pa izraz silnice, ki so jo teoretiki ofenzivnega realizma napovedovali že pred desetletji. Logika te želje po prevladi v anarhičnem svetu je zelo preprosta. Vse velike sile hočejo postati ali ostati hegemoni in vse sklepajo zavezništva z manjšimi državami, ki so na pragu drugih velikih držav ter si s povzročanjem težav na nasprotnikovih »dvoriščih« poskušajo utrditi lastno prevlado. Tudi zato je Sovjetska zveza postavljala svoje rakete na Kubo, Rusija pa ima danes odlične odnose z latinskoameriškimi državami. In obratno, prav zato so ZDA podpirale »barvne« revolucije v Gruziji in Ukrajini, širile zvezo NATO v smeri ruskih meja in napadle obkoljenega ruskega zaveznika, ki so ga tedaj videle v Srbiji. Človekove pravice so bile v teh primerih samo celofan, v katerega so bile zavite vojne za prevlado.

Velja pa tudi obratno – države, ki imajo tako kot Poljska ali baltske države skupne meje z veliko silo, kot je na primer Rusija, bodo že zaradi ohranitve lastne suverenosti najverjetneje iskale bolj oddaljene zaveznike. V tem primeru seveda ZDA, ki so dovolj oddaljene, da za te države ne predstavljajo resne nevarnosti. Enako ravnanje lahko opazujemo tudi v južni Aziji, kjer Vietnam, Filipini, Južna Koreja, Indonezija, Tajvan in Avstralija v ZDA vidijo predvsem zaveznika pri njihovem geopolitičnem spopadu s Kitajsko za razmejitev akvatorija v Južnokitajskem morju.   

K temu je potrebno dodati še spoznanje, da živimo v času multipolarnega sveta, ki je zelo primerno okolje za to, da se majhni spopadi zaradi logike »varnostnega tekmovanja« nenadoma razvijejo v večje vojne. Statistika kaže, da v času, ko je vladala bipolarna ureditev, svet ni doživel nobene vojne med velikimi silami. V času uravnotežene multipolarnosti je bilo v nasprotju s tem pet vojn velikih sil in devet vojn velikih sil proti manjšim državam. V času neuravnotežene multipolarnosti med leti 1793 do 1815, med leti 1903 in 1918 ter med leti 1939 in 1945 pa smo imeli kar tri velike vojne med velikimi silami, od tega dve svetovni, eno vojno dveh velikih sil in pet vojn velikih sil in manjših držav. V času bipolarnosti je bilo zato 10000 žrtev vojne, v času uravnotežene multipolarnosti milijon in dvesto tisoč, v času neuravnotežene multipolarnosti pa - 27 milijonov žrtev. Govorimo seveda samo o vojaških žrtvah – skupaj s civilnimi so številke še bistveno večje.

Pri vsem skupaj je še posebej nerodno dejstvo, da v tem trenutku, žal, živimo v najbolj nevarnem obdobju zgodovine – ne v času bipolarnosti in ne v času uravnotežene multipolarnosti, pač pa v času neuravnotežene multipolarnosti, ko se v svetu, v katerem so ZDA nesporen hegemon zahodne hemisfere, na vzhodu sveta vse bolj krepi prav Kitajska.

Vsega tega na prvi pogled seveda ni mogoče zaznati. Ameriški državni sekretar Rex Tillerson, ki se je nedavno mudil na Kitajskem, se je pred kamerami nadvse prijazno pogovarjal s svojim kitajskim kolegom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Mediji v obeh državah so poročali o »duhu sodelovanja« in celo zmeraj skeptični George Friedman je opazil, da je bila to »velika razlika v primerjavi z obdobjem pred nekaj meseci, ko so se vsi osredotočali zgolj na trgovinsko vojno in celo tretjo svetovno vojno v Južnokitajskem morju«. Vendar je tudi Friedman opozoril, da bodo ne glede na tople besede obeh voditeljev bistvene točke razhajanja med ZDA in Kitajsko še naprej obremenjevale njune odnose.

ZDA in Kitajska imata seveda veliko razlogov za medsebojno sodelovanje. Vojni spopad tudi v neuravnoteženem multipolarnem svetu ni nujen. Toda verjetnost spopada je v našem času zagotovo veliko večja. Tisti, ki so prepričani, da je spopad med velikimi silami povsem nemogoč zaradi gospodarske povezanosti, pa bi morali upoštevati, da ekonomski interesi v ključnih trenutkih, ko je šlo za spopade velikih sil, nikoli niso onemogočili spopadov. Gospodarsko sodelovanje med največjimi državami, ki so se leta 1914 zapletle v prvo svetovno vojno, je bilo na primer izjemno dobro, kljub temu pa ni preprečilo svetovne vojne.  

Slovenija je bila doslej v različne globalne vojne vihre zmeraj potisnjena proti svoji volji. Z vstopom v NATO pa se je vse to spremenilo; Slovenija najmanj od leta 2004 ni več »nevtralna država«, ker si je, čeprav ji to ni bilo potrebno, izbrala vojaški pakt, katerega članica je. Vlada je trdila, da je to potrebno zaradi »obrambe«, vendar smo nato postali del  zveze NATO, ki svoje akcije enostransko načrtuje tudi »izven območja držav članic«. Kjer druge države tako »obrambo« zlahka razumejo kot - napad. S svojimi mini vojaškimi sposobnostmi je Slovenija samo drobec tega vojaškega stroja in zato seveda ni prva tarča globalnih tekmecev ZDA.

Toda ni dvoma, da nam bo tudi v tej vlogi lepega dne izstavljen visok račun za plačilo naše na prvi pogled »poceni varnosti«. Danes si je sicer težko predstavljati slovenske oklepnike »Svarun« na otokih Spratly, toda tudi to – ali pa slovensko sodelovanje v kakšni drugi podobno sporni in nevarni operaciji »izven območja članic« - bo morda cena, ki jo bomo nekoč plačali za našo sedanjo »varnost«.