Ob formiranju nove vlade je privatizacija pomembna tema, ki zapolnjuje koalicijsko pogodbo in medijski prostor, saj posega v uveljavljene lastninske odnose in jih spreminja. Medije sta polnili tudi privatizaciji Heliosa, o kateri smo na našem radiu izčrpno poročali, in Merkatorja, ki je sprožila tudi proteste.

Glede na neugodne razmere v zahodnih gospodarstvih so države evropske periferije - Irska, Portugalska, Španija, Slovenija, Grčija - za pokrivanje državnih izgub in zagotavljanje likvidnosti prisiljene prodajati strateško državno premoženje. Lastninjenje opravičuje tudi na zahodu prevladujoča ideologija, ki pravi, da bo država s prodajo svojega premoženja odgovornejšemu zasebnemu lastniku nato na boljšem, saj bo podjetje imelo večji dobiček, od katerega bo državi plačalo davek, hkrati pa se bo država še rešila bremena korupcije.

Ex-socialistične države smo se z enim valom privatizacij že srečale, in sicer v devetdesetih letih prejšnega stoletja. Ob menjavi družbenopolitičnega sistema je ključnega pomena prenos lastništva iz psevdo-javne na zasebno sfero. V prispevku bomo prenos lastništva umestili v novejši zgodovinski kontekst in poiskali sorodnosti in razlike med privatizacijo v Sloveniji in na Hrvaškem.

Za kaj pri privatizaciji sploh gre, nam pojasni sociolog Primož Krašovec:

Izjava je dostopna v posnetku.

Prvi val privatizacij se je v Sloveniji začel ob osamosvojitvi leta enaindevetdeset. Podrobnosti sprejemanja zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in njegovem izvajanju nam pove eden izmed njegovih dveh idejnih očetov, ekonomist Jože Mencinger, ki je bil ob sprejemanju podpredsednik prve Demosove vlade. Zavzemal se je za postopno lastninjenje podjetij s strani zaposlenih in vodstvenih kadrov.

Izjava je dostopna v posnetku.

Drugi idejni oče je bil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs (izg. Saks). Zavzemal se je za hitrejšo privatizacijo, tako imenovano šok terapijo. Medočetovske napetosti so privedle do Mencingerjevega odstopa, obveljal pa je nek vmesni model privatizacije.

Nadzor nad privatizacijo je vršila Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja. Njene ocene škode na družbenem premoženju nam poda zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič. Največ škode se je na družbenem premoženju naredilo do sprejetja zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij leta dvaindevetdeset, ko se je podjetja izčrpavalo preko bypass podjetij, kamor se je stekal dobiček, stroški pa so ostali v prvotnih podjetjih.

Izjava je dostopna v posnetku.

To agencijo smo v Sloveniji ukinili leta dva tisoč štiri, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, a privatizacijam še ni bilo konca.

Zasebno lastninjenje ni potekalo zgolj prek zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Pomemben vidik privatizacije sta tudi lastninjenje stanovanj in denacionalizacija, pojasni Lorenčič.

Izjava je dostopna v posnetku.

Predvideno premoženje, vrnjeno ob sprejemanju zakona, je znašalo štiri milijarde nemških mark, a je dejanska vrednost te ocene presegla tako kot časovne okvire izvajanja zakona.

Menjava družbenega sistema je za ljudi, ki niso pri koritu, šok. Leta štiriindevetdeset je bila opravljena anketa, ki je preverjala funkcionalno pismenost ljudi glede lastninjenja podjetij. Kdor se o temi ni dovolj poučil, je kratko malo izvisel, nadaljuje Lorenčič.

Izjava je dostopna v posnetku.

Poglejmo še, kako je prvi val privatizacij, lastninjenje družbenega premoženja, ustvarjenega v Jugoslaviji, potekal na Hrvaškem. Časovnico nam razloži ekonomist Domagoj Mihaljevič:

Izjava je dostopna v posnetku.

Vojna je na Hrvaškem močno podaljšala obdobje brezpravnega lastninjenja, a strateška podjetja so kljub temu do konca tisočletja ostala v lasti hrvaške države. Nadaljuje Mihaljevič.

Izjava je dostopna v posnetku.

Prodaja bank je močno vplivala na Hrvaško gospodarstvo, saj banke skrbijo za finančne tokove v regiji. O posledicah prodaje bank se pogovarjamo s profesorjem monetarne ekonomije Lovrem Božino.

Izjava je dostopna v posnetku.

Primer slabe prakse predstavlja prodaja hrvaškega telekoma nemškemu, ki je, ne čudite se preveč, v državni lasti. Prvi ukrep novega lastnika za povečanje dobička je bila ukinitev razvojnega oddelka. Se razume, saj je nemški telekom že imel svoj razvojni oddelek.

Z ostalimi negativnimi posledicami privatizacije nadaljuje Mihaljevič.

Izjava je dostopna v posnetku.

Vrnimo se v sedanjost in v Slovenijo, kjer prvi poskus prodaje nekaterih strateških podjetij ni uspel. Podjetja so zaradi stečajev spet pristala v lasti državnih bank, ki so jih kreditirala. Preko Družbe za upravljanje terjatev bank ali Slabe banke nas zato najverjetneje čakajo nove privatizacije. Komentira Mencinger.

Izjava je dostopna v posnetku.

Splošna družbena klima daje občutek, da nam ob enormnih državnih dolgovih drugega, kot da prodamo vse, tudi strateško državno premoženje z monopolnim položajem ne preostane. A preprosta aritmetika pove, da bo vrednost izkupička prodanih podjetij pokrila zgolj obresti in ne glavnice dolga, hkrati pa bo država izgubila dobršen del vzvodov, ki jih ima, za zagon gospodarstva.

Ali je hrvaški scenarij mogoč tudi v Sloveniji, komentira Primož Krašovec.

Izjava je dostopna v posnetku.

Zaključimo z razmišljanjem Lovra Božine o koncu zgodovine oziroma dokončnem sistemu družbenopolitične ureditve.

Izjava je dostopna v posnetku.

Da bi bilo prevzemov, kakršen je bil Heliosov, čim manj, je potrebno razviti diskurz med vsemi gradniki skupnosti. Ne čakajmo.

Projekt podpira Evropski parlament