V Baudelairovi dobi si je človek, ki se je dolgočasil, lahko pomagal tako, da je zavil v parlament in tam na galeriji prisostvoval razvnetim debatam politikov, katerih beseda je tedaj še bila dejanje in je vsaj predrugačevala svet – če ga že ni tudi spreminjala. Celo dekadentni pesniki so v epohi meščanov uživali v oratorskih piruetah ljubljencev naroda. Podobnega veselja z zastopniki ljudstva vitezi peresa pozneje bržčas niso doživeli vse do Tonyja Blaira, ki je z izumom novega, tj. radikalnega centra in ostre socialne politike dal zgled nenadkriljivo domiselnega katahretičnega druženja pojmov.

A francoski Drugi republiki, ki je potem, ko je leta 1848 udejanjila enospolno splošno volilno pravico, moč zares položila v roke in usta izvoljencev, je hitro potekel rok trajanja. Z državnim udarom princa predsednika Louisa Napoleona Bonaparta se je začela preobražati v cesarstvo. Novi močni mož, ki je bil do revolucije 1848 eden najodločnejših zagovornikov radikalnih sprememb, je hotel postati gospodar njihove dinamike. Ni poskušal biti diktator starega kova in prakticirati negibnosti: maja 1864 je imperialno Zakonodajno telo francoskim delavcem priznalo pravico do stavke, dve leti pozneje pa so se začela tolerirati celo njihova združenja. Zato ni čudno, da je Napoleona III. zadel srd tistih revolucionarjev, ki v svojih bilancah razen besed niso imeli vknjiženih nobenih drugih postavk. Čiste diskurziviste so razburjali tropi in figure stvarnosti, ki jih ni bilo mogoče brez preostanka vključiti v noben lingvistični sestav. S stališča ideologije so bili groteskno nesistemski, z gledišča politike nesmotrni, z estetskega vidika pa so postali le prolog k žaloigri leta 1870 in tragediji naslednjo pomlad.

Dandanes politika ni več tako iskriva kakor v starih časih. Praviloma je dobro utečen aparat, ki v parlamentu deluje kot niz medsebojno povezanih glasovalnih strojev. Eni si predajajo energijo s soglasjem, drugi z nasprotovanjem. Zagotovo pa niti zaradi iskanja kratkočasja niti zaradi lova na katahretične jezikovne strukture v parlament ne zahaja poslušat razprav noben pesnik več. Prav tako so v dovršeni preteklik potopljeni časi, ko je CIA Ronalda Reagana zalagala z vici iz Sovjetske zveze. Nekaj več inventivnost se v politiki kaže le med predvolilnimi bitkami. Tedaj iz naelektrenih duhov švigajo diskurzivne strele na vse strani. A pri tem se poklicni politiki že morajo boriti za pozornost z drugimi ljudmi besede.

Čisto gotovo sta bila pri nas poleg tradicinalno vznemirljivega Karla Erjavca, ki se je promoviral kot avantgardist retrostilnega vračanja v blokovski sistem, ter stvariteljev osebnih strank v nedavnem predvolilnem boju najzanimivejša Slavoj Žižek in Mladen Dolar. Prvi je – to je pri njem predvidljivo – presenetil. Medtem ko je pred leti na obče znan kratkočasen način dajal lesk barvam Zaresa in pazil na to, da ne bi bil dojeman kot propagandist, je zdaj postal resnoben in pristno zavzet. Nemalo njegovih potez je spominjalo na naslovni lik Kersnikovega romana Agitator, v katerem poraz na javni sceni spremlja uspeh v zasebni. To je kar razumljivo: v dneh, ko je Žižek govoril o Gregorju Golobiču kot slovenskem Stalinu, ki naj bi zmagovito zatrl tako leve kot desne odklone, je pravzaprav utelešal misel, da je težko ljubiti, kar srcu ni drago. Zaresova varianta levičarske politike mu pač ni bila tako blizu kot sedanja radikalna. Ko se je ta pojavila na sceni, je po sodbi Slavoja Žižka naše nebo celo presvetlil žarek upanja. Takšnega patosa pri tem piscu še nismo srečali. So stvari, ki so zares, in one, ki so še bolj take. Zdaj so na sporedu slednje.

Mladen Dolar je bil vznemirljiv drugače: jasno je povedal, da je ena od strank imenitnejša od drugih le zaradi diskurza. Med pravico do stavke priznavajočim Napoleonom III. in njegovimi kritiki je brez okolišenja izbral pot slednjih. Zaustavljalci dela in tisti, ki jim dajejo potuho v obliki razglašanja pravice do takega početja, zares niso dober (iz)vir čistega diskurza. V slednjem je od nenehnega truda odvisna logična ali vsaj dialektična doslednost edino prepričevalno sredstvo.

Pa vendarle gre opozoriti, da tudi tak pristop, kot ga je ubral Dolar, ni brez – kakor bi dejal Jovan Vesel Koseski – glavolomnih problemov. Kadar se soočijo čisti diskurzivisti ter uresničevalci leibnitzovskega vodila Theoria cum praxi v politiki (še posebej v nespravljivo radikalni) praviloma pretehtajo slednji. Celo Victor Hugo, ki je princa predsednika in poznejšega monarha samouka imenoval Napoleon Mali, je nad slednjim lahko zmagal samo začasno. In še pri tem je imel levji delež železni kancler Otto von Bismarck, ki mu je uspelo sprovocirati vojno med Francijo in nastajajočo Nemčijo. Dandanes namreč v Parizu že izhajajo knjige z naslovom Louis Napoléon le Grand. Victor Hugo pa je postal zgodovina in se prelevil v navdih zabavne industrije.

A da tudi v našem času politika – še zlasti radikalna – bolje kakor v kraljestvu čistega diskurza uspeva v vesolju razsvetljenske paradigme Theoria cum praxi opozarja primer naglo spreminjajočega se Gradca. Glavno mesto štajerske dežele je bilo v 19. stoletju nasprotje na vse strani odprti regionalni metropoli, kakršno poznamo dandanes. V njej je dobila celo pri nas in še marsikje drugje ozloglašena stara levica veliko besedo. Komunistična partija Avstrije se lahko pohvali s kar desetimi predstavniki v mestnem svetu, ki ima sicer 48 članov. Zaradi uspehov v Gradcu ima ta stranka, ki je drugod v alpski republiki povsem nepomembna, svoje poslance tudi v štajerskem deželnem zboru.

Razlog za takšno stanje je na dlani. Gre za preprosto – in hkrati tudi za neizmerno zahtevno – udejanjenje vodila Theoria cum praxi. Ernest Kaltenegger, ki je bil oče preporoda Komunistične partije Avstrije v Gradcu, je stanovanje uvrstil med temeljne človekove pravice, nad polovico svojih dohodkov, pridobljenih iz politične dejavnosti, pa je namenil pomoči potrebnim ljudem. Nazadnje je izkazal zaupanje svoji stranki tudi z upokojitvijo in tako demonstriral, da je nima za odvisno ne od osebnosti ne od njenega kulta. Priljubljeni in praktično vsepovsod spoštovani Ernstl, ki je postal znan kot »angel najemnikov« – čeprav ni (bil) niti malo religiozen –, se ni zadovoljil z govorjenjem o pravicah do stanovanja ali do kake druge stvari. Čisti diskurz mu ni bil dovolj – čeprav po drugi strani tudi ni hotel ponikniti v prakticizmu. Kaltenegger, ki je Gradec kar neverjetno oddaljil tako od (pred)včerajšnje kakor od današnje Slovenije, je v ospredje postavil človekovo potrebo. Dokler ima vsakdo le pravico do česa, sam pa ostane ob iskanju poti do njene uresničitve, je vse enostavno. Logično dosledno. Predvidljivo. In večno: takšna pravica je velikokrat za zmerom samo diskurz. Pri vsakem poskusu ali celo terjanju njenega uresničevanja pa se lahko reče, kar se tolikokrat sliši med samozaverovanimi angleškimi visokoslojneži: That's not cricket!

* To pa ni fer!