Prejšnji teden so se študentke in študenti Univerze v Ljubljani z zasedbo osrednje predavalnice na Fakulteti za družbene vede pridružili številnim drugim študentskim protestnikom po svetu. Zasedba za svobodno Palestino je bila delovna, disciplinirana in po slabem tednu prenočevanja na fakulteti v celoti uspešna – vsaj glede na njene začasne cilje in zahteve. Toda nominalna obsodba Izraela, ki jo je ob koncu zasedbe izrazil in sprejel senat FDV-ja, ne bo pomenila veliko, če ji ne bodo sledili aktivni in kontinuirani pritiski na ljubljanske fakultete, na Univerzo in nenazadnje na slovensko vlado, s poudarkom na nuji po gospodarskih sankcijah in bojkotu Izraela. Tako se bo študentsko protestništvo najverjetneje nadaljevalo tudi po razpustitvi zasedbe – preprosto zato, da študentstvo za Palestino naredi vse, kar lahko naredi s svojega družbenega položaja.

Odziv ljubljanske akademske skupnosti na genocid v Gazi je pred zasedbo nekritično sledil vzoru večine evropskih vlad, ki so se zelo počasi dokopale do medle obsodbe obeh strani tako imenovanega »konflikta«. Temu zmedenemu obsojanju so bili neposredno priča tudi protestniški študentje, ki so se kmalu po začetku zasedbe udeležili tiskovne konference z vodstvom FDV. Vodstvo je tam zrecitiralo prežvečen medijski diskurz: primer Izraela in Palestine je skrajno kompleksen, nasilje poteka oziroma je potekalo na obeh straneh, Izrael se je ujel v tragično varnostno spiralo in s svojim odzivom na Hamasov napad enostavno šel predaleč. Beseda »genocid« je bila uporabljena nadvse previdno, o apartheidu ali etničnem čiščenju vsaj predstavniki fakultete niso govorili. Dekan fakultete Iztok Prezelj je v bran medlemu odzivu poudaril, da se fakulteta poskuša izogibati politični instrumentalizaciji, očitno pod predpostavko, da so navedena stališča nevtralna, da ne odražajo proizraelske medijske propagande in da ne predstavljajo vsaj delne politične opredelitve v prid domnevni izraelski pravici do samoobrambe.

Študentsko nasprotovanje tovrstnemu izjavljanju nikakor ni zadevalo le površinskega problema ustrezne dikcije, kot je na začetnih pogajanjih s študenstvom trdilo vodstvo FDV-ja, temveč problem ustreznega razumevanja in zgodovinske kontekstualizacije dogodkov. Pri tem študentski protest ni želel izzvati pluralistične in demokratične debate v akademski skupnosti, ki jo je večkrat izpostavilo vodstvo, temveč jasno opredelitev glede že vzpostavljenih dejstev palestinske situacije. Vsaj to, da se v Palestini trenutno izvaja genocid in da je ta tesno prepleten s širšo kolonialno zgodovino Izraela, v luči strokovnih raziskav ne bi smelo biti predmet resne debate. Sklicevanje na kompleksnost situacije enostavno ne more več predstavljati pristne nepristranske drže. Nasprotno, predstavlja le voljno in ideološko motivirano sprenevedanje o dejstvih; sprenevedanje, ki bi bilo splošno sprejeto kot skrajno neprimerno, če govor ne bi tekel o fašističnem značaju in delovanju zaveznice Evropske unije in Združenih državah Amerike.

Toda opredelitev glede dejstev je le ena stran protestniškega kovanca. Zasedba FDV-ja je v skladu z zasedbami fakultet in univerz drugod po svetu zahtevala prekinitev sodelovanj in poslovanj z izraelskimi podjetji in univerzami. To je zaradi finančnih kolobocij daleč najtrši oreh, ki ga morajo streti študentske zasedbe, iz več razlogov pa tudi najpomembnejši. Prekinitev sodelovanja z izraelskimi institucijami po eni strani z materialnimi dejanji podkrepi zgolj nominalna propalestinska stališča fakultet in univerz, po drugi pa se vpenja v širša prizadevanja za gospodarsko sankcioniranje in bojkotiranje Izraela, ki sta nenazadnje potrebna za učinkovite pritiske na izraelsko vlado.

Pomembno je poudariti, da študentske zahteve po bojkotiranju izraelskih univerz niso le zahteve po bojkotiranju politično nevtralnih izobraževalnih in raziskovalnih institucij, ki slučajno pripadajo izraelski državi. Nasprotno, gre za zahteve po bojkotiranju institucij, ki ideološko in materialno podpirajo okupacijo in genocid v Gazi ter so tesno povezane z izraelskim vojaško-industrijskim kompleksom. Če naštejemo le nekaj primerov: Univerza v Tel Avivu sodeluje z izraelskimi zračnimi silami, Univerza Ben Gurion z Ministrstvom za obrambo in izraelskimi orožarskimi podjetji, Univerza Bar Illan z vojsko, orožarskimi podjetji in izraelsko varnostno službo Šin Bet. Hebrejska Univerza in Univerza v Haifi celo gostita vojaške baze ter skupaj z Odprto Univerzo Izraela nudita posebno akademsko izobrazbo in finančno podporo za študentske vojake. Tako ni presenetljivo, da vodilni kadri teh in drugih izraelskih univerz neomajno stojijo za domnevno izraelsko pravico do samoobrambe, ne problematizirajo grozot, ki jih izvaja izraelska vojska, ter se zgražajo nad domnevnim antisemitizmom študentskih protestnikov za svobodno Palestino.

V zadnjem tednu smo izvedeli, da je za študentske protestnike v Ljubljani še posebej relevanten izraelski univerzitetni inštitut Technion, ki je zvezan z izraelsko orožarsko industrijo in je razvil daljinsko vodenje za buldožerje, namenjene podiranju palestinskih domov. Kot je že med zasedbo FDV-ja poročal Radio Študent, Technion sodeluje s Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani pri projektu za razvoj tehnologije 3D tiskanja in obdelave kovinskih materialov. Tudi če drži – kot je v javni izjavi poudaril dekan fakultete Mihael Sekavčnik – da ta specifičen projekt »nima nobene povezave s krepitvijo vojaških kompetenc«, to ne spremeni niti aktualnega orožarskega poslanstva Techniona niti njegove vpletenosti v ilegalno okupacijo ter genocid Palestincev.

Vsakršno sodelovanje s Technionom – kot tudi z drugimi vojni naklonjenimi univerzami v Izraelu – ni le v navzkrižju z zahtevami radikalnega študentstva, temveč tudi z navedenimi liberalnimi prizadevanji Fakultete za strojništvo. To sta po Sekavčniku podpora »mirni rešitvi vsakršnih vojaških konfliktov« in podpora »vladavini prava«. Ta humana prizadevanja se v Sekavčnikovi izjavi sicer hitro umaknejo gospodarskim prizadevanjem po »krepitvi konkurenčnosti«, in sicer s prenosom industrijskih znanj iz Izraela v Slovenijo. Zato fakulteta trenutno ne pristaja na prekinitev projekta, ki bi se tudi nedvomno zažrla v finančno stanje fakultete. Še rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič je v ponedeljek napovedal, da prekinitev pogodbe enostavno ne bo mogoča, saj bi Fakulteta za strojništvo morala evropskemu skladu Horizon Europe vrniti pol milijona evrov projektnih sredstev – po njegovem mnenju je to nerealistična zahteva, tudi če gre za ukrepe proti genocidu in za ohranjanje opevane vladavine prava.

Študentstvo je v luči Majdičevih in Sekavčnikovih komentarjev v dobrem položaju, da Univerzo in fakultete sooči z očitnim navzkrižjem med deklariranimi »liberalnimi« vrednotami akademske skupnosti in gospodarskimi interesi domačih akademskih institucij. Nedavni uspehi študentskih zasedb in protestov na univerzah v drugih državah kažejo – contra Majdič –, da so odločni premiki v smeri bojkotiranja Izraela vsekakor mogoči in realistični. V Španiji se je sodelovanju z izraelskimi institucijami odpovedalo 50 javnih univerz, na Irskem se je bojkotiraju pridružil Trinity College. Že pred začetkom študentskih protestov v ZDA, ki so načeloma pognali zasedbe v Evropi, se je bojkotu zavezalo pet norveških univerz.

Prepreke tovrstnemu postopanju v Sloveniji – kot tudi drugod po Evropi – imajo materialno podlago v finančnih poslovanjih institucij. A v končni fazi so prepreke tudi ideološko pogojene. Ravno zato pa lahko na njih vpliva glasno, vztrajno in dobro organizirano študentsko protestništvo. To bodo morale pokazati težke preizkušnje v naslednjih mesecih.