Dobrodošli v četrti ukrajinski instalaciji Zeitgeista, v katerem bomo razkosali in po delih analizirali to nesojeno državo definirano z interesi svojih velikih sosed. Njen položaj na političnem zemljevidu je označen že v njenem imenu - Ukrajina, vojna krajina na meji imperialnih sil preko katere so se skozi zgodovino valile različne vojske, pobirale pridelek njene bogate zemlje, za seboj pa puščale bore malo drugega kot požgano zemljo in lakoto.

Prvo resno industrializacijo dotlej izključno kmetijske dežele so sprožile Stalinove petletke, ki so uspešno zgradile drugi največji industrijski kompleks v Sovjetski zvezi, ki je kasneje prerasel v tretjega največjega na svetu. Takoj za japonsko regijo Yokohama in nemškim Porurjem. Račun za industrializacijo so s svojimi življenji poravnali tradicionalno kmečki prebivalci Ukrajine, ki jim je oblast nadela jarem prisilne kolektivizacije zemlje ter aretirala in deportirala tiste, ki so se temu upirali. Kolektivizaciji so sledile naraščajoče produkcijske kvote, ki so v deželi povzročile dolgotrajno lakoto - golodomor oziroma gladomor, kot bi to prevedli v slovenščino. Ukrajinski zgodovinarji so danes mnenja, da je bil ta načrten in da so z njim na vzhodu države uničili narodno zavest Ukrajincev ter deželo odprli za nadaljnjo rusifikacijo. “Smrt enega je tragedija, smrt mnogih - statistika.” je eden od navedkov, ki ga tovarišu Stalinu pripisujejo zahodni viri.

Stanje Ukrajine se je kljub vsemu začelo izboljševati po drugi svetovni vojni, ko je Nikita Hruščev, tedaj prvi sekretar komunistične partije Sovjetske zveze, začel poudarjati rusko-ukrajinsko bratstvo. Ukrajini je priključil regijo Krim, prišlo je do razcveta industrije - predvsem orožarske, metalurške in visoko-tehnološkega razvoja, predvsem po zaslugi zadnjega je Ukrajina še danes vesoljska supersila z lastno vesoljsko agencijo.

Ravno ta industrijski razvoj se je ob osamosvojitvi Ukrajine izpod Moskve leta 1992 izkazal za njeno prekletstvo, saj je val privatizacije ustvaril oblast maloštevilnih - to je ekonomskih oligarhov, ki so si med seboj razdelili prej državno gospodarstvo. Danes podjetja v zasebni lasti oligarhov ustvarijo kar 85 odstotkov bruto domačega produkta, oligarhi pa v sebi združujejo tako ekonomsko kot politično moč. Zadnjo uveljavljajo na neformalnih medsebojnih sestankih, brez strukturiranih procesov odločanja, ki bi ga lahko podvrgli transparentnemu sistemu zunanjega nadzora. Takšnemu omizju seveda predseduje največji volk, k njemu pa si povabljen le če izkažeš svojo moč.

Ukrajinski oligarhi so svoje bogastvo praviloma ustvarili v koruptivnih privatizacijah državnih podjetij. V spominu je najbolj živa zgodba privatizacije železarskega podjetja Kryvorizshtal leta 2004, ko ga je tedanji predsednik Ukrajine Leonid Kučma tik pred koncem mandata prodal svojemu zetu Viktorju Pinčuku in njegovemu partnerju Rinatu Ahmetovu za 800 milijonov ameriških dolarjev, pri čemer so bile kot nepopolne izločene boljše ponudbe zahodnih investitorjev. Prodajo sta leto kasneje razveljavila heroja oranžne revolucije, Viktor Juščenko in Julija Timošenko ter razpisala novo avkcijo - tokrat televizijsko, na kateri so podjetje za ceno 4,8 milijarde dolarjev prodali tujcem. Privatizacija tega podjetja je torej kot edina dočakala "srečen konec" v rokah tujih investitorjev, za razliko od ostalih spornih lastninjenj iz časa Kučmovega mandata.

Oligarhi, vsaj tisti največji, v prvi fazi praviloma monopolizirajo neko obstoječo industrijsko panogo (to je praviloma surovinska ali težka industrija) nato pa lastniško strukturo konsolidirajo v obliki holdinga, ki svojo dejavnost diverzificira na ostala področja - bančništvo, medije, telekomunikacije in ostalo. Omenjen Rinat Ahmetov, po nekaterih podatkih največji med velikimi tako nadzoruje polovico vsega izkopa surovega železa. Če se želijo ostala podjetja izogniti njegovemu monopolu, so rudnemu bogastvu Ukrajine navkljub, prisiljena surovine uvažati. Seveda tudi v Ukrajini obstajajo sodobni proti-monopolni regulatorji, ki pa po poročanju medijev niso oboroženi s primerno zakonodajo saj zakonodajno telo obvladujejo interesi oligarhov. Regulatorji podjetje obravnavajo kot monopolno šele ko obvladuje 35 odstotkov trga, vendar pri tem ne uporabljajo merila Ukrajine kot posamezne države ampak kot članico Skupnosti neodvisnih držav - gospodarskega naslednika Sovjetske zveze. V sklopu te pa seveda nobeno od podjetij v lasti oligarhov nima monopola.

A vse kaže, da čas oligarhov mineva, saj je kriza Ukrajine prerasla svoje nacionalne okvire in povzročila geopolitični vihar. Zvesta svojemu imenu je Ukrajina ponovno razpeta med aspiracijami po članstvu v Evropski uniji in vzpenjajočemu se ruskemu imperiju, ki jo želi vsesati v Evroazijsko carinsko unijo - naslednika Skupnosti neodvisnih držav. Položaj v katerem so se znašli oligarhi je komentiral novinar Dnevnika Ervin Hladnik-Milharčič.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V primeru da se Ukrajina pridruži Evropski uniji bo torej podvržena zahodnim regulativnim standardom, v primeru da se pridruži evroazijski uniji pa bodo oligarhi najverjetneje postrojeni po ruskem modelu, ki ga je z nastopom svojega drugega predsedniškega mandata izvedel Vladimir Putin. Spomnimo, obglavil je največjega med volkovi - Mikhaila Hodorkovskega, ostalim oligarhom pa zapovedal, da se posel nadaljuje po starem, politiko pa odslej kroji Kremelj. S tem je preklical ponižujoče pogodbe z zahodnimi podjetji iz časa Borisa Jelcina, ko so zahodni poslovneži govorili, da Rusija ni država ampak bencinski servis in dobičke iz ruske energetike ponovno speljal v državno blagajno. Putin je tako svoj imperialni projekt opremil s strateškim orožjem energetike, ki ga sedaj tudi s pridom uporablja, tako na primeru Ukrajine kot na mednarodnem parketu.

Še na začetku tega meseca je predsednik Ukrajinske federacije delodajalcev, znan oligarh Dmitrij Firtaš, svoje ruske kolege pozival naj intervenirajo pri predsedniku Putinu in zaustavijo njegove morebitne ambicije po aneksiji vzhodnega dela Ukrajine. O uspešnosti Firtašovega poziva je sicer še preuranjeno soditi, nekaj pa nam povejo njegova dejanja - saj je državo že zapustil, 12. marca pa so ga na podlagi tiralice ameriške zvezne policije FBI aretirali na Dunaju, zaradi suma dajanja podkupnin in organiziranja kriminalne združbe. Da ruski oligarhi nimajo več vpliva na Putinove odločitve pa menijo tudi zahodni think-tanki. Ko so zahodni odločevalci razpravljali o možnosti zamrznitve ruskega kapitala v zahodnih državah, so bili opozorjeni, da ta poteza na Putina ne bo imela takšnega vpliva kot bi si morda želeli. Zahodne sankcije so se tako omejile na 28 vladnih predstavnikov Ukrajine in Rusije, predsednik Združenih držav Barack Obama pa je že postavil interese zahodnega kapitala pred interese sankcioniranja Rusije, saj je napovedal da ameriškim podjetjem ne bo prepovedal poslovanja z Rusijo, ki je pri črpanju svojih sibirskih bogastev odvisna od zahodne tehnologije. Breme morebitnega uveljavljanja sankcij je tako prenešeno na Evropsko unijo. O sankcijah in potezah, ki bi jih lahko kasneje potegnila Rusija smo govorili s profesorjem Kevorkom Oskanianom iz London School of Economics.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Putin po Krimu verjetno nima interesa zasesti tudi celotnega vzhodnega dela Ukrajine, saj želi predvsem nadaljevati svoj projekt Evroazijske unije. Oskaniana smo zato prosili naj nam nakaže glavne razlike med projektom Evropske in Evroazijske unije.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V gospodarskem smislu je Ukrajina trg in na trgu vedno poteka boj za širitev in kontrolo. Tako za ruski, kot za zahodni kapital je Ukrajinski trg precej pomemben. Medsebojni boj pa bijeta preko zunanjih politik svojih držav. Za ruski kapital je celotna Ukrajina del transportne infrastrukture preko katere izvaža zemeljski plin v Evropo. Za nadzor nad distribucijo tega energenta in s tem tudi nadzor nad njegovo ceno na Evropskem trgu, ki ruski državi predstavlja precejšen vir zaslužka, mora Ukrajino obdržati lojalno. Poleg zaslužka pa zemeljski plin Rusijo predstavlja tudi strateško orožje, saj je večji del Evrope, od Ukrajine, pa vse do Nemčije, Italije in Francije življenjsko odvisen od ruskega plina. Ta vzvod je Rusija na mehak način uporabila pred začetkom protestov, ko je s ponudbo cenejšega plina Ukrajini uspela preprečiti podpis asociativnega sporazuma z EU. Korenček se je izkazal za neučinkovitega, saj je zaradi tega nekaj tednov kasneje padla Ukrajinska vlada, tudi sicer pa je Rusija precej omejena pri uporabi zemeljskega plina kot orožja. Njegova pretirana uporaba namreč spodbuja že prisoten pritisk na vlado ZDA, tako s strani Evropskih držav, nekaterih ameriških kongresnikov, kot ameriškega energetskega sektorja, da razširijo dovoljenja za izvoz zemeljskega plina v Evropo. V ZDA so namreč v zadnjih letih uspeli revolucionalizirati energijski sektor s tehnologijo hidravličnega lomljenja oziroma frackinga, ki omogoča poceni dostop do velikih in prej nedostopnih zalog zemeljskega plina. Sprememba primarnega dobavitelja energentov je sicer dolgoročna strategija, a v primeru, da Evropa oceni, da varnost in stabilnost njenega gospodarstva pretehta nekaj nižjo ceno ruskega plina, Rusija za vedno izgubi vzvode moči nad Evropo in s tem možnost svoje ekspanzije v ta del sveta.

To pa vpliva tudi na širšo strategijo ruske širitve. Tu gre predvsem za Srednjo Azijo ki se, kljub precejšnjemu ruskemu vplivu v regiji obotavlja pri nadaljnem približevanju Moskvi. Razlog za to je neprepričljivost Rusije glede zmožnosti svojega gospodarskega in geostrateškega vzpona, kar v računici Srednjeazijskih držav, ki jim po drugi strani dvori Kitajska, vzbuja dvom o smotrnosti približevanja svoji bivši Sovjetski oblastnici. Da si bodo Rusija in s tem tudi njene elite lahko priborile svoj del pogače v prihodnji novi ureditvi sveta je ključno, da se na predvečer prerazporejanja moči ne umikajo, zato je za Rusijo uspešen razplet v Ukrajini nujen.

Poleg tega ima Ukrajina skupaj z Belorusijo v ruski strategiji v vojaškem smislu vlogo tamponske cone. V zadnjih desetletjih je NATO z vsakim korakom kršil obljubo, da se pakt ne bo širil na vzhod, podano po padcu Berlinskega zidu in združitvi Nemčije. Zato je razumljivo, da je Rusija sumničava do vsakega približevanja Ukrajine, in bog ne daj, Belorusije zahodu. S tem bi bila namreč zopet onemogočena njena obramba proti vojaškim avanturam evropskih držav, kot se ji je pripetilo že dvakrat v zgodovini. Tudi o tem aspektu ukrajinske krize smo govorili z Oskanianom.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Na drugi strani za Zahodni, predvsem evropski kapital Ukrajina predstavlja priložnost za nadaljno širitev na vzhodni trg po priključitvi Bolgarije in Romunije Evropski uniji leta 2007. Zaradi gospodarske in finančne krize v Evropi, ki je prinesla zasičenost evropskega trga je začela profitna mera kapitala padati. Evropske elite trenutno ta problem rešujejo s krčenjem delavskih pravic in privatizacijo doma, alternativo ali dodatek k tej stretegiji pa lahko predstavlja širitev na nove trge. In tu so najbolj priročni trgi, kakršen je Ukrajinski, kjer obširnih delavskih pravic sploh ni, kjer je delovna sila poceni, kjer so standardi okoljevarstva nižji in kjer tudi obstoječih omejitev zaradi slabo stoječe pravne države ni potrebno dosledno upoštevati. Dodatna prednost Ukrajine je njena bližina, ki oklesti stroške transporta in zato predstavlja prednost pred Azijskimi državami. Ukrajina je za Evropo to, kar je bila v času sprejemanje NAFTE Mehika za ZDA. Takšne namere Evrope v Ukrajini dokazuje zaenkrat zavrnjen asociativni sporazum. V njem so med drugim zajeti pogoji po ukinitvi subvencij kmetijstvu in industriji v Ukrajini. To bi povzročilo velik pritisk na Ukrajinsko gospodarstvo, ki je odvisno od omenjenih sektorjev, kar bi evropskemu kapitalu omogočilo vstop v profitne sektorje, po drugi strani pa bi neprofitni sektorji propadli, nova armada brezposelnih pa bi še povečala pritisk na že tako nizek nivo delavskih pravic.

Zgodba o Ukrajini pa ni samo zgodba odločitev iz centrov moči, temveč tudi zgodba majhnih ljudi. Že pred mesecem dni smo se pogovarjali z znanim ukrajinskim književnikom Jurijem Andruhovičem. Jurij prihaja iz zahodnega dela Ukrajine, natančneje iz mesta Ivano-Frankivsk. Večinoma piše v ukrajinščini, čeprav eseje, ki jih objavlja v Dzerkalo Tyzhnia, enem od najvplivnejših politično-analitičnih časnikov, ki izhajajo tedensko v Kijevu, sam prevaja tudi v ruščino. Politično je vseskozi pro-ukrajinsko in pro-evropsko usmerjen. V času predsedniških volitev leta 2004 je bil Andruhovič poleg enajstih drugih ukrajinskih pisateljev podpisnik odprtega pisma, v katerem so sovjetsko-rusko kulturo označili za: "Jezik pop glasbe in sleng kriminalcev." Seveda so ga njegovi nasprotniki takoj označili za nacionalista, kar sam odločno zanika. Saj kot pravi spoštuje tako ukrajinščino kot ruščino. Je pa pri tem poudaril, da nasprotniki ne razumejo, da je ogroženo golo preživetje ukrajinščine.

Če bomo poslušali književnika se spodobi, da začnemo z jezikom. Pa prisluhnimo prvi izjavi s strani Jurija Andruhoviča o odnosu odstavljenega predsednika Viktorja Janukoviča do ukrajinščine. Janukovič se je namreč ukrajinščine začel učiti šele po dveh letih opravljanja funkcije predsednika vlade med leti 2002-2004.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Ob tem navedimo še primer Mykole Azarova, prav tako že nekdanjega predsednika vlade, ki pa ukrajinščine sploh nikoli ni uporabljal. Še nekaj besed o tem ali so se na začetku v Kijevu delili po nacionalnostih oziroma jezikovnih razlikah.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Njegov politični aktivizem se nadaljuje tudi s tem tako imenovanim nadaljevanjem Oranžne revolucije, za katero pravi, da ni izpolnila pričakovanj ukrajinskih državljanov. Konec januarja je priznani ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič na svetovno javnost naslovil apel. V njem je opozoril, da je tedanja ukrajinska oblast s predsednikom Janukovičem na čelu diktatorna in da za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev. Opozarjal je tudi, da je Ukrajina sprejela najbolj represivno proti-vstajniško zakonodajo v Evropi, s katero so prepovedali tako široko definirana dejanja, kot so "klevetanje" in "pozivanje k uporu". Proti protestnikom, ki so se, po njegovih besedah, borili za zahodne vrednote svobode in demokracije, je uporabljala raven nasilja, ki ga v Evropi ne poznamo, poosebljajo pa ga "ostrostrelci" in milice, ki protestnike lovijo in mučijo. Vse to, je po besedah književnika oblast počela iz čiste oblastiželjnosti in pohlepa. Prisluhnimo Juriju, ki nam je podal svoje mnenje o politiki odstavljenega predsednika Viktorja Janukoviča.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Nadaljujemo z aktivistko skupine FEMEN Aleksandro Sašo Ševčenko, ki je ukrajinsko politiko opredelila kot več različnih "mafijskih skupin" iz različnih predelov Ukrajine. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako lahko prideš v politično-oligarhične-mafijske kroge blizu koritom oblasti.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Tudi Jurija Andruhoviča smo vprašali za mnenje o primeru Julije Timošenko. Spomnimo. Tudi Timošenkova spada med te maloštevilne ekonomske oligarhe, in tudi ona je med privatizacijskim "plimovanjem" ukrajinske državne lastnine oziroma plenjenjem nekdaj družbenega na hitro in netransparentno obogatela, predvsem s plinskimi posli, zaradi česar je tudi dobila vzdevek plinska princesa. Oktobra leta 2011 je bila obsojena na sedem letno zaporno kazen zaradi domnevne zlorabe položaja pri plinskem poslu z Rusijo še iz časa, ko je bila drugič predsednica vlade (izpuščena je bila 22. februarja letos, potem, ko ji je pot na prostost odprla Vrhovna rada, ki je po hitrem postopku sprejela spremembo kazenskega zakonika in dekriminalizirala člen zakona o zlorabi oblasti, po katerem je bila Timošenkova obsojena). Skoraj praviloma se pozablja na dejstvo, da se je Timošenkova v zaporu kratkočasila že na začetku novega tisočletja, in sicer zaradi poneverb in sumljivega prekupčevanja s plinom med leti 1999 in 2001, ko je zasedala ministrsko mesto na resorju za gorivo in plin. Leta 2005, ko je Julija Timošenko prvič postala predsednica vlade, so sicer te obtožbe v skrivnostnih okoliščinah umaknili. Timošenkova in njeni politični sopotniki vseskozi trdijo, da je šlo v obeh primerih le za politično motivirana sodna procesa, s katerima so jo njeni nasprotniki poskušali odstraniti iz ukrajinske politike oziroma vzvodov moči. Da je šlo za politično motivirana procesa zoper Timošenkovo, bi se lahko strinjali. Dejstvo je, da je bila za zapahe spravljena mimo pravnega reda in tudi edina od vseh ekonomskih oligarhov. A bi le zaradi tega težko kar zamahnili z roko in pozabili na možnost, da je na njeni poti do nesramno velikega bogastva morda niso spremljale tudi poneverbe, netransparentnost, finančne prevare, zlorabe položaja in korupcija. V drugi polovici devedesetih let je bila ena od najbogatejših ukrajinskih državljanov, navkljub vsemu dvomu o njeni poštenosti in čistosti, ki bo po mnenju mnogih vedno visel nad njo, ostaja ena od najpriljubljenejših in najvplivnejših politikov v državi. Prisluhnimo torej Juriju Andruhoviču, kaj meni o primeru Julije Timošenko.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Aleksandro Sašo Ševčenko smo še izvali, da se ne strinjamo s tezo, da v ukrajinskem narodu ni bilo nikoli uporništva. Ukrajinsko uporništvo seže v čas kozakov več stoletij nazaj. Tudi ti so se, kot današnji Ukrajinci, soočali s pritiski mnogih zunanjih sil. Samo od 16. stoletja naprej so si jih želeli podrediti Rusko cesarstvo, Republika obeh narodov in Otomanski imperij, a v nobenem zavezništvu kozaki niso ostali dolgo in nobeno zavezništvo ni bilo kdovekako trdno. Zaradi svoje forme neodvisnih, samozadostnih, horizontalno organiziranih in vojaško veščih skupnosti so se vedno uspeli otresti tujega jarma, ki bi jim prinesel izkoriščanje in razgradnjo relativno dobro delujoče družbe. Danes je Ukrajina zopet na razpotju med lojalnostjo eni ali drugi veliki sili, vse pa jih želijo zgolj izkoristiti za svoje interese. Morda bi le kozaška, neodvisna in samozavestna drža Ukrajince lahko rešila socialne bede, v kateri živijo in zaradi katere so se v v prvi vrsti začeli trenutni nemiri v tej vzhodnoevropski državi. Kje se je izgubil duh ukrajinskega kozaštva?

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Zeitgeist so s skupnimi močmi pripravili vajenec Zwitter ter Tetičkovičev in Počivalškov Luka.