Umetna inteligenca v šolstvu

Umetna inteligenca v šolstvu postaja nepogrešljiv del učnega procesa, saj prinaša številne prednosti, hkrati pa odpira tudi veliko vprašanj in izzivov. V slovenskem šolskem prostoru se razprava o umetni inteligenci pogosto vrti okoli tega, kako jo smiselno vključiti v izobraževanje, kako zagotoviti, da bo delovala kot podporno orodje in ne kot nadomestek učiteljev, ter kako preprečiti zlorabe in zmanjšanje kritičnega mišljenja med dijaki. 

Različica umetne inteligence, ki je med mladimi najbolj razširjena, je generativna, pogovorno zanjo večinoma uporabimo kar nadpomenko AI. Pomislite na ChatGPT, modele za generacijo slik, posnetkov in glasbe. Med slovenskimi dijaki in učenci je posebej priljubljen Astra AI Andreja P. Škrabe, ki ponuja personalizirane inštrukcije za nacionalno preverjanje znanja, maturo in splošno višanje uspeha. Škraba je našim generacijam poznan predvsem po brezplačnih videih, v katerih razlaga matematiko. Čeprav ne delujejo vsi v istih formatih, je AI programom skupna zmožnost generiranja edinstvenih in originalnih vsebin. Kako je torej generativna umetna inteligenca zmožna generirati originalne in edinstvene vsebine? Tako da uporablja kompleksne algoritme mehanskega učenja, ki v velikih količinah podatkov prepoznajo vzorce, na podlagi katerih kreirajo nove vsebine. Informacije črpajo iz obstoječih javno dostopnih digitalnih virov in povratnih informacij uporabnikov. Modeli umetne inteligence ves čas analizirajo interakcije z uporabniki in dopolnjujejo svoje baze podatkov. Zato bi lahko rekli, da si distopično AI prihodnost delno gradimo tudi sami – več kot uporabljamo umetno inteligenco, zmožnejša je. 

Z integracijo umetne inteligence v šolske klopi so že pred časom začeli na Kitajskem in v drugih državah. Mnoge ameriške fakultete in univerze, kot so Univerza v Kaliforniji, Stanford in MIT [ém àj tí], že ponujajo predmete, ki vključujejo teme o umetni inteligenci in mehanskem učenju. Najpogosteje se uporablja na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in tehnologije, kjer z njo svoj kurikulum dopolnjujejo že nekatere ameriške srednje šole. 

Vsakič ko se pojavi nova tehnologija, se pojavi tudi strah. Digitalni razvoj v šolstvu pri tem ni izjema. Včasih si ljudje sploh niso mogli predstavljati resničnosti, v kateri izobražujoči ure in ure posedajo v izobraževalnih ustanovah in ždijo za računalniki, danes pa je to za mnoge popolnoma vsakdanje. Kaj pa so morebitne slabosti naše izobraževalne prihodnosti?

Kot smo že omenili, se modeli umetne inteligence učijo iz baz podatkov in interakcij z uporabniki. Če bi vzgojno izobraževalne ustanove želele ponujati personalizirane in prilagojene učne načrte, kar je zelo močna prednost umetne inteligence v izobraževanju, bi morale šole o učencih kopičiti ogromne količine podatkov. Zaradi neustreznega hranjenja podatkov in nadzora nad tem, kako se informacije uporabljajo, bi lahko prišlo do nepooblaščenega dostopa do osebnih informacij in celo zlorab. Zbiranje in uporaba podatkov bi morala biti popolnoma transparentna, prav tako pa bi morale ustanove zagotoviti kompleksno šifriranje podatkov. 

Tudi jezikovni modeli še niso popolni. Sicer so odgovori iz dneva v dan zanesljivejši, a se pri nišnih vprašanjih včasih vseeno zatipkajo in zmotijo ali pa odgovor popolnoma zgrešijo. Problem jezikovnih modelov je ob naštetem predvsem pristranskost. Seveda smo pristranski tudi ljudje, a se tega bolj ali manj zavedamo ali pa smo na to opomnjeni. Pristranskost umetne inteligence uporabniki hitreje spregledajo, saj je predstavljena kot politično nevtralna. Pekinški študentje so s pomočjo šestdesetih vprašanj želeli opredeliti politično usmerjenost vsem znanega ChatGPT-ja. Ugotovili so, da ta sicer še ostaja opredeljen v polju libertarne levice, a se počasi pomika proti desni. Če polistamo po najnovejši raziskavi Mladina in upoštevamo obrat mladih v desno, ki se izraža v številnih problematičnih in škodljivih stališčih, se lahko upravičeno sprašujemo o pomenu odgovorov umetne inteligence, ki lahko pomembno sooblikujejo mnenja in vrednostni sistem mladih. 

Z vpeljevanjem in samim razvojem umetne inteligence v šolstvu bo slej ko prej prišlo tudi do potrebe po vedno kompleksnejši tehnološki opremi. Toda ali bi lahko vzgojno izobraževalne ustanove kljub zagotavljanju ustrezne opreme res učinkovito preprečile še večje razslojevanje družbenih skupin v razredu? Kljub formalnosti »enakega dostopa« bi si lahko premožnejši učenci vseeno privoščili zmogljivejšo opremo in si s tem optimizirali in olajšali učni proces. To je opazno že danes, kljub temu da uporaba umetne inteligence še ni v kurikulumih. Pomislite samo na različne plačljive verzije AI orodij za učenje, kot sta AstraAI ali ChatGPT premium.

Slovenska izobraževalna politika umetno inteligenco prepoznava kot pomembno orodje za modernizacijo šolstva, vendar je njen pristop pogosto neenoten in ni vedno usklajen s potrebami učiteljev in dijakov. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje poudarja, da mora umetna inteligenca »služiti kot orodje za spodbujanje vključujočega izobraževanja in kritičnega razmišljanja«, kar je bila osrednja tema nedavne konference o umetni inteligenci v šolstvu. Slovenija sodeluje v evropskih projektih, kot sta AI4T in Gen-UI [gén ui], ki se osredotočata na usposabljanje učiteljev in razvoj smernic za uporabo umetne inteligence pri poučevanju. Vprašanje o dolgoročnejši učinkovitosti teh projektov pa vseeno ostaja. Rezultati so pogosto strokovni dogodki, smernice, priporočila in podobni dokumenti, njihovo umeščanje v nacionalne dokumente vzgoje in izobraževanja pa je prej izjema. To pomeni, da se učitelji z novostmi ne seznanijo sistematično in jih v poučevanje ne vključijo enotno, zaradi česar so razlike med šolami in posameznimi učitelji vedno večje. Omeniti velja tudi, da te projekte v največjem delu financira Evropska unija, kar pomeni, da se v vsebini odražajo tudi njene vrednote in ideološke usmeritve. Izvor financiranja tako določa vsebino in uokvirja naše razmišljanje o sistemskih spremembah. 

Kakšna pa so stališča do vpeljave umetne inteligence s strani tistih, ki znanje in s tem tudi vrednote prenašajo na mlade generacije? Učitelji se do uporabe umetne inteligence v učilnici večinoma opredeljujejo previdno. Po raziskavi Zavoda za šolstvo, v kateri je sodelovalo 708 učiteljev, jih 43 odstotkov izraža pozitivno mnenje o umetni inteligenci, 36 odstotkov ostaja nevtralnih, 12 odstotkov pa jo vidi kot grožnjo in opozarja na »robotizacijo otrok«, zmanjšanje učne motivacije in manjšo sposobnost kritičnega razmišljanja. Medtem ko nekateri učitelji umetno inteligenco prepoznavajo kot koristno orodje za individualizacijo učenja, prilagajanje snovi in razbremenitev administrativnega dela, drugi opozarjajo na etične in praktične težave. Eden ključnih problemov je pomanjkanje usposabljanja, saj 88 odstotkov učiteljev izraža potrebo po dodatnih znanjih o etični uporabi umetne inteligence, predvsem pri prepoznavanju njenih prednosti in slabosti. Šole nimajo enotne strategije glede uporabe umetne inteligence pri pouku, zato učitelji pogosto sami odločajo, kako in kdaj jo bodo uporabili. To vodi do velikih razlik med šolami – nekateri učitelji vključujejo umetno inteligenco v interaktivne učne vsebine in uporabljajo inteligentne tutorske sisteme, drugi pa jo zaradi pomanjkanja znanja ali pomislekov v celoti zavračajo. Raziskava je pokazala tudi, da večina učiteljev sicer pozna možnosti uporabe umetne inteligence pri pouku, a jo skoraj polovica uporablja predvsem za iskanje informacij, sodelovalno učenje in pripravo učnih vsebin, medtem ko so inteligentni tutorski sistemi – orodja, namenjena individualnemu poučevanju ali posplošeno »inštrukcije« – najmanj uporabljeni.

Dijaki umetno inteligenco dojemajo predvsem kot orodje za lajšanje učenja, a njihov odnos ni enoznačen. Raziskava, ki sta jo v letu 2024 izvedli Fakulteta za družbene vede in Pedagoška fakulteta, je pokazala, da umetno inteligenco pri šolskem delu dnevno uporablja dobrih 20 odstotkov dijakov, tedensko skoraj 40 odstotkov, mesečno dobrih 21 in nekajkrat letno dobrih 14 odstotkov. Da nikoli ne uporablja umetne inteligence pri šolskem delu, so povedali le slabi štirje odstotki srednješolcev.

Kako pa je z uporabo umetne inteligence kot nadomestka za lastno delo dijakov? Izkazalo se je, da raziskav o tem skoraj ni ali pa so te posamezne manjše raziskave, narejene na majhnem vzorcu vprašanih. Raziskava Unicefa, v kateri je sodelovalo 90 mladih, starih od 13 do 24 let, je denimo pokazala, da jih 60 odstotkov uporablja umetno inteligenco za pomoč pri domačih nalogah, 47 pa si jih z njo pomaga pri šolskih obveznostih. Kljub pomisleku učiteljev o zmanjševanju samostojnega razmišljanja, so mladi do umetne inteligence zavzeli tudi kritično stališče. 41 odstotkov jih namreč meni, da lahko poveča neenakosti, saj imajo tisti, ki si lahko privoščijo napredna orodja, veliko prednost. Za zdaj lahko, ob odsotnosti raziskav, o tem, kako in za kaj dijaki uporabljajo umetno inteligenco v procesu izobraževanja, le sklepamo. 

Nobenega dvoma ni, da umetna inteligenca prinaša nekatere prednosti. Omogoča personalizirano učenje, avtomatizacijo administrativnih nalog, lažje dostopanje do informacij in prilagajanje učnega procesa posameznikovim potrebam. Hkrati pa se odpirajo vprašanja o etični uporabi, povečevanju razrednih razlik, zmanjšanju kritičnega mišljenja in morebitnih negativnih vplivih na učni proces. Ključno vprašanje, ki ostaja odprto, je: ali umetna inteligenca v izobraževanju res izboljšuje kakovost učenja ali le omogoča lažje iskanje bližnjic? Študije kažejo, da lahko umetna inteligenca pripomore k boljšemu razumevanju snovi, a le če se uporablja premišljeno in pod nadzorom učiteljev. Če dijaki umetno inteligenco uporabljajo zgolj za avtomatizacijo nalog, ne da bi razvijali lastne kognitivne sposobnosti, potem ta ne prispeva k izboljšanju znanja, ampak le k večji odvisnosti od tehnologije.

Poleg tega ostaja vprašanje, ali bo izobraževalna politika sledila dejanskim potrebam šol ali pa bo umetno inteligenco uvajala predvsem v okviru evropskih projektov, ki po zaključku pogosto ne prinesejo dolgoročnih sprememb. Če država ne bo poskrbela za sistematično vključevanje umetne inteligence v učne načrte, bo njena uporaba ostala neenotna, odvisna od posameznih učiteljev in šol, kar bo vodilo do neenakih izobraževalnih pogojev za dijake. Umetna inteligenca v šolstvu ni ne absolutna rešitev ne popolna grožnja. Lahko je zmogljivo orodje za izboljšanje učnega procesa, če jo uporabljamo smiselno in premišljeno, hkrati pa obstaja tveganje, da bo vodila v površno učenje in zmanjšanje kritičnega mišljenja. Država mora zagotoviti, da umetna inteligenca ne bo le modna beseda v projektih, temveč sistemsko podprt del izobraževanja, ki bo dijakom pomagal pridobivati znanje, ne pa jih odvračal od lastnega razmišljanja.

 Članek sta ChatGPT-jala Luka in Andraž.

Shit happens” - Robert Golob

Kot je zdaj že splošno znano, se je v četrtek, 30. Januarja, v Dijaškem domu Ivana Cankarja v centru Ljubljane zgodaj zjutraj vnel požar. Ta se je začel v prvem nadstropju stavbe B in zahteval evakuacijo vseh prebivalcev doma, pri čemer so jim v veliki meri pomagale nujne gasilske enote. Vseeno je bilo v požaru ali ob begu s skaknjem skozi okno poškodovanih 11 oseb, od tega 3 huje. Po nesreči je ravnatelj DIC-a potrdil, da dom ni imel nameščenega požarnega alarma, s čimer je izpostavil pomanjkljivost slovenske zakonodaje na področju požarne varnosti. O osebnem pogledu na situacijo in vse njene posledice smo povprašali eno od prebivalk DIC-a, ki se je v dom vselila septembra letošnjega šolskega leta in je od takrat z dvema sostanovalkama bivala v tretjem nadstropju stavbe.

V imenu predsenika vlade je glavo v blazino tiščal Bor.

Intelektualni doping

Za dijake se je že začelo 2. ocenjevalno obdobje, kar iz dneva v dan prinaša čedalje več ocenjevanj in šolskih obveznosti nasploh. Veliko se nas v takem času nehote znajde v situaciji, v kateri je dela preveč, časa pa je premalo. V takšnem neizbežnem scenariju bi si želeli, da bi obstajal čudežni recept, ki bi povzročil, da bi s čim manj vloženega dela dosegli čim boljši uspeh.

Omenjeni čudežni recept obstaja, skriva pa se pod imenom pametne droge oziroma nootropiki. Omenjena pojma se pogosto mečeta v isti koš, toda gre za dve različni stvari. Strokovnjaki na tem področju pametne droge opisujejo kot sintetične substance, po navadi kar zdravila, ki imajo na tiste, ki jih redno uživajo, negativne stranske učinke. Nootropike po drugi strani največkrat opisujejo kot naravne substance oziroma prehranska dopolnila, ki naj ob reguliranem konzumiranju ne bi imela stranskih učinkov. Kljub drugačnim karakteristikam je skupna definicija pametnih drog in nootropikov to, da so v osnovi snovi, ki človeku izboljšujejo kognitivne sposobnosti, mu pri učenju izostrijo spomin ter ga ohranjajo budnega in zbranega. Za lažje razumevanje bomo v nadaljevanju prispevka uporabljali le splošni izraz: pametne droge.

Preden pozornost popolnoma usmerimo nanje, bi bilo smiselno, da se za hip osredotočimo na droge nasploh in jih grobo razdelimo. Poznamo torej štiri glavne skupine drog: kanabinoide, stimulanse, depresorje ter halucinogene droge. Skupine se med sabo razlikujejo po učinku ter načinu delovanja. Stimulansi so značilni po tem, da spodbujajo živčni sistem in posledično pri osebi izzovejo stanje evforije ter jo naredijo živahnejšo in bolj budno. Popolno nasprotje stimulansov predstavljajo depresorji. Te namreč imenujemo tudi zaviralci centralnega živčnega sistema, saj znižujejo živčno aktivnost in upočasnjujejo delovanje možganov. Nato imamo tu kanabinoide. V to skupino spadajo substance, ki delujejo na kanabinoidne receptorje v našem telesu in imajo skoraj podoben učinek kot depresorji, le v veliko blažji obliki. Zadnja skupina pa so halucinogene droge. Njihovi učinki so pri vsaki osebi zelo subjektivni, običajno se pojavljajo halucinacije, intenzivno čutno zaznavanje ter evforija.

Tokrat smo se Dijakobinci pogovarjali z Markom Verdenikom [Verdénikom], magistrom evropskih študij drog in alkohola, zaposlenim v organizaciji DrogArt [Drógart]. DrogArt je neprofitna organizacija, ki je bila ustanovljena z namenom, da ljudi informira in jim glede uporabe drog tudi svetuje. Na žalost se nismo uspeli uskladiti za telefonski pogovor, a nam je odgovore na naša vprašanja poslal v pisni obliki, ki jo interpretira špiker Erik. Pa prisluhnimo.

Verdenik za konec še poudarja, da naj posamezniki, ki pametne droge zaradi takšnih ali drugačnih razlogov uporabljajo, vsaj poskrbijo za varno in regulirano uporabo. Natančne informacije o varni uporabi pametnih drog se nahajajo na spletni strani DrogArta, najpomembnejše pa je, da se vsako substanco pred konzumiranjem testira, saj pri nakupu na črnem trgu pogosto ne dobiš tega, kar kupiš. DrogArt testiranje v celoti izvaja brezplačno, varno in anonimno.

Ta prispevek naj nikar ne služi kot promocija pametnih drog in nootropikov. Res je, da verjetno ni učinkovitejšega načina za hitro učenje, kot so pametne droge in nootropiki, ampak dejstvo je tudi to, da tovrstne substance s seboj prinašajo težko odvisnost in posledice, ki so lahko konec koncev tudi smrtonosne. Uporaba pametnih drog in nootropikov je nasploh zelo tvegano početje, zato je včasih morda bolje, da pogledamo resnici v oči in si priznamo, da je dela za eno noč preveč in na ta račun pogoltnemo kakšen cvek ali dvojko. Bolje to, kot da se zapletemo v odvisnost.