Venezuela 1902

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 2. 2019 - 16.00

Na obzorju so se izrisale silhuete ladij. Vedno večje so bile. Čedalje bližje so prihajale. Ker je vlada države, katere kopno se je začenjalo oziroma končevalo na obali, dva dni prej prejela ultimat, se nihče ni mogel vdajati utvari, da imajo plovila, katerih obrisi so postajali vsak trenutek jasnejši, prijazne namene. In, seveda, kmalu je vsakdo opazil, da imajo ladje topove. Pa da so ti usmerjeni proti obali, tudi ni bilo mogoče spregledati.

Predsednik, ki je prejel ultimat držav, katerih zastave so se vile na plovilih z grozečimi topovi, se je pisal Castro. A dežela, ki jo je vodil, ni bila Kuba, kakor bi zaradi znamenitosti vladarske dinastije tega priimka nemara mislila večina sedaj živečih zemljanov, temveč Venezuela. Čas dramatičnega dogajanja, ki ga opisujemo, se prav tako izmika pričakovanemu: ni bližnja prihodnost, temveč je že odšumel v preteklost. Pred več kot stoletjem.

Cipriano Castro, ki je v začetku belle époque delal skrbi državam z velikimi bojnimi ladjami, se je uspel uvrstiti med vizualno in akustično opaznejše južnoameriške močne može. Čeprav predstave o lastnem poslanstvu v njegovih možganskih vijugah niso dosegle podobnega obsega kakor pri paragvajskem Napoleonu Franciscu Solani Lópezu, ki je v totalni vojni z Argentino, Brazilijo in Urugvajem med letoma 1864 in 1870 znižal število svojih rojakov za več kot polovico, so vseeno zaznamovale svoj čas. Castro, čigar kariera se je vila od kaj skromnega kravjega pastirja do precej uspešnega generala samouka in šefa države, preprosto ni hotel zakrpati lukenj, ki so jih v bilančne postavke različnih bank zvrtali njegovi predhodniki. Posebej velik primanjkljaj je pustila za seboj gradnja 179 kilometrov dolge Velike venezuelske železnice, ki je bila od prve tirnice do zadnjega vijaka izdelek nemške pameti in rok.

Castro pa ni povzročal razburjenja samo z neplačevanjem dolgov svojih večinoma liberalnih predsedniških predhodnikov, temveč se je tudi trudil, da bi moža usode v njem ne prepoznali samo prebivalci njegove države, temveč tudi drugi ljudje. Želel je, skratka, biti pravi naslednik svojega rojaka Simóna Bolívarja. Morda je potihoma celo gojil upanje, da bi slednji obveljal za njegovega skromnega predhodnika. Velika Britanija, Nemčija in Italija so ob koncu leta 1902 potemtakem zlahka našle kup razlogov za blokado venezuelske obale. Flotile evropskih držav so potem zaplenile praktično vse Castrove ladje ter se lotile še obstreljevanja ene od utrdb na venezuelski obali.

Bistveno dlje pa evropske sile zaradi Monroejeve doktrine, ki je predvidevala enoten odpor držav novega sveta proti agresorjem z drugih kontinentov, niso šle. Velike sile niso mogle učinkovito reagirati na venezuelsko zajetje britanskih in nemških državljanov, saj v Washingtonu niso držali križem rok in so na krizno območje napotili svoje oklepnice. Med njimi je bilo kar nekaj takih, ki so leta 1898 kot za stavo potapljale španske križarke in rušilce. Tudi moštvo in admiral s šestimi zvezdicami George Dewey so bili isti kot v nedavnem obračunu z nekoč mogočno imperialno državo na Iberskem polotoku – le da so bili še nekoliko bolj izkušeni ...

Evropske sile so tako bile že februarja 1903 pripravljene na miroljubno rešitev spora. Disconto-Gesellschaft in Severnonemška banka sta v nekaj letih dobili vsa pričakovana poplačila, Castru, ki je moral zanje nameniti 30 odstotkov v Venezueli pobranih carin, pa so bile vrnjene zasežene ladje. Nekatere so bile celo v bistveno boljšem stanju kot pred zaplembo. Uradni Washington je potem v Monroevo doktrino dodal še korolar predsednika Theodora Roosevelta, ki je ZDA postavljal v položaj presojevalca upravičenosti zahtev držav na drugih kontinentih do vlad v novem svetu.

Leta 1908, ko so bili stari dolgovi poplačani, je moral prizorišče zapustiti tudi Ciprian Castro. Oslabelega voditelja je v času, ko je v Parizu poskušal odpraviti posledice sifilitične okužbe, strmoglavil njegov podpredsednik Juan Vincente Gómez, ki je potem do decembra 1935 v takšni ali drugačni obliki zagotavljal svoji domovini varnost, red, stabilnost in kar je še takšnih reči. Venezuela je, skratka, postala zgodba o uspehu.

Pri podrobnejši analizi dogodkov ob južnih obalah Karibskega morja v letih 1902–1903 pa se pokaže vrsta presenetljivosti. Vodilni državniki ter celo mnogi častniki imperialnih sil niso bili posebej navdušeni nad intervencijo v Južni Ameriki. Dolgovi Castrovih predhodnikov so bili zanje pač preneznatni za resnejšo akcijo: stroški blokade oddaljene obale bi se utegnili ne povrniti. Zato je lahko hitro prišlo do mirne likvidacije spora.

Tudi marksisti so se znašli v škripcih. Preizkušnje prakse ni prestala ne razlaga Rose Luxemburg, da imperialisti neizprosno širijo svojo oblast zaradi večanja dobičkov na trgu, ne teorija Vladimirja Iljiča Uljanova - Lenina, da ti skušajo v kolonijah in na ozemlju odvisnih držav urediti matičnim deželam komplementaren ekonomski prostor ter s tem optimizirati svoje zaslužke. Ekspanzionisti iz starega sveta so se namreč umaknili, Združene države pa pozneje s Castrom, ki so mu zagotovile politično preživetje, niso hotele imeti nobenega opravka več. Na Ellis Islandu, kamor je pripotoval iz Evrope, se je moral obrniti in se odpraviti v Puerto Rico. Bivši pač prej ali slej postanejo napoti sedanjim. Vsepovsod.

Zastavlja se torej vprašanje, zakaj so evropske sile v začetku 20. stoletja sploh blokirale Venezuelo. Analiza nemško-kanadskega zgodovinarja Holgerja Herwiga je pokazala, da so se je odločujoči faktorji imperialnih držav za demonstracijo z vojaškimi ladjami odločili šele tedaj, ko bi zaradi razpoloženja doma lahko imeli težave, če ne bi ničesar ukrenili. Medtem ko so vodilni predstavniki Disconto-Gesellschhaft in Severnonemške banke po malem že mislili na to, kako bi se v skrajnem primeru obdržali na površini, če bi venezuelski dolgovi ne bili poplačani, so učitelji, profesorji in drugi navdušenci nad kazanjem moči v neznanih, daljnih deželah menili, da stvari ne gre prepuščati naključjem. Imperialna sila je, kar je, zato, da zmerom kaže moč. In če tega v nekem trenutku ne počne, se v demokraciji neodločneže zamenja in se poišče takšne ljudi, ki so voljni tolči po mizi in vihteti gorjačo …

Zdaj seveda lahko pomislimo na to, kaj se je v dobrem stoletju spremenilo. Učitelji in profesorji vsekakor niso več navdušeni podporniki ekspanzionizma. Marsikje so njegovi odkriti nasprotniki. Seveda pa zaradi tega še ni mogoče reči, da so neobremenjeni z drugam usmerjenimi histerijami.

Sedanji gospodar Bele hiše gotovo računa enako vneto kakor nekdanji šefi držav, a je mnogo bolj impulziven. In zato tudi manj predvidljiv. Prav mogoče je, da ne bo imel potrpljenja za računanje, ali se mu splača samo blokada ali pa kaj drugega. A vse to zbledi pred umanjkanjem novega Theodora Roosevelta, se pravi dejavnika, ki bi držal nad vodo točasnega Castrovega naslednika. Kitajci, ki so s svojimi financami doslej poskušali igrati to vlogo, imajo preveliko potrebo po sporazumu z Združenimi državami Amerike, da bi se še naprej zanimali za dogajanji na njihovem monroevsko zakoličenem dvorišču. Pri svojem odkrivanju zahodnjaškega produkcijskega načina, iz katerega je po Marxovi sodbi edino mogoče preiti v komunizem, so že opustili nasprotovanje »big businessu«, ki mu je robustni Roosevelt stopil na prste.

Potemtakem ni čudno, da sedanji dandanes prej kot kdaj koli v zgodovini postanejo bivši. Teoretiki so pa tako ali tako vedno nebogljeni: praksa zmerom preseže njihovo domišljijo.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Če je takrat vojska bila proti poseganju, je danes ravno vojska tista, ki najbolj navija za intervencije. V Siriji ni videti, da se bodo ZDA kmalu umaknile, kdo navija za nadaljne operacije v Siriji? Vojska.

kolega Grdina je, v estetsko dobro napisanem članku, prišel do polnoma napačnih ugotovitev!

Začnimo lepo povrsti.

1. V maniri rumenih medijev se bolj posveča posameznim osebnostim, kot je recimo opis Castra in njegove osebnosti, namesto, da bi celotno dogajanje pred dobrimi 100 leti postavil v pravi geo politični kontekst.
Uporaba politike topnjač je bila in je še zmeraj še kako aktualen instrument imperijalističnih sil!!! Samo, da sedaj namesto topnjač nastopajo bojne skupine z letalonosilkami v jedru.
V Venezuelskem primeru so ZDA zamenjale klasične imeprijalne sile, ki so dominirale v 19. stoletju, VB, Nemčijo, Nizozemsko etc.
Danes se politika topnjač ali direktnega vojaškega pritiska ne uporablja za izterjavo dolgov kot 1902 v Venezueli, temveč v druge namene. V 19. stoletju so zasebne dolžnike pošiljali v privatne zapore, državam, ki pa so razglasile bankrot, kot na primer Mehika, pa so vsilile svojega vladarja. Slovencem najpolj poznan primer (glej zgodovino cesarja Maximiljana II in Meksikajnarjev (kranskih janezov). Drugim državam dolžnicam pa so pod grožnjo sile (npr. Venezuela 1902) poskusile vsiliti to, kar se sodobno reče "režim change"!

2. Vloga ZDA oz. Monrojeva doktrina v omenjenem konfliktu je napačno predstavljena kot zaščita Castrovega režima, v resnici pa je bila samo nadaljevanje uveljavitve ZDA kot porajajoče velesile, ki se je v tistem času predstavljala kot zaščitnica porajočega antikolonialnega boja, predvsem v španskih, britanskih kolonijah in kolonijah drugih držav.
Monrojeva doktrina javno napove, da so dežele zahodne poloble v sferi vpliva ZDA in da tam "klasične" imperialne velesile nimajo več kaj iskati.
Da se je spor hitro končal, ni pripomoglo samo dejstvo, da je intervencija mornaric upnic presegala vrednost dolgov, temveč predvsem nasprotovanje ZDA, ki je kot sem že omenil izrinjala Španijo in VB iz Južne Amerike, pozneje po 2. svetovni vojni pa iz celotne globalne sfere. Danes se ve, da največjemu imperiju v zgodovini človeštva vladajo ZDA!

3. Da je zunanja politika seveda nadaljevanje notranje politike, je že dolgo pred omenjenim zgodovinarjem ugotovil Carl von Clausewitz. Stopnja uporabe sile v zunanji politiki imperialnih sil pa je premosorazmerna s ceno posredovanja.

4. Uvajanja teminov kot so učitelji in profesorji v resno politično in geo strateško analizo niso resna zadeva, saj je jasno, da so politike imperjalnih sil 19. stoletja temeljile na nacionalističnih ideologijah, ki je odsevala v populističnih medijskih akcijah!
Izrazit primer takšne populistične akcije je vloga medijskega mogotca Williama Randolpha Hearsta Sr v iniciranju špansko-ameriške vojne, ki jo lahko imamo za začetek imperijalističnega pohoda ZDA, če odmislimo „osamosvojitev“ Texasa in Californije od Mehike!

5. V analizo prav tako ne sodi vpletanje Trumpovega karakterja, saj je jasno, da slednji nima kaj dosti vpliva na zunanjo politiko ZDA, ampak sledi samo akcijam "svojih" jastrebovskih svetovalcev, ki so sestavni del korporativnega deep state establišmenta.
Trump (beri raje deep state) nima pred seboj dileme o ceni posredovanja, saj z "zastonj denarjem" (fiat money), ki jim ga ni potrebno niti tiskati, poskuša osvojiti strateški položaj in izvor dobave nafte pred globalnim spopadom v Tretji svetovni vojni.

6. Upamo lahko samo to, da bo Bolivarska revolucija odigrala svojo vlogo v uvodnem spopadu WWIII, prav tako kot sta jo Kraljevina Jugoslavija in Grčija v začetku 1941, saj vsako podaljšanje perifernega spopada (beri strateškega razmeščanja sil) spreminja razmerje sil med Vzhodnim in Zahodnim oligarhičnim taborom.

Osebno ocenjujem, da se tako Rusi kot Kitajci ne bodo prostovljno odpovedali desetinam miljard, ki so ji vložili v Bolivarsko revolucijo (beri venezuelsko ekonomijo), ter bodo poskušali dvigniti ceno spremembe režima v Venezueli. Posebej ob dejstvu, da je situacija v Venezueli kar precej drugačna od tiste, ki jo rišejo zahodni korporativni mediji.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness