Za SFREU ?

Za SFREU ?

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 3. 2017 - 16.00

Po napovedanem odhodu Velike Britanije iz EU, krizi evra in begunski krizi, h kateri je precej dodal tudi evropski prispevek k uničevanju držav na Bližnjem vzhodu, se je EU znašla na razpotju. Rešitev za EU te dni zato očitno iščejo prav vsi.

V Sloveniji je pod pokroviteljstvom žarometov zmeraj željnega predsednika države nastala celo nekakšna »ljubljanska pobuda« za novo ustavo EU, ki si EU predstavlja kot nekakšno razširjeno jugoslovansko federacijo. Vrsta slovenskih velepomembnežev se je tako podpisala pod tekst, ki znova zahteva dvodomno skupščino, neposredno izvoljenega predsednika in skupno vojsko in policijo na zunanjih mejah EU, neposredne vire financiranja za evropsko federacijo in popolno nadrejenost zveznega sodnega sistema sodni oblasti držav članic. Ob tem naj bi nova tvorba dosledno spoštovala tudi enakopravnost držav, saj naj bi imela nekakšen evropski Zbor republik in pokrajin ter Zvezni zbor, skrbela pa naj bi tudi za to, da v skupnosti med državami ne bi bilo preveč socialnih razlik. Novi evropski sistem, ki ga predlagajo predsednik države Borut Pahor in njegovi sopodpisniki ima torej, paradoksalno, prav vse tiste kvalitete, zaradi katerih je večji del podpisnikov »ljubljanske pobude« konec osemdesetih prejšnjega stoletja kritiziral jugoslovanski »centralizem« in v imenu nujnosti obstoja slovenskega naroda zahteval samoodločbo Slovencev ter odhod Slovenije iz jugoslovanske ječe narodov. Zato je zanimivo, da so si avtorji "ljubljanske" evropske ustave pri najnovejšem predlogu pomagali kar z izvodom Kardeljeve Ustave SFRJ. Na podlagi česar pa je težko sklepati, kdaj so podpisniki ljubljanske pobude res mislili to, kar so zapisali – tedaj, ko so pred četrt stoletja kritizirali jugoslovansko federacijo in ustavo SFRJ ali danes, ko navijajo za federativno republiko EU ?

Nekako v istem duhu se je oglasil tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki pa svoje politične usode ni želel zakoličiti zgolj z enim, morda ne prav posrečenim predlogom, pač pa je članicam EU na izbiro ponudil kar »švedsko mizo« s petimi različnimi predlogi, od vrnitve na sistem enotnega trga do »Evrope več hitrosti« ter klasične federacije, Združenih držav Evrope. Juncker je s tem dokazal, da je voditelj, ki osnovno težavo voditeljstva rešuje na zelo izviren način. Namesto da bi se sam ukvarjal z rešitvami za EU, za kar je med drugim tudi mastno plačan, ter za svoje predloge prevzel politično odgovornost, je odločitev raje prepustil državljanom in poslancem evropskega parlamenta. Ki pa se jim, če preberemo njihove kakofonične izjave, seveda še manj sanja, v katero smer naj se obrne EU. Prav zato je Juncker, ne po naključju, za tisto mesto, kjer se bo pričela evropska razprava o prihodnji ureditvi EU menda izbral prav Ljubljano, mesto, ki slovi po neskončnih in brezciljnih predsedniških debatah o slovenski prihodnosti. Ki bodo s tem dobile novo, evropsko dimenzijo.   

Vendar pa razprava o tem, kje so največje težave EU ni od včeraj; v intelektualnih krogih traja že precej časa, k njenemu rezultatu pa v večji meri ne bodo veliko prispevali ne Junckerjevi iz vseh vetrov nabrani »predlogi« in ne iz starih federalističnih idej sestavljeno »ljubljansko pobudo.« V zadnjih letih sta se glede tega vprašanja v Evropi izoblikovala predvsem dva tabora. Na eni strani so, preprosto povedano, federalisti na čelu z Jürgenom Habermasom, ki rešitev vidijo v »več Evrope«, torej v večjih pristojnostih EU na vseh področjih, na drugi strani pa so »antifederalisti«, zbrani okoli Wolfganga Streecka, nemškega sociologa in direktorja znanega Inštituta Max Planck, ki opozarjajo, da se EU za razliko od ZDA ne more opreti na en sam »narod« in da je zato dosleden federalizem v Evropi - misija nemogoče.

Da je Evropa danes marsikje preveč »konfederalna« je seveda res. Toda pomanjkanje skupnega evropskega »ljudstva«, je prav tako resen problem. Poglejmo samo na primer vprašanje »odpisa dolgov Grčiji. V tem, da predsednik slovenske države podpisuje pobudo, ki zahteva evropsko federacijo, istočasno pa finančni ministri Slovenije zavračajo odpis grških dolgov, ki so v dobri meri posledica uvedbe evra je seveda veliko licemerja. V federalni državi bi bila prezadolženost ene od držav rešena z intervencijo zvezne banke in brez velikih razprav. Minuse bi solidarno pokrili vsi davkoplačevalci. Slovenski voditelji pa si želijo močne in enotne EU, vendar istočasno ne želijo plačati tudi cene za to v obliki solidarnega pokrivanja izgub posameznih držav EU. Brez tega pa je seveda vsako govoričenje o evropskem federalizmu samo to – politikansko in plitko nakladanje brez kakršnegakoli resnega pomena.      

Na podoben način je na vprašanje, kako komentira prepričanje Jürgena Habermasa, ki za rešitev težav EU vidi le v »več Evrope« Wolfgang Streeck lani dejal, da si tisti, ki si prizadevajo za federalno EU pravzaprav želijo »več moči za konstrukcijo Bruslja, Shultza in Junckerja in nedemokratično nedržavo brez ljudstva.« Manj nacionalne suverenosti po njegovi oceni pomeni le »več nadnacionalne suverenosti za Nemčijo.« Po njegovi oceni je osnoven problem enostaven. »Mediteranske države v ekonomskem pogledu ne morejo nikamor, vse dokler so v območju evra. In če se hitro ne najde rešitev za ta problem, potem bo to politično razdelilo Evropo. Zaradi svojih ekonomskih in socialnih struktur, torej zaradi svoje politične ekonomije države Mediterana potrebujejo mehko valuto. Toda evro je trda valuta, ki je primerna za visoko industrializirane in izvozno orientirana gospodarstva, kot je na primer nemško…Politične posledice so usodne: karkoli se odloči o notranji redistribuciji, skupaj s tajnimi odločitvami Evropske centralne banke in evropskega vzajemnostnega sklada bo zmeraj premalo za države, ki dobivajo ta denar in zmeraj preveč za davčne obveznike držav, ki dajejo denar. In karkoli bo dogovorjeno v obliki koncesij državam donatorjem glede njihovega nadzora porabe tega denarja,  bo zmeraj videti kot preveč za tiste, ki ta denar sprejemajo in premalo za tiste, ki ta denar dajejo,« opozarja Streeck, ki je prepričan, da na ta način evro »pije kri evropskih držav zaradi interesa nemške trgovinske bilance.«

Edina rešitev je po njegovi oceni zato odhod mediteranskih držav iz območja evra in vrnitev na fleksibilne tečaje, ki omogočajo devalvacijo evropskih valut, s tem pa tudi državno pomoč različnim regijam,  ki ne zahteva soglasja javnega mnenja drugih držav EU, tako kot je to danes. To pa seveda pomeni, da rešitev ni samo v nekaterih večjih pristojnostih EU na nekaterih ključnih področjih, kjer EU danes deluje preveč razglašeno in »konfederalno«, pač pa tudi v nujnosti po »manj EU« povsod tam, kjer so se evropska pravila pokazala kot neučinkovita in konfliktna.

Rešitve za te probleme pa žal ni mogoče najti ne v »ljubljanski pobudi« za novo evropsko ustavo SFREU in ne v kakofoničnih Junckerjevih predlogih.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness