Na obzorju so se izrisale silhuete ladij. Vedno večje so bile. Čedalje bližje so prihajale. Ker je vlada države, katere kopno se je začenjalo oziroma končevalo na obali, dva dni prej prejela ultimat, se nihče ni mogel vdajati utvari, da imajo plovila, katerih obrisi so postajali vsak trenutek jasnejši, prijazne namene. In, seveda, kmalu je vsakdo opazil, da imajo ladje topove. Pa da so ti usmerjeni proti obali, tudi ni bilo mogoče spregledati.

Predsednik, ki je prejel ultimat držav, katerih zastave so se vile na plovilih z grozečimi topovi, se je pisal Castro. A dežela, ki jo je vodil, ni bila Kuba, kakor bi zaradi znamenitosti vladarske dinastije tega priimka nemara mislila večina sedaj živečih zemljanov, temveč Venezuela. Čas dramatičnega dogajanja, ki ga opisujemo, se prav tako izmika pričakovanemu: ni bližnja prihodnost, temveč je že odšumel v preteklost. Pred več kot stoletjem.

Cipriano Castro, ki je v začetku belle époque delal skrbi državam z velikimi bojnimi ladjami, se je uspel uvrstiti med vizualno in akustično opaznejše južnoameriške močne može. Čeprav predstave o lastnem poslanstvu v njegovih možganskih vijugah niso dosegle podobnega obsega kakor pri paragvajskem Napoleonu Franciscu Solani Lópezu, ki je v totalni vojni z Argentino, Brazilijo in Urugvajem med letoma 1864 in 1870 znižal število svojih rojakov za več kot polovico, so vseeno zaznamovale svoj čas. Castro, čigar kariera se je vila od kaj skromnega kravjega pastirja do precej uspešnega generala samouka in šefa države, preprosto ni hotel zakrpati lukenj, ki so jih v bilančne postavke različnih bank zvrtali njegovi predhodniki. Posebej velik primanjkljaj je pustila za seboj gradnja 179 kilometrov dolge Velike venezuelske železnice, ki je bila od prve tirnice do zadnjega vijaka izdelek nemške pameti in rok.

Castro pa ni povzročal razburjenja samo z neplačevanjem dolgov svojih večinoma liberalnih predsedniških predhodnikov, temveč se je tudi trudil, da bi moža usode v njem ne prepoznali samo prebivalci njegove države, temveč tudi drugi ljudje. Želel je, skratka, biti pravi naslednik svojega rojaka Simóna Bolívarja. Morda je potihoma celo gojil upanje, da bi slednji obveljal za njegovega skromnega predhodnika. Velika Britanija, Nemčija in Italija so ob koncu leta 1902 potemtakem zlahka našle kup razlogov za blokado venezuelske obale. Flotile evropskih držav so potem zaplenile praktično vse Castrove ladje ter se lotile še obstreljevanja ene od utrdb na venezuelski obali.

Bistveno dlje pa evropske sile zaradi Monroejeve doktrine, ki je predvidevala enoten odpor držav novega sveta proti agresorjem z drugih kontinentov, niso šle. Velike sile niso mogle učinkovito reagirati na venezuelsko zajetje britanskih in nemških državljanov, saj v Washingtonu niso držali križem rok in so na krizno območje napotili svoje oklepnice. Med njimi je bilo kar nekaj takih, ki so leta 1898 kot za stavo potapljale španske križarke in rušilce. Tudi moštvo in admiral s šestimi zvezdicami George Dewey so bili isti kot v nedavnem obračunu z nekoč mogočno imperialno državo na Iberskem polotoku – le da so bili še nekoliko bolj izkušeni ...

Evropske sile so tako bile že februarja 1903 pripravljene na miroljubno rešitev spora. Disconto-Gesellschaft in Severnonemška banka sta v nekaj letih dobili vsa pričakovana poplačila, Castru, ki je moral zanje nameniti 30 odstotkov v Venezueli pobranih carin, pa so bile vrnjene zasežene ladje. Nekatere so bile celo v bistveno boljšem stanju kot pred zaplembo. Uradni Washington je potem v Monroevo doktrino dodal še korolar predsednika Theodora Roosevelta, ki je ZDA postavljal v položaj presojevalca upravičenosti zahtev držav na drugih kontinentih do vlad v novem svetu.

Leta 1908, ko so bili stari dolgovi poplačani, je moral prizorišče zapustiti tudi Ciprian Castro. Oslabelega voditelja je v času, ko je v Parizu poskušal odpraviti posledice sifilitične okužbe, strmoglavil njegov podpredsednik Juan Vincente Gómez, ki je potem do decembra 1935 v takšni ali drugačni obliki zagotavljal svoji domovini varnost, red, stabilnost in kar je še takšnih reči. Venezuela je, skratka, postala zgodba o uspehu.

Pri podrobnejši analizi dogodkov ob južnih obalah Karibskega morja v letih 1902–1903 pa se pokaže vrsta presenetljivosti. Vodilni državniki ter celo mnogi častniki imperialnih sil niso bili posebej navdušeni nad intervencijo v Južni Ameriki. Dolgovi Castrovih predhodnikov so bili zanje pač preneznatni za resnejšo akcijo: stroški blokade oddaljene obale bi se utegnili ne povrniti. Zato je lahko hitro prišlo do mirne likvidacije spora.

Tudi marksisti so se znašli v škripcih. Preizkušnje prakse ni prestala ne razlaga Rose Luxemburg, da imperialisti neizprosno širijo svojo oblast zaradi večanja dobičkov na trgu, ne teorija Vladimirja Iljiča Uljanova - Lenina, da ti skušajo v kolonijah in na ozemlju odvisnih držav urediti matičnim deželam komplementaren ekonomski prostor ter s tem optimizirati svoje zaslužke. Ekspanzionisti iz starega sveta so se namreč umaknili, Združene države pa pozneje s Castrom, ki so mu zagotovile politično preživetje, niso hotele imeti nobenega opravka več. Na Ellis Islandu, kamor je pripotoval iz Evrope, se je moral obrniti in se odpraviti v Puerto Rico. Bivši pač prej ali slej postanejo napoti sedanjim. Vsepovsod.

Zastavlja se torej vprašanje, zakaj so evropske sile v začetku 20. stoletja sploh blokirale Venezuelo. Analiza nemško-kanadskega zgodovinarja Holgerja Herwiga je pokazala, da so se je odločujoči faktorji imperialnih držav za demonstracijo z vojaškimi ladjami odločili šele tedaj, ko bi zaradi razpoloženja doma lahko imeli težave, če ne bi ničesar ukrenili. Medtem ko so vodilni predstavniki Disconto-Gesellschhaft in Severnonemške banke po malem že mislili na to, kako bi se v skrajnem primeru obdržali na površini, če bi venezuelski dolgovi ne bili poplačani, so učitelji, profesorji in drugi navdušenci nad kazanjem moči v neznanih, daljnih deželah menili, da stvari ne gre prepuščati naključjem. Imperialna sila je, kar je, zato, da zmerom kaže moč. In če tega v nekem trenutku ne počne, se v demokraciji neodločneže zamenja in se poišče takšne ljudi, ki so voljni tolči po mizi in vihteti gorjačo …

Zdaj seveda lahko pomislimo na to, kaj se je v dobrem stoletju spremenilo. Učitelji in profesorji vsekakor niso več navdušeni podporniki ekspanzionizma. Marsikje so njegovi odkriti nasprotniki. Seveda pa zaradi tega še ni mogoče reči, da so neobremenjeni z drugam usmerjenimi histerijami.

Sedanji gospodar Bele hiše gotovo računa enako vneto kakor nekdanji šefi držav, a je mnogo bolj impulziven. In zato tudi manj predvidljiv. Prav mogoče je, da ne bo imel potrpljenja za računanje, ali se mu splača samo blokada ali pa kaj drugega. A vse to zbledi pred umanjkanjem novega Theodora Roosevelta, se pravi dejavnika, ki bi držal nad vodo točasnega Castrovega naslednika. Kitajci, ki so s svojimi financami doslej poskušali igrati to vlogo, imajo preveliko potrebo po sporazumu z Združenimi državami Amerike, da bi se še naprej zanimali za dogajanji na njihovem monroevsko zakoličenem dvorišču. Pri svojem odkrivanju zahodnjaškega produkcijskega načina, iz katerega je po Marxovi sodbi edino mogoče preiti v komunizem, so že opustili nasprotovanje »big businessu«, ki mu je robustni Roosevelt stopil na prste.

Potemtakem ni čudno, da sedanji dandanes prej kot kdaj koli v zgodovini postanejo bivši. Teoretiki so pa tako ali tako vedno nebogljeni: praksa zmerom preseže njihovo domišljijo.