Težave s Kapitalom

Težave s Kapitalom

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 7. 2018 - 16.00

Pred leti, ko se je pripravljal novi prevod Kapitala, se je v slovenskih medijih obilno poročalo o naglo dvigujočem se valu zanimanja za Karla Marxa. Knjigarne onstran naših mejnikov naj bi bile preplavljene z njegovimi deli. Spisi, ki so nastali na prehodu v drugo industrijsko revolucijo in v njenem teku, naj bi bili povsod po svetu prepoznani kot aktualni. Epoha informacije in nanotehnologije naj se ne bi bistveno razlikovala od tiste, v kateri so kraljevali parni stroji, ki bi morali po Marxovih predvidevanjih postajati vedno večji, njim služeči delavci pa naj bi bili iz dneva v dan bolj pavperizirani.

Sam moram priznati, da kakšnega bistvenega povečanja knjigarniškega zanimanja za spise očeta dialektičnega in zgodovinskega materializma nisem zaznal. V običajnih prodajalnah z intelektualno robo, npr. pri oxfordskem Blackwellu ali v dunajski Morawi, ponudba v tistem času ni bistveno odstopala od običajne: dobilo se je – seveda za denar – tako poprej kot takrat in pozneje dobesedno vse. Če ne takoj, pa v nekaj dneh. V berlinskem Rdečem antikvariatu je bilo mogoče – kakor je še danes – stakniti tudi tisto literaturo v zvezi z delavstvom in njegovo kulturo, ki se ne ponatiskuje kar naprej. Odkrito povem, da se mi sedaj zdi nekdanje poročanje o boomu Kapitala in drugih marksističnih spisov mnogo bolj tržno kakor intelektualno fundirano. Pri nas pač ni zapeljivejše reklame od tiste, ki apelira na (skorajda pogojni) refleks Mi tudi: kar imajo v velikem svetu, mora priti še v Slovenijo, da lahko v njej zaživimo v faznem zamiku, ki daje sleherni zgodbi gotovost drugod že videnega. Tako smo lahko brez skrbi. In celo brez prehudega napora.

Prav tako menim, da so bile na reklamiranju utemeljene tudi ob pripravljanju novega prevoda Kapitala pogosto slišane besede o tem, da naj bi bil Marx ob milenijskem prelomu anatemiziran. Seveda se bi knjiga bolje prodajala, če bi jo spremljal sloves sumljivosti. Vendar je Kapital lahko bil tak le diskurzivno. V času rušenja Berlinskega zidu je ta spis izgubil le prisilno mobilizirane bralce. Ti so se tedaj večinoma posvetili le njegovemu naslovu, ki je postal hkrati emblem vsakdanjosti in svoje lastno nasprotje. A kdor se je zares zanimal za Marxove spise, je pri nas – pa tudi marsikje drugje – brez težav prišel do njih. To lahko rečem kot izkustvena priča tistih časov, in to celo kot takšna, za katero ne velja ruska ljudska primera Laže kot očividec. Tudi ko Slovenija še ni bila v Evropski uniji in so čuječi »organi« na veliko odpirali pošto z intelektualnim blagom, nihče od pristojnih ni sprejemal ukrepov, ki bi branje del Karla Marxa onemogočali. Le nekoliko so ga dražili, a to je bilo v skladu z logiko države kot podjetja. Lahko še povem, da je doba, ko je trg tudi pri nas začel razkladati svoja čuda, branju Marxa celo koristila. Marsikdo se je – tako kot jaz – šele tedaj seznanil z njegovimi razpravljanji o višji matematiki in kvaziheinejanskimi stihi iz Knjige ljubezni.

Letošnja 200. obletnica rojstva očeta dialektičnega in zgodovinskega materializma ponuja precej drugačno, pri nas mnogo bridkejšo sliko. Knjigarne po svetu zares ponujajo veliko novega branja o Kapitalu in njegovem avtorju. A na Slovenskem to ni tema. Novi prevod Kapitala, ki ga je svoj čas izdatno podprla celo Javna agencija za knjigo – kakor da bi šlo za kak deviški tekst v našem jeziku –, je prav žalostno obtičal pri prvem zvezku. Drugega in tretjega še danes ni na obzorju. To pa je velika škoda, saj je tako v slovenščini dosegljiv le fragment tega dela, ki je brez dvoma usodno spremenilo obličje sveta. Drugi in tretji zvezek Kapitala tudi izdatneje kot prvi odpira možnost za dialog med marksisti in drugimi, ki je vedno – že od časov Petra Berngardoviča Struveja in Eugena Böhma viteza von Bawerka – zanimiv.

Res je, da se pri kritičnem branju vseh treh delov osrednjega Marxovega spisa pokaže nekaj protislovij, vendar to lahko skrbi samo dogmatike – ljudi, ki se bojijo iskati, pa zato zmerom zgolj postulirajo. Sam oče dialektičnega in zgodovinskega materializma mednje ni sodil in je svoje delo vsaj do neke mere historiziral, se pravi povezoval s čisto določenim časom in prostorom. Povedano drugače: nekatere spise je Marx že nekaj let po izidu začel šteti za dokument drug(ačn)ega časa. Tako, denimo, v Komunističnem manifestu, ki ga je napisal skupaj s svojim prijateljem in finančnim podpornikom Friedrichom Engelsom – slednji je bodisi njemu osebno ali članom njegove družine po izračunu Tristrama Hunta namenil okoli pol milijona današnjih dolarjev (v protivrednosti tedanjega britanskega funta) –, ob vnovičnem nemškem natisu leta 1872 zaradi zgodovinske verodostojnosti ni ničesar spremenil. Ob tem sta avtorja ugotavljala, da bi bilo treba »kako posameznost […] tu in tam izboljšati«, nekatere misli in besede iz tega dokumenta pa sta razglasila za že zastarele. Sedanjost tako niti v tekstni dejanskosti ni gospodovala preteklosti, kakor je sam omenjeni manifest napovedoval za komunizem.

Ko se je berlinski socialist Eduard Bernstein ob koncu 19. stoletja s podobnega izhodišča lotil pretresa celotne intelektualne zapuščine Karla Marxa, ki sta jo medtem Friedrich Engels in Karl Kautsky skrbno sistematizirala, je izbruhnilo veliko razburjenje. Da ne bi smelo biti gospostva sedanjosti nad preteklostjo, je v okvirih dialektičnega in zgodovinskega materializma povsem logično, saj se komunizem dotlej še ni izoblikoval. Da bi po smrti Karla Marxa in njegovega »generala« Engelsa ne smelo priti do njune historizacije, pa ni bilo seveda čisto nič razumljivo. Še zlasti zato ne, ker sta tako s svojim Komunističnim manifestom ravnala tudi sama. A Bernsteinu se je potem prilepil očitek revizionizma, to pa je ime pošasti, pred katero se tresejo vsi dogmatiki – posebej dialektični.

Življenje slednjih je v sedanjih dinamičnih časih intelektualno izjemno težko. In neoptimistično. Tako, denimo, niti Kitajski kot prostoru z daleč največjim številom pristašev dialektičnega in zgodovinskega materializma, ne priznavajo več privrženosti marksizmu. Pa o slednjem ne more biti dvoma. Marx je namreč v svojih ekonomističnih razpravljanjih sredi 19. stoletja sodil, da le germanski produkcijski način – za razliko od antičnega, azijskega in slovanskega – zagotavlja primerno dinamiko dodano vrednost ustvarjajočih sil za napredovanje v nove oblike odnosov. Če Kitajska sedaj resno jemlje to misel, nikakor ne zavija z dialektične poti, ki jo je proklamirala za svojo. Zato pa so taki dogmatiki, ki o tej radikalni vpeljevalki germanskega produkcijskega načina širijo neresnične vesti.

Tega ne spremeni niti dejstvo, da si je Marx v svojih zadnjih letih tudi malce premislil. V končni verziji znamenite poslanice Veri Ivanovni Zasulič z dne 8. marca 1881, ki mu je zadajala hude probleme, saj je zanjo pripravil kar 4 osnutke, je zapisal, da bi mogla regeneracija ruske družbe temeljiti na tradicionalni skupnosti, če bi se ta mogla obraniti pred strupenimi vplivi, ki jo naskakujejo z vseh strani, in se spontano razvijati dalje. Radikalka iz imperija carja osvoboditelja Aleksandra II., ki je postala marksistka in se je potem ob razdelitvi svojih tovarišev na boljševike in menjševike odločila za slednje, ga je namreč 16. februarja tistega leta iz Ženeve prosila za odgovor na vprašanje, ali je prvobitna vaška skupnost v njeni domovini uporabna pri vzpostavljanju socializma ali pa je brezupno arhaična. Oče dialektičnega in zgodovinskega materializma se historizaciji in hkrati tudi reviziji svojih prejšnjih misli iz temeljnih ekonomističnih razpravljanj tedaj res ni izmaknil. Je pa zato v svojem odgovoru dal vedeti, da tisto, kar analiza v Kapitalu, velja le za zahodno Evropo in prostore, ki jo posnemajo. Če je torej Kitajska ubrala to pot, je tudi po Marxovi poslanci Veri Ivanovni Zasulič na dlani, da ne zavija s poti dialektičnega in historičnega materializma. Vendar je za to spoznanje potrebno kritično branje virov. Samo z eno knjigo se celo v monističnih miselnih sistemih težko kaj opravi – četudi so dialektični. Še težje je to ob soočenju s KAPITALOM, pa čeprav je pri nas ostal torzičen.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

da znate pisati, je dejstvo. dejstvo pa je tudi, da ne znate brati. samo mešanje britanskega in berlinskega je velik kiks, ki si ga rš eter enostavno ne bi smel privoščiti. berete na ravni desetletnika z grajo pri slovenščini. predlagam, da zadevo v branje prepustite več kot usposobljenim špikerjem tega radia. če ste slepi ali dislektični, toliko bolj.

@spoštovani tov. grdina

To je model z Reporterja. Da ne zna brat, torej ni presenetljivo. Presenetljivo je dejstvo, da se pojavi na RŠ. Ddr in feder ne smrdi, magar tistih 20 evrov. Fuj.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness