Angleški ekonomist in član skupine evropskih ekonomistov za alternativno ekonomsko politiko John Grahl je predavanje začel s pregledom sistemskih vzrokov trenutne globalne ekonomske krize. Med letoma 2007 in 2010 so si različne faze krize sledile v hitrem zaporedju. Začelo se je z zlomom nepremičninskega trga in drugorazrednih hipotek v ZDA, nadaljevalo s splošno finančno paniko in bankrotom Lehman Brothers, v Evropi pa se je kriza manifestirala predvsem kot najprej proračunska in nato dolžniška kriza.

Dolgoročni strukturni vzrok krize je bila neenakomerna distribucija dohodkov, omogočili pa sta jo finančna deregulacija in neoliberalna monetarna politika. Kot piše Minsky, je vzrok finančne nestabilnosti v kapitalizmu finančna stabilnost sama. Ko so razmere na finančnih trgih stabilne, se povečata obseg nakupovanja različnih vrednostnih papirjev ter kreditiranje, s čimer se poveča tveganje ob padcu cen vrednostnih papirjev ali povišanju obrestne mere.

Finančne krize so še posebej značilne za neoliberano obdobje svetovnega kapitalizma. V zadnjih dvajsetih letih so postajale vse bolj pogoste in ostre. Leta 1990 je prišlo do borznega zloma in zloma nepremičninskega trga na Japonskem, sledili sta ruska in vzhodnoazijska finančna kriza leta 1997 ter zlom visokotehnološkega balona v ZDA leta 2001. A le finančna kriza leta 2007 je postala zares globalna, saj je bilo vpletenega toliko povezanega kapitala, da je bilo zaradi samega obsega krizo nemogoče omejiti ali kontrolirati.

Po Grahlu so bile evropske banke celo bolj izpostavljene tveganjem v zvezi z drugorazrednimi hipotekami kot ameriške. Evropska unija je leta 2006 celo pripravila svoj načrt razvoja dereguliranega hipotečnega trga, a ga je leta 2007 zaradi dogodkov v ZDA umaknila. Ob reševanju poškodovanih bank z javnim denarjem je kriza v Evropi najprej postala proračunska in nato, zaradi strukturnih neravnovesij v sami arhitekturi območja evra, dolžniška. Od leta 2010 v Evropi traja recesija, za katero sta značilna investicijski in kreditni krč. Reševalni paketi trojke z ničemer ne odpravljajo strukturnih vzrokov krize in ne omogočajo novih investicij, saj se denarna pomoč uporablja le za reševanja dolga, obenem pa varčevalni ukrepi, ki so pogoj za prejem denarne pomoči, poglabljajo in podaljšujejo recesijo ter preprečujejo ponoven gospodarski zagon na evropskem obrobju.

Po Grahlu bi lahko recesijo premagali ali pa vsaj zajezili keynesianski ekonomski ukrepi, a ti žal v sedanji ureditvi EU niso dovoljeni. Namesto konstruktivnega reševanja krize EU postaja vse bolj avtoritarna in se spreminja v nekaj, kar bi lahko imenovali unija nadzora. Vse več fiskalnih pristojnosti posameznih držav se prenaša na evropsko raven. V sklopu tako imenovanega evropskega semestra ima Evropska komisija pravico vpogleda v proračune, ki jih sestavijo posamezne nacionalne vlade, še preden jih vlade predstavijo parlamentom.

Današnji Evropi bi prav tako težko še rekli socialna. Evropska komisija od posameznih držav zahteva drastične posege v pokojninske sisteme in reforme trgov delovne sile. Vse več je revščine in brezposelnosti, še posebej v mediteranskih in vzhodnoevropskih državah. Tudi pred krizo je bila socialna politika podrejena ekonomski oziroma manični gonji za konkurenčnostjo. Sedanja kriza ustvarja vzdušje urgentnosti in Evropski komisiji v sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom omogoča vsiljevanje še veliko bolj ostrih strukturnih reform in rezov v javni sektor, reform in rezov, ki prej zaradi sindikalnega odpora ali protestov niso bili mogoči.

Če se hočemo rešiti iz krize in zares ustvariti socialno Evropo, moramo po Grahlu najprej demokratizirati evropske institucije in doseči demokratični nadzor nad monetarno in fiskalno politiko. Evropska ekonomska politika mora postati podrejena socialnih ciljem, kot so polna zaposlenost, konec revščine in univerzalno dostopne javne storitve, in ne obratno, ko se socialne pravice krčijo v imenu konkurenčnosti.

Grahlove proevropske, a EU-skeptične misli je beležil Primož Krašovec.