V četrtek, 20. decembra, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze o dvojni krizi evropskih integracij predavala Angela Wigger z Univerze Radbourd na Nizozemskem. Predavanje z naslovom »Konkurenca, kriza in alternative neoliberalnemu kapitalizmu« je posvetila kritični obravnavi regulacije konkurence v sodobnem kapitalizmu in očrtu vizije postkapitalistične konkurence.

Wiggerjeva je prvi del predavanja posvetila obravnavi zgodovine razvoja kapitalizma v drugi polovici dvajsetega stoletja. Pri tem se je osredotočila zlasti na genezo nastanka neoliberalnega modela konkurence znotraj Evropske unije. Ta je nastal kot posledica propada modela vpetega kapitalizma, ki se je v državah zahodnega sveta razvil po drugi svetovni vojni.

Za vpeti kapitalizem je bila značilna keynesovska makroekonomska politika zagotavljanja polne zaposlenosti, regulacije finančnega sektorja in močne državne iniciative pri vodenju industrijske politike. Čeprav je bila konkurenca med podjetji ključna za razvoj fordističnega modela, je v Evropi v okvirih posameznih nacionalnih držav prevladovala protekcionistična politika, usmerjena v ščitenje domače industrije pred konkurenco tujih gospodarstev, zlasti Združenih držav Amerike.

V sedemdesetih letih je po Wiggerjevi prišlo do krize hiperakumulacije kapitala, ki je vodila do padca vpetega kapitalizma. Sprva so se evropske države na to krizo odzvale z intenzifikacijo keynesovskih makroekonomskih politik. Evropska komisija je v sedemdesetih in osemdesetih letih še vedno tolerirala protekcionistične državne politike davčnih koncesij, številnih državnih subvencij in formacije industrijskih kartelov. A v spopadu s krizo so se te politike izkazale za nezadostne.

Odgovor na spodleteli poskus rehabilitacije povojnega modela je bila krepitev strategije izgradnje enotnega evropskega trga. Ko je v osemdesetih letih prišlo do neoliberalnega obrata, je Evropska komisija vedno večji poudarek namenjala politikam konkurence, zavoljo katerih je preko sprejemanja različnih zakonskih aktov vedno bolj omejevala državne protekcionistične politike, hkrati pa je spodbujala privatizacijo podjetij in ostalih institucij v državni lasti.

V devetdesetih letih se je znotraj Evropske unije konsolidiral model konkurence, ki je v ospredje postavljal mikroekonomsko kratkoročno perspektivo zagotavljanja cenovne konkurenčnosti. Ta je bila na ravni Evropske unije lahko dosežena zgolj s krčenjem stroškov delovne sile. In ravno tako definirana konkurenca je po Lizbonski strategiji, sprejeti leta 2000, postala pojem, s katerim so bile legitimirane tudi vse ostale družbeno-ekonomske politike. Odnosi konkurence niso bili omejeni le na sektor podjetij, temveč so postali stalnica tudi v institucijah, ki so bile še do nedavnega javne. Ker je bilo tako vedno več institucij odtegnjenih javnemu nadzoru, se je okrepila tudi tendenca nedemokratičnega vladanja. Po izbruhu svetovne gospodarske krize, ki se je v Evropo razširila leta 2008, so se navedene tendence s politiko varčevalnih ukrepov le še okrepile.

Zaključni del predavanja je Wiggerjeva posvetila očrtu utopičnih alternativ neoliberalnemu kapitalizmu. Sredinska levica v Evropi tovrstnih alternativ ne more ponuditi, saj je ujeta v diskurz tretje poti, hkrati pa ne preizprašuje neoliberalnega imperativa konkurence, na katerem temelji sodobni kapitalizem.

Za očrt alternative se je zato Wiggerjeva oprla na literaturo anarhističnih avtorjev. Anarhizma po Wiggerjevi ni mogoče reducirati na antietatizem in upor proti institucijam ter avtoritetam. Anarhizem prej teži k vzpostavitvi alternativnih institucij, ki bi omogočile kolektivno in egalitarno samoupravljanje, temelječe na medsebojni pomoči in svobodnem združevanju. Anarhistična ekonomija bi bila v skladu s tem sestavljena iz horizontalno upravljanih podjetij in bi temeljila na decentraliziranem in kolektivnem lastništvu proizvodnih sredstev. Tudi tovrstna ekonomija bi vključevala neke vrste konkurenco, saj je ta po Wiggerjevi v vsaki družbi, v kateri se proizvajajo presežki, neizogibna. A konkurenca bi bila v tem kontekstu podrejena drugim, družbenim in ekološkim imperativom. Zadobila bi drugačen značaj, saj bi temeljila na enakih zmožnostih ter medsebojnem učenju in pomoči.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Sašo Furlan!