V četrtek, 17. januarja, je v okviru 16. letnika z naslovom Dvojna kriza evrointegracij potekalo predavanje ekonomista dr. Viljema Merharja. Predaval je o načinih reševanja krize kapitalizma kot sistema. Na začetku predavanja smo naredili kratek pregled delovanja kapitalizma, ki zavoljo akumulacije presežne vrednosti potrebuje neskončno širjenje. To ne more biti neskončno, saj prej ali slej trči v okoljske, tehnološke omejitve ali populacijske omejitve, zato so nujna posledica delovanja kapitalizma ponavljajoče se krize. Dr. Merhar krize ne razume zgolj kot krizo financ, temveč kot krizo kapitalističnega sistema. Zato poudarja, da je treba reševati krizo kapitalizma kot sistema, ne pa zgolj njene pojavne oblike.

Profesor Merhar je izhajal iz ugotovitve, da je aktualna kriza repriza krize iz 30. let prejšnjega stoletja. Reševanje te krize zato aktualizira Keynesovo ekonomsko teorijo efektivnega povpraševanja, ki je s svojo reformacijo monopolnega kapitalizma v državni kapitalizem razrešila takratno krizo. V zadnji tretjini 20. stoletja je bila ta reforma odpravljena z neoliberalistično protireformacijo. Z njo se je kapitalizem vrnil v svoj monopolni stadij. Zaradi takšnega razvoja se ni mogla uveljaviti Galbraithova konvergenca socializma in kapitalizma.

V aktualni krizi je treba obuditi keynsianske metode. Potrebna je radikalna redistribucija dohodka in premoženja, zato je potreben napad na dohodke finančne oligarhije in rentnih kapitalistov, se pravi napad na fevdalizacijo kapitalizma. V tej luči se varčevanje, na katero prisegajo aktualne politične elite, izkaže za neustrezen način reševanja krize, saj se dotika le njene finančne pojavne oblike. Pravzaprav gre varčevanje v popolnoma napačno smer, saj zmanjšuje efektivno družbeno povpraševanje. A vendar Merhar opozarja, da zgolj keynesianski instrumenti niso zadostni, saj reševanje krize s kenynesiansko ekspanzivno politiko lahko povzroči stagflacijo, torej stagnacijo ob strukturni inflaciji.

Predavatelj je poudaril, da reševanje kapitalistične krize s keynesiansko ekspanzijo zaradi zanemarjanja ponudbene strani družbene reprodukcije ne rešuje te krize kot krize sistema. Za reševanje krize na ponudbeni strani je treba poseči po marksističnih instrumentih in poudariti vlogo »dualizma gospodarjenja«, torej razmejitve na profitno in neprofitno motivirano gospodarjenje, ter uvesti temu primeren mešan tržno-planski gospodarski sistem.

V skladu s tema dvema zahtevama je treba pristopiti k odpravljanju organizacijskih nesmislov na področjih infrastrukturnega planskega gospodarjenja, saj so nekatera področja trenutno organizirana hkrati po neprofitnih in profitnih načelih. To velja za energetske, prometne, komunikacijske, komunalne, zavarovalne, socialne, izobraževalne in raziskovalne infrastrukturne dejavnosti. Te dejavnosti je treba zopet organizirati izključno po neprofitnih načelih.

Poleg tega je treba uveljaviti ekonomsko demokracijo, ki bo mimo političnih vplivov uresničevala soupravljanje in samoupravljanje ekološko zavestnih nosilcev gospodarjenja. S takšno sintezo keynesianstva in marksizma se bo državni kapitalizem lahko začel spreminjati v ekosocializem.

Na koncu je predavatelj izpostavil vprašanje. Ali smo pripravljeni na tako usmerjene humanitarne spremembe produkcijskih odnosov, ki jih zahteva sinteza kenynesianske družbeno-povpraševalne in marksistične družbeno-ponudbene strani družbene reprodukcije? Odgovor je bil odločen, in sicer: tega vprašanja preprosto ne moremo več ignorirati, če se želimo izogniti družbeni kataklizmi.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Ana Štromajer!