Tibor Rutar – Komunizem brez Marxa: proti Negriju, Graeberju in Badiouju

Tretje predavanje Delavsko-punkerske univerze v sklopu letnika Socializem je 28. novembra imel Tibor Rutar, član Delavsko-punkerske univerze in Iniciative za demokratični socializem. Rutar je svoje predavanje posvetil kritiki treh izjemno vplivnih in priljubljenih avtorjev na radikalni levici: Antoniu Negriju, Davidu Graeberju in Alainu Badiouju. Problematiziral je teoretske aparate, s katerimi se ti avtorji lotevajo kritike moderne kapitalistične družbe. Pokazal je, da njihova problematičnost izhaja bodisi iz nerazumevanja ali pa iz ignorance do Marxove kritike politične ekonomije. Nepoznavanje te se namreč kaj hitro prevesi v napačno razlago delovanja sodobnega kapitalizma. To pa nazadnje pripelje do neustreznega pojmovanja preseganja kapitalizma. Problematičnost njihovih teorij se tako prevede tudi v problematičnost njihovih političnih pozicij.

Kljub nekaterim pomembnim razlikam med Negrijem, Graeberjem in Badioujem vse tri povezuje radikalno leva politična drža. Skupna jim je zavezanost boju za odpravo kapitalizma in emancipatornemu projektu egalitarne družbe. A kot je opozoril Rutar, jih povezuje tudi površno, nedosledno in nekoherentno sklicevanje na Marxa.

Rutar je začel s kritiko Negrija. Čeprav se Negri razglaša za Marxovega učenca, je ena njegovih izhodiščnih tez ta, da je Marxova teorija vrednosti zastarela. Zakon vrednosti, ki temelji na določitvi vrednosti blag z družbeno povprečnim delovnim časom, v sodobnem kapitalizmu namreč po Negriju ne velja več. Sodobni postmoderni kapitalizem naj ne bi temeljil več na akumulaciji profita, kot je menil Marx, temveč na akumulaciji rente. Ta akumulacija naj ne bi temeljila na ekonomski, temveč le na politični logiki. Razmerja politične moči po Negriju zato tudi določajo vrednost blag v sodobnem kapitalizmu. Rutar je pokazal, da je teza o prenehanju veljave zakona vrednosti problematična že zato, ker ostaja na ravni gole trditve. Te teze namreč Negri ne utemelji z racionalnimi argumenti. Prav tako je zgrešena njegova teza o nadomestitvi akumulacije profitov z akumulacijo rente. Renta namreč ni nič drugega kot delež presežne vrednosti oziroma presežni profit. Zato akumulacija rente preprosto ne more nadomestiti akumulacije profitov. Rutar je pokazal tudi, da vrednost še zdaleč ne more biti določena politično. Vrednost je po definiciji določena objektivno, za hrbti producentov in neodvisno od njihovega političnega udejstvovanja.

Druga tarča Rutarjeve kritike je bil Graeber. Ta temeljnega problema sodobnega kapitalizma ne vidi v kapitalističnih produkcijskih odnosih. Po Graeberju so problematični sami kapitalisti, ki da množice zavestno silijo, da opravljajo družbeno neproduktivna dela, ki služijo le kapitalu. Po Graeberju sta zato pohlep in sla po moči kapitalskih in političnih elit glavna vzroka težav sodobnega kapitalizma. Rutar je opozoril, da je Graeberjeva moralistična teorija, ki meji na teorijo zarote, zgrešena. Graeber namreč prezre, da je kapitalizem produkcijski način, v katerem družbena forma produkcijskih odnosov določa delovanje ljudi. Prav tako prezre, da kapitalizem temelji na kapitalu kot neosebnem imperativu produkcije, ki nadzoruje vse ljudi, tako kapitaliste kakor delavce. Kapitalisti in politične elite zato ne morejo nadzorovati kapitala ali kapitalizma. Rutar je opozoril tudi na problematične politične posledice Graeberjevih stališč. Graeber si namreč odpravo kapitalizma zmotno predstavlja kot odpravo njegovih poosebitev, torej kapitalistov. Rutar pa je pokazal, da je, nasprotno, za odpravo kapitalizma potrebna odprava samega kapitala kot družbenega produkcijskega odnosa.

Zadnji avtor, ki ga je Rutar podvrgel kritiki, je Badiou. Rutar se je osredotočil na Badioujeve politične spise, ki zagovarjajo potrebo po rehabilitaciji ideje komunizma. Komunizem Badiou razume kot idejo čiste enakosti oziroma kot hipotezo radikalne, demokratične enakosti. Po Rutarju je tovrstna koncepcija komunizma problematična, saj je nadzgodovinska in brezvsebinska. Gre namreč za formalni ideal, ki je popolnoma odtujen od konkretne empirične dejanskosti, v kateri živimo. Te Badiou po Rutarju niti ni zmožen razumeti, saj se v svojih teoretizacijah popolnoma odpoveduje kritiki politične ekonomije. Hkrati pa naj bi Badiou ignoriral konkretne razredne boje med delom in kapitalom, ki se bijejo v sodobnem kapitalizmu. Badiou naj bi zato svoje pričakovanje emancipacije gradil na heroičnih in naključnih izbruhih politične subjektivitete. To pa po Rutarju nazadnje prikrije vsakršno potrebo po sistematični politični organizaciji, ki je danes krvavo potrebna.

Rutarjevo predavanje je dostopno na spletu. Ogledate si ga lahko na spletni strani DPU ali na njenem Youtube kanalu. Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze v sklopu letnika Socializem bo v četrtek, 5. decembra, ob 18. uri. O razrednih in manjšinskih bojih v perspektivi novega socializma bo predaval Primož Krašovec.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.