Izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA bo zagotovo imela nekatere konkretne posledice v Evropi. Ena od njih je vsekakor tudi povečanje izdatkov za vojsko. To je dobro tudi za slovenske vojake, ki sicer te dni stojijo tudi v vrstah za pakete socialne pomoči. S tem bo, paradoksalno, izvolitev konservativnega Donalda Trumpa na drugi strani sveta v ZDA za slovensko vojsko prinesla rešitev, ki je naši vojaki niso mogli pričakovati niti od samostojne slovenske države. Kar je več kot sramotno. Uradno pa je nujnost večjih izdatkov za obrambo predstavljena tako, kakor da so se višjih izdatkov za obrambo nenadoma spomnili naši politiki sami. "Krepitev sodelovanja EU in zveze Nato pomeni, da bo treba v prihodnje za našo varnost nameniti več sredstev",  je te dni v Bruslju poudaril zunanji minister Karl Erjavec. In kleno pribil, da "pri potrebi po krepitvi varnosti ne gre več za akademsko vprašanje več kruha ali več topov" ker si pač, "želimo več varnosti, ki žal danes stane več kot v preteklosti".

Vse lepo in prav, toda zakaj se je naš obrambni minister teh besed domislil šele sedaj ? Vseh teh besed iz ust našega vrlega in večnega ministra Karla, ki je stolček ministra za obrambo ob sestradani vojski mirno grel dolga leta, namreč zagotovo ne bi slišali, če bi se v Belo Hišo namesto Donalda Trumpa preselila Hillary Clinton. Kar se - na srečo seveda - ni zgodilo. To seveda ne pomeni, da Trump ne bo vlekel slabih potez, te so pričakovane, toda Clintonova bi bila na mestu predsednice ZDA zaradi cele vrste razlogov zagotovo še veliko slabša. Toda Clintonova je evropske zaveznike prepričevala, da bodo ZDA še naprej skrbele za varnost vseh članic zveze NATO, ne glede na to, kako same članice izpolnjujejo svoje obveznosti. Trump pa je v nasprotju s tem v svojih predvolilnih govorih večkrat izpostavil, da je Nato preživeta organizacija in da ZDA vanjo veliko več vložijo, kot pa imajo od nje koristi. In jasno napovedal, da bi v primeru njegove izvolitve ZDA pred morebitno obrambo zaveznikov najprej preverile izpolnjevanje zavez svojih partnerjev. Tudi britanski zunanji minister Johnson kot nesprejemljivo označuje dejstvo, da ZDA prispevajo več kot 70 odstotkov vseh obrambnih izdatkov zavezništva. Johnson te dni znova poziva vse članice Nata, da prispevajo predpisana dva odstotka državnega BDP za obrambne namene in 20 odstotkov obrambnega proračuna za novo vojaško opremo. Poleg ZDA in Velike Britanije trenutno te kriterije med 27 državami članicami izpolnjujejo le še Poljska, Grčija in Estonija.

In le zaradi tega se je v Evropi večina obrambnih in zunanjih ministrov nenadoma "spomnila", da bo potrebno za obrambo porabiti več denarja. Kar pa seveda še zdaleč ni nekakšna do državnih proračunov nevtralna odločitev. Vprašanje o tem, ali potrebujemo več topov ali varnosti oziroma več topov ali masla in kruha in da je odgovor na to dilemo jasen je demagoško zamegljevanje. Da se je minister Erjavec, ki ima pri tovrstnih odločitvah tudi kar nekaj masla na glavi odločil za topove in ne maslo ali kruh seveda ne preseneča. Kar preseneča, je topoumno vztrajanje večine evropskih politikov pri politiki kazanja vojaških mišic, predvsem v razmerju do Rusije, ki seveda povzročajo manj masla in kruha za vse - tudi za evropske državljane.  

Da naj vojaki dobijo več denarja je seveda prav. Bolj problematično je, da je celotna varnostna struktura Evrope postavljena na glavo in zasidrana na napačnih temeljih. Celotna logika povečevanja vojaških izdatkov, pa tudi širjenja članstva zveze NATO na zmeraj nove članice temelji na enostavni logiki, da bo več denarja pomenilo več topov, več evropskih topov pa več varnosti za evropske državljane. In to logiko podpirajo skorajda vsi, od predsednikov vlad že na pol bankrotiranih evropskih držav, ministri, večina poslancev v evropskih državah, evropski poslanci in komisarji ter njihovi svetovalci. Kljub temu pa so zadnje krize pokazale, da je Evropa v vse večji nevarnosti. NATO je, kot smo opozarjali dolga leta, generator največjih nezakonitih intervencij, ki so zrušile stabilnost Bližnjega vzhoda in Evropo soočile z begunskim valom. NATO in njegova širitev pod pokroviteljstvom ZDA pa je bila prav tako razlog za vojno v Ukrajini in zaostritev odnosov z Rusijo, ki je Evropi prinesla celo vrsto težav. Vse vojne in krize zadnjih let kažejo, da bi Evropa, ZDA in Rusija morale najti nov model sodelovanja, ki bi temeljil na mednarodnem pravu.

Povedano drugače to seveda pomeni, da bi se EU in ZDA morale predvsem odpovedati svoji politiki enostranskih intervencij in poiskati nov model partnerstva z Rusijo, pa tudi Turčijo. In vsaj glede tega je bil Trump veliko boljša izbira od Clintonove. Njegova kritika zveze NATO odpira vsaj možnost, da se prične razmišljati izven okvirov hladne vojne, ki se v glavah številnih politikov na tako imenovanem "zahodu" očitno še zmeraj ni končala. Na to je nedavno opozoril celo nemški zunanji minister Walter Steinmeier. Medtem ko se je slovenski predsednik države hvalil, kako je Slovenija s sodelovanjem v protiruskih manevrih "Anakonda 2016" dala svoj prispevek ke večji evropski "varnosti" je Steinmeier za časnik "Bild am Sonntag" dejal, da je glede Rusije potrebnega več dialoga in sodelovanja, ne pa "vojaškega postavljanja".

"Ne bi smeli prilivati olja na ogenj še z novimi grožnjami in vojnimi pozivi. Kdorkoli misli, da bo simbolična tankovska parada na vzhodnih mejah zavezništva prinesla varnost, se moti. Dobili smo dobre nasvete o tem, da naj ne dajemo povoda za nove konfrontacije," je dejal nemški zunanji minister. Namesto tega je pozval na pogovore z Rusijo in dodal, da bi bilo "sedaj fatalno, če bi se skoncentirali na vojsko ter iskali rešitev samo skozi politiko zastraševanja." Po njegovi oceni mora ob vojaški pripravljenosti obstajati tudi pripravljenost za pogajanja, ter da bi zveza NATO morala biti pripravljena na "obnovo diskusije o prednostih razorožitve ter nadzora nad oboroženimi silami za varnost v Evropi." Vendar pa je bila ne glede na to retoriko vsa politika zveze NATO v zadnjih letih posvečena zgolj politiki "obkoljevanja" Rusije, ki jo večina članic po dogodkih v Ukrajini vidi kot glavno grožnjo njihovi varnosti. Ob tem pa v istih državah nekritično pozabljajo na veliko vlogo ameriških in evropskih diplomatov pri začetku te vojne v Ukrajini.

Evropski politiki namreč še zmeraj niso ugotovili, da se celotna Evropa nahaja pred fenomenom, ki ga je Robert Jarvis imenuje "varnostna dilema." Do varnostne dileme namreč prosto po Jarvisu prihaja tedaj, kadar država sprejema ukrepe, s katerimi na prvi pogled povečuje lastno varnost, vendar ob tem te iste ukrepe druga stran neizbežno vidi kot ofenzivne in ne defenzivne  in nato sproža svoje protiukrepe, s katerimi bi povečala svojo varnost - in tako naprej v neskončnost. Ta oboroževalni krog se nato, če ga ne prekinemo, nikoli ne konča, ali pa se konča - z vojno. Topov ni nikoli dovolj in zmeraj je mogoče narediti še večji, boljši, dražji top - vse to pa na račun zdravstva, šolstva in življenjskega standarda ljudi, ki so prisiljeni plačevati ogromne vsote denarja za zmeraj novo vojaško opremo.

Kako se bosta Slovenija in Evropa izvila iz tega začaranega kroga, v katerega sta se zapletli tudi zaradi napak lastne zunanje politike - na to naš zunanji minister seveda ne odgovarja. Na to vprašanje ne zna ali pa ne zmore odgovoriti. Ima namreč, tako kot vsa uboga slovenska vlada, samo en cilj - preživeti do naslednjih volitev, še kakšen dan, teden, mesec in morda celo nekaj let. V tej kratkoročni strategiji Karla Erjavca in podobnih klovnov v EU, ki grejejo sedeže v raznih slovenskih in evropskih institucijah namreč ni rešitve, ki bi prekinila ali vsaj zmanjšala novo oboroževalno tekmo med velikimi silami. Ker so se geopolitične razmere spremenile in Striček SAM ne bo več zastonj branil Evrope, bo pač potrebno odvezati mošnjo. Tako bodo kratkoročno več dobili slovenski vojaki, dolgoročno pa bo denarja še bolj primanjkovalo zdravstvu, šolstvu, raziskovalcem in seveda predvsem tudi - študentom.