V četrtek, 13. decembra 2012, je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze iz tematskega ciklusa Dvojna kriza evrointegracij potekalo predavanje z naslovom Skica aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji. Predaval je doktorski študent sociologije Marko Kržan, ki je asistent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze. V predavanju je predstavil specifike slovenske krize, analiziral ukrepe aktualne vlade in podal izhodišča za možne alternativne rešitve.

Gospodarska kriza, v kateri smo se znašli, se je začela v realnem sektorju in se prek krize bančnih bilanc in socializacije zasebnega dolga prenesla na področje javnih financ. Ta kriza sedaj prehaja v krizo javnega sektorja in socialne države. To je posledica zavestnih odločitev vlade in dejstva, da se Slovenija ne zadolžuje v valuti, ki bi jo nadzorovala, hkrati pa Evropska centralna banka ne izvaja funkcije posojilodajalca, ki bi državam v skrajni sili nudila možnost najema kredita.

Analize in statistike jasno kažejo, da banke nimajo težav s solventnostjo, vendar za ohranitev obsega kreditiranja in bilančne vsote potrebujejo povečanje kapitala - dokapitalizacijo. Rešitev s t. i. slabo banko je po podatkih in z upoštevanjem slovenskih razmer najdražja oblika dokapitalizacije, hkrati pa je njen učinek neposredno subvencioniranje zasebnih solastnikov bank. Prav tako ni racionalnih razlogov za privatizacijo bank in podjetij. Težave slovenskega gospodarstva je treba začeti reševati tam, od koder izvirajo: v realnem sektorju - sektorju podjetij.

Slovenska podjetja so bila že pred nastopom krize močno zadolžena. Stanje bančnega sektorja v Sloveniji je bilo torej že pred krizo tesneje povezano s stanjem realnega sektorja kot drugod v EU. Pokazal je tudi, kje iskati vzroke slovenskega zadolževanja, in pojasnil, zakaj so zgrešeni tisti ukrepi, s katerimi poskuša vlada za ceno zmanjševanja gospodarske rasti in socialnih pravic te kazalce na silo »izboljšati«.

V sklepnem delu predavanja pa je predavatelj skušal odgovoriti na trenutno zelo pereče in pomembno vprašanje, ki mu je, kot je opozoril, vlada namenila premalo javne razprave in predvsem naredila premalo analiz in raziskav, ki bi bile relevantne in pokazale, kaj ukrep resnično prinaša: kako sanirati banke, ki morajo absorbirati zgrešene investicije realnega sektorja, v razmerah, ko smo zaradi nesprejemljive ureditve evrskega območja omejeni na »predmoderne« načine reševanja javnofinančnega stanja z davki, namesto z ustvarjanjem kreditnega denarja?

Vsekakor ne potrebujejo »bail-outa« oziroma reševanja pred bankrotom. Banke so solventne. Če jih »prepustimo samim sebi«, bodo nadaljevale s tem, kar že počnejo: krčile bodo svojo kreditno dejavnost in bilančno vsoto, morda število poslovalnic in zaposlenih, ne bodo pa šle v stečaj. Sanacija bank je torej v interesu lastnikov, med drugim države, da ohranjajo tržni delež na bančnem trgu, in podjetij, ki potrebujejo denar.

V tem trenutku je Slovenija sposobna sama sanirati svoje banke, vprašanje je samo, kako učinkovito in drago metodo bo izbrala in kaj bo v nadaljevanju z njimi počela. Za Slovenijo bi bil pomembnejši tretji ukrep, ki bi omogočil lažje finančno napajanje gospodarstva. Zdaj smo namreč pri tem omejeni na davčne spodbude - bodisi olajšave ali pa subvencije, ki v zadnji instanci pomenijo isto: zmanjšan proračunski prihodek ali povečan proračunski odhodek in garancije, ki pa so še vedno odvisne od zmožnosti zadolževanja. Brez normalnih, modernih metod zbiranja investicijskih sredstev z zadolževanjem v valuti, ki jo nadziramo, bomo popolnoma odvisni od tržne konjunkture, ki nas bo počasi pritiskala na obrobje in v družbenoekonomsko nerazvitost.

Kržan je predavanje zaključil s pozivom, ki ga je treba dobro premisliti. Če možnosti zadolževanja v valuti, ki jo nadziramo, ne bodo ponudile evropske institucije, morajo zanjo poskrbeti prizadete države same – z izstopom iz evrskega območja!

 

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Ana Štromajer!