Spoštovani - ob poplavi spominjanja in proslavljanja zmage nad fašizmom - mi je vedno manj jasno, za kaj v resnici tu gre in kaj to pomeni. Namreč: ali ni zgodovinski naci-fašizem dovolj trdno in trajno množično-psihološko in institucionalno, od OZN do EU, od Zveze borcev do POP TV zakoličen kot absolutno najhujše in nepozabno večno zlo? Skratka, od kod strah pred novim vstajenjem in celo zmago temnih sil evropskega nezavednega –kot ga izraža nedavna misel Tomaža Mastnak, da bomo mi slavilci zmage »storili še najbolje če razmislimo o porazu«? Je bil to motiv tudi mednarodne majske šola »Kako misliti fašizem« Ištituta za delavska vprašanja? Tam se mi je zdela posebej simptomatična teza naše anarho-aktivistke, da v boju proti fašizmu ne kaže/nima smisla iskati zavezništev z levimi strankami, ampak je to stvar interakcije z družbo–grobo po spominu, se opravičujem, če ni čisto točno; torej (še) ni potrebe po ne-sektaški »ljuski fronti« proti fašizmu-kot v 30.letih – in torej slednji (še) ni tako zelo nevaren, sploh pa ne v takih atavistično-turbo-nacionalističnih oblikah, kot se kaže v Grčiji, na Madžarskem…? Če to drži- kaj je potem zares nevarno, proti čemu se je treba v resnici boriti - morda brez upa zmage, če lahko tako razumem Mastnaka? Ah jasno – proti neoliberalizmu, tej strašni polit- ekonomski ideologiji finančnega in sploh kapitala, ki bo z prostotrgovinskim sporazumom kmalu tudi »uradno« osvojila Evropo, to domnevno zadnjo »enklavo« drugačne ekonomije in socialnosti .

In če sprejmemo, da se zgodovina ponavlja-ali to pomeni, da moramo razumeti vzpon neo-fašizma tudi kot funkcijo razmaha neoliberalizma, ki le-tega –tako kot po ortodoksni sovjetski doktrini iz 30-let - uporablja za svoje namene- torej za boj proti…čemu pravzaprav? Proti komunizmu najbrž ne, ker tega razen v kaki filozofski knjigi ali manifestu marginalnih asociacij praktično ni ; kitajski in vietnamski »komunizem« pa sta sovražnika neoliberazma le kot geostrateška konkurenca za naravne vire in defenzivna potrjevalca »zahodne/ameriške« hegemonijo na polju »človekovih pravic«,«svobode govora«,«pravne države« ipd.. Po osnovni gospodarski filozofiji - čim višja rast, čim večja proizvodnja in potrošnja vsega, pa sta na isti »liniji« kot »ameriške sanje« in cela ideologija potrošništva, zabave in vsakdanjega hedonizma: ta ideologija in način življenja –recimo ji »amerikanizem« - pa je precej starejša od neoliberalizma – zahodno Evropo je osvojila kmalu po 2.vojni, Jugoslavijo malo kasneje; bivše države sovjetskega bloka pa kar tekmujejo, katera bo prej nadomestila zamujeno. Ta hegemonija pa se paradoksalno kaže tudi v radikalno levičarski kritiki ideologije in politike »varčevanja«, ki se dogaja od finančne krize naprej: seveda je ta kritika upravičena, kolikor gre za varčevanje na račun javne porabe, kot ga vsiljujejo »trojka« in pop televizije; vendar pa se je kritika anti-varčevalnega potrošništva –ki naj bi tudi prispevalo k »večji rasti«! - kar nekam izgubila in ne gre kaj dlje od ekologije, recikliranja itd.

A to je daleč premalo. Kajti proti grožnji, ki jo pomeni totalno razvratno trošenje naravnih virov, ki ga zahteva globalizacija potrošništva, vključno in na čelu z ohranjanjem standarda, ki smo ga mi Evro-atlanti navajeni in se kljub neoliberalni ofenzivi razen v Grčiji pa morda še Španiji ni nikjer radikalno znižal, so neofaštični pojavi – a la skrajni nacionalizem, ksenofobija itd. precej minorna nevarnost, kritika teh pojavov in politik pa v svoji implikaciji popolne »svobode gibanja«, neomejene imigracije ipd. pa celo blizu »neoliberalnim« interesom in ideologiji svobodnega pretoka ljudi, poceni delovne sile ipd. Morda pa je tudi prav »boj proti fašizmu« tudi alibi za odsotnost ali izogibanje kritiki »vsakdanjega življenja« vključno s kritiko anti-varčevanja, kajti le-ta bi nujno prizadela prav onih »99« (realno bolj kakih 70%, »srednji sloj« skratka), ki naj bi bili socialna »baza« kritike neoliberalizma. Kako je že rekel veliki Karel? »Hic rodos, hic salta.«; brez tega bo boj s fašizmom precej jalov. Lahko noč in srečno.