Predavatelj je začel predavanje z opisom aktualne krize, ki se je začela avgusta 2008 z zlomom finančnega trga v ZDA. Poudaril je, da kriza ni posledica uvedbe evra in da je vzroke treba iskati v neomerkantilizmu. Smo v krizi neoliberalizma, ki v lovu za profitom delavskemu razredu niža plače, kar zmanjšuje potrošnjo, poleg tega pa se odvija monetarni preobrat, ki na prvo mesto postavlja monetarno stabilnost.

Vse od Regana dalje, ki je »odstrelil« keynesianizem, se v Evropi odvija proces, ki je travmatiziral delavski razred in ga prisilil k varčevanju. Centralna banka deluje iracionalno in vodi ekonomsko politiko, ki za vsako ceno želi preprečiti inflacijo, s tem pa gospodinjstva sili v varčevanje in slabša kvaliteto življenja. Ta politika je dohodek redistribuirala od gospodinjstev k menedžerjem, motor rasti je postala poraba, ki jo je poganjalo zadolževanje.

Evropski neomerkantilizem je politika, ki daje prednost izvozu pred domačim povpraševanjem, da bi zagotovil pozitivno trgovinsko bilanco. Zasleduje čim višje presežke v trgovinski bilanci neto izvoza. Ta politika je značilna za celotno obdobje 1960, v katerem so Francija, Italija, še posebej pa Nemčija sprejele ukrepe, ki naj bi ustvarili izvozne presežke. Zaradi nevarnosti konkurenčne devalvacije je Nemčija težila k ustanovitvi Evropske monetarne unije, ki je bila naposled ustanovljena leta 1979. Evropski monetarni sistem je sestavljen iz mehanizma za izravnavanje deviznih tečajev in končni rezultat je zagotovljen fiksni devizni tečaj znotraj EU. Zaradi tega so države, ki so nagnjene k inflaciji, na primer Italija, Španija ali Portugalska, po vstopu v Evropsko monetrarno unijo revalvirale svoje valute. Z uvedbo monetarne unije je bila tako ustvarjena nominalna konvergenca, a realna divergenca. Predavatelj je opozoril, da bi bilo bolje kot uvedba enotne valute uvedba skupnostne valute s fiksnimi, a prilagodljivimi obrestnimi merami.

Pred krizo trgovinska nesorazmerja in fiskalni položaj niso bili problematični. Glavni problem je bil neo-merkantilizem, ki pa mu nihče ni namenjal posebne pozornosti. Pred krizo je bila Nemčija edina država, ki je imela rast presežka na tekočem računu, za razliko od ostalih držav, ki so imele izravnane bilance.

V letih 2007-2009 sta bili Nemčija in Italija stabilni državi. Italija je bila in še vedno je na drugem mestu po izvozu, a je po krizi, za razliko od Nemčije, začelo drastično padati domače povpraševanje. Med državami v Evropi se je sprožil domino efekt. Vse so imele ničelno stopnjo rasti, enormen zunanji dolg, Italija na primer 120 %, obrestna mera na dolg pa je bila zelo visoka, v Italiji na primer kar 7 %. Evropska tehnokracija nikoli ni spremenila svoje politike. Evropska centralna banka reagira vsakič enako. Državam daje kredite po visokih obrestnih merah in vodi restriktivno monetarno politiko z namenom vzdrževanja tečaja evra. Po eni strani se v EU vzpostavlja politična ideologija, ki ji levica, ki ostaja zgolj na nacionalni ravni, ne more kontrirati ali se ji zoperstaviti. Izstopa iz EU predavatelj ne vidi kot najboljše rešitve, saj izstop ne reši problema monetarne unije.

Za konec je poskušal odgovoriti, zakaj je Italija paradigmatska izjema. Italija ima tako kot večina ostalih držav EU zunanji dolg, nizko domače povpraševanje, upadanje BDP, krčenje industrijskega sektorja, vse večje težave na konkurenčnih trgih, a je kljub temu na drugem mestu po stopnji izvoza v Evropi. Industrija se drobi na manjše sektorje, a ima hkrati na drugi strani uspešne multinacionalke. Kot paradigmatsko izjemo je predavatelj Italijo opredelil zato, ker je imela že pred krizo ekonomijo, ki je bila vezana na rento in profit.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Ana Štromajer.