Kakovost študija s predsednikom ŠOS-a

Kakovost študija s predsednikom ŠOS-a

Oddaja

Študentska organizacija Slovenije sebe predstavlja kot sindikat, ki zagovarja interese študentske populacije. Eden izmed teh interesov, ki pa seveda ni zgolj študentski, je kakovosten študij. Trenutni predsednik je napovedal, da se bo v tem mandatu trudil tudi za tako imenovano družbo znanja. Da pa se takšna družba resnično razvije, so potrebni različni pristopi in ukrepi, ki pripeljejo do želenega cilja. Študentska organizacija in njen predsednik se dobro zavedata, da je eden izmed ključnih delov tako imenovane družbe znanja kakovosten študij. V Sloveniji se ta sicer maje, nekateri programi pa se niti ne majejo več, pač pa so že kar konkretno tlesknili na tla podpovprečnosti.

S predsednikom Študentske organizacije Slovenije, Jako Trilarjem, smo govorili o kakovosti študija in o njegovih osebnih mnenjih ter izkušnjah na Univerzi v Mariboru. Pogovor je prešel v analizo situacije, v kateri sta se znašla visoko šolstvo in pedagoški proces v Sloveniji, kar je napeljalo tudi na problem materialnega pomanjkanja v javnem visokem šolstvu in nadvlade birokratske logike pri ukvarjanju s kakovostjo. Nenazadnje smo pretehtali možnosti in vzvode, ki jih ima ŠOS kot krovna organizacija na nacionalni ravni, da vpliva na kakovost študija.

 

JAKA TRILAR KOT ŠTUDENT O ŠTUDENTSKEM ORGANIZIRANJU IN KAKOVOSTI

Kaj sploh je kakovost? Kaj bi opisali kot kakovostno? Če bi ti vprašanji naslovili na naključno osebo, bi se ta odgovora verjetno lotila na enega od naslednjih dveh načinov: lahko začne naštevati lastnosti, ki po njenem katerokoli stvar naredijo kakovostno, lahko pa poda primer nečesa, kar smatra za kakovostno, in pusti primeru, da govori sam zase. V primeru kakovostnega študija bi lahko torej našteli lastnosti, ki po našem naredijo katerikoli študijski program bolj kakovosten, lahko pa bi podali primer enega študijskega programa in s tem opredelili kakovost s konkretnim primerom.

Če bi naštevali lastnosti - pri študiju se pogosto govori o uporabnosti, izbirnosti in aktualnosti -, bi se morali izogniti vsebinski opredelitvi kakovosti. To pride kot posledica posploševanja, hkrati pa je odgovor toliko bolj nejasen, ker vsaka izmed naštetih lastnosti različnim ljudem v različnih kontekstih pomeni čisto nekaj drugega. Podajanje konkretnega primera pa predvideva več prostora za vsebinsko opredelitev, ki upošteva načelo notranje kritike znanosti.

Dejstvo je, da je opredelitev kakovosti v določeni situaciji z določenimi akterji popolnoma odvisna od interesov v igri. Če se kakovost študijskega programa opredeli na primer kot odvisna od uporabnosti vsebine ali sposobnosti, ki jih pridobimo med študijem, smo lahko gotovi, da je v ozadju gospodarski ali pa statusni interes. Specifično gre ponavadi za uporabnost v smislu kompetenc, ki posamezniku višajo vrednost njegovega človeškega kapitala, kar pomeni toliko boljšo naložbo za višanje njegove “zaposljivosti”. Ker gre tu za ideološke predstave o družbenih razmerjih, v katera je posameznik vpet, šele s teoretsko kontekstualizacijo pridemo do razkritja interesa, ki v tem primeru določa kakovost. Gre za interes delodajalcev, da prelagajo odgovornost za zaposlitev izključno na delavca, kljub temu, da se soočamo s problemom strukturne brezposelnosti - dobesedno ni dovolj delovnih mest za vse. Da, ta ideologija prodira v miselnost prebivalstva že v izobraževalnem sistemu, ta pa se prilagaja zahrbtnim zahtevam lastnikov zasebnega kapitala.

Da bi videli, kako se z vprašanjem kakovosti sooča predsednik ŠOS-a, Jaka Trilar, smo začeli z njegovimi osebnimi izkušnjami in pogledi na to temo. Zanimalo nas je, kako se je prvič srečal s pojmom kakovosti in z institucionaliziranimi oblikami zagotavljanja kakovosti med svojim študijem sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

izjava

Njegova informiranost in zmožnost vpogleda v delovanje fakultete in oddelkov sta se izboljšali, ko se je vključil v tamkajšnji študentski svet.

izjava

Primarno so za zagotavljanje in beleženje kakovosti zadolžene komisije za kakovost. Razvejane so po oddelkih v obliki oddelčnih komisij, medtem ko nad vsemi njimi deluje fakultetna komisija za kakovost. Trilar pravi, da kot svetnik na svojem oddelku ni bil del oddelčne komisije za kakovost.

izjava

Sam obstoj ali neobstoj oddelčne komisije za kakovost morda še ni lakmusov test za to, ali se oddelek dejansko tudi ukvarja s tem, da bi svoj obstoj utemeljil - ali teoretsko ali pa glede na potrebe gospodarstva, državnih aparatov ali družbe kot take. Se pa v delovanju fakultetnih organov, tudi oddelčnih komisij za kakovost, pokažejo družbena razmerja med akterji na oddelkih, specifično prepad med predavateljicami in predavatelji na eni strani ter študentkami in študenti na drugi. Na svoji koži je to lahko izkusila tudi soavtorica tega prispevka, Dagmar Nared, ki je v letošnjem študijskem letu zasedla mesto svetnice Oddelka za sociologijo v Študentskem svetu Filozofske fakultete UL.

izjava

Nadaljevali smo z vprašanjem, ali je Trilar med svojim delovanjem v fakultetnih organih kdaj opazil tovrstno izključevanje študentk in študentov. Na to vprašanje je Trilar sam pripel temo anket, ki predstavljajo enega redkih načinov, da se res vsi študentke in študenti lahko počutijo vključene v proces zagotavljanja kakovosti - karkoli že to je. Izpostavi pa tudi nekaj dejavnikov, ki delajo ankete, ki jih izpolnjujemo po opravljenem izpitu, manj verodostojne.

izjava

Na vprašanje, ali meni, da bi rezultati anket morali biti javni ali ne, Trilar odgovori pritrdilno.

izjava

Kot enega ključnih referenčnih dokumentov v zvezi s kakovostjo študija ŠOS navaja Evropske standarde in smernice za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu - krajše ESG. V tem dokumentu je uvodoma zapisano naslednje: “Visokošolsko izobraževanje, raziskovanje in inovacije igrajo ključno vlogo pri spodbujanju socialne kohezije, gospodarske rasti in svetovne konkurenčnosti”. Kakovost študija je v tem primeru določena glede na uporabnost državni oblasti za ohranjanje socialnega miru, zmožnost monetizacije njenih produktov ter uporabnost za doseganje konkurenčnosti - enega glavnih neoliberalnih imperativov sodobnega časa. V dokumentu ESG sledi nekaj primerov prilagoditev v visokem šolstvu, ki so za doseganje tako opredeljene kakovosti potrebne: “Odzivanje na raznolikosti in visoka pričakovanja na področju visokega šolstva zahteva tudi določene spremembe; bolj na študenta osredinjen pristop k učenju in poučevanju, sprejemanje fleksibilnih učnih poti in priznavanje kompetenc, pridobljenih izven formalnega učnega procesa”.

Jako Trilarja smo vprašali, ali je med svojim študijem zaznal, da bi bil pedagoški proces posebej osrediščen okoli študenta. Prosili smo ga tudi za njegovo osebno mnenje o kakovosti predavanj, vaj in seminarjev, ki jih je obiskoval ali jih še obiskuje.

izjava

Nato smo pogovor o kakovosti študija konkretizirali in se osredotočili na to, kako bi Trilar lasten študij sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru izboljšal. Pri tem se je pokazalo, da njegove osebne vrednote vseeno sledijo bolj znanosti notranji logiki kot pa prej omenjene smernice ESG, ki naj bi jim ŠOS sledil.

izjava

 

MATERIALNI POGOJI IN DRUŽBENA RAZMERJA VISOKEGA ŠOLSTVA

Šola je bila v zgodovini rabljena na različne načine, menjavali so se različni koncepti šole, z njimi pa tudi vladajoča ideologija in vrsta družbene ureditve. Spremembam lahko sledimo od elitistične vloge šole pri ohranjanju pismenosti, omikanosti in splošne izobraženosti v dosegu peščice, do rabe šole kot orodja za vzpostavljanje gospostva Cerkve. Sledeča sekularizacija pomeni začetek šole kot stebra republike. Temu sledi šola kot instrument kadrovanja usposobljene delovne sile, nenazadnje pa pridemo do šole v službi neoliberalnega projekta, ki za ceno višanja  konkurenčnosti žrtvuje še zadnje ostanke skupnega kulturnega izročila, producira pa diplomante s pismenostjo na ravni osnovne šole.

V času, ko se o padcu standardov v visokem šolstvu začenja govoriti glasneje in bolj iskreno, se je odprl prostor za ponoven premislek tega, kaj naj bi univerza bila, kaj naj počne in za koga. Toda v tem prostoru si niso vsi akterji enakovredni, posebej pa se tabu teme, kot je padec standardov, še vedno odpirajo nasproti mnogim institucionalnim, ideološkim in materialnim oviram. Študentke in študentje na primer nimajo niti ustreznih prostorov, v katerih bi zborovali in govorili o teh problemih. Slab pretok informacij znotraj fakultete in od organov, kot sta senat in študentski svet, do množice študentk in študentov je eden od povodov za pomanjkanje mentalitete, ki bi to množico pripeljala do odpiranja tabu tem o lastni instituciji, univerzi.

Namesto da bi se profesorski kader in študentarija povezala ter ministrstvu postavila zahteve po višjem financiranju, se profesorji ukvarjajo s kupi birokracije, študentke in študenti pa s tem, da spišejo pet seminarskih nalog na semester. Karierni centri so se odločili težavo reševati tam, kjer se težava v bistvu konča, in mlade spodbujajo pri iskanju zaposlitve - mlade, ki že tako delajo tri službe ob študiranju in po možnosti opravljajo še kakšno prostovoljno delo. Delavke in delavci na univerzi pa le v primeru redne zaposlitve kot predavatelji lahko računajo na varno zaposlitev in na moč soodločanja pri upravljanju s fakulteto. Glede na diskurz in fokusne točke kariernih centrov, razpisov za raziskovalne projekte, evropskih listin in Zakona o visokem šolstvu je jasno, da je neoliberalna logika prodrla že v vse pore družbe.

Kljub temu si v interesih nismo vsi enotni. Vzemimo primer. Podjetju v strojni industriji je v interesu dobiti čim več poceni patentov in delovne sile s fakultete za strojništvo, s katero sodeluje. To sodelovanje in črpanje javno financiranih proizvodov v zasebni sektor profesorji spodbujajo, dokler jih ministrstvo pri tem nagrajuje - in res jih nagrajuje. Študentke in študentje po drugi strani od tega nimajo niti približno toliko materialne koristi, kot je ima podjetje, saj si kvečjemu “pridobivajo izkušnje” in “navezujejo stike”, ki pa jim ne pomagajo kaj dosti pri tem, da se preživijo med študijem. Po študiju pa tudi nimajo obljubljene zaposlitve. Poleg tega se študijske vsebine zaradi take podreditve javnih fakultet podjetjem prilagajajo potrebam trga. To dolgoročno pomeni izrivanje temeljnih znanj iz predmetnika in spremembo izobraževalne institucije v proizvodni trak usposobljenih delavcev za določen čas in za določene razmere na trgu - ravno za razmere na trgu pa je značilno, da se nenadzorovano spreminjajo.

Kdor lahko uveljavi svoj koncept univerze, lahko univerzo podredi svojim ciljem in interesom. Če so ti interesi znanosti zunanji ali ji celo nasprotujejo, se bo univerza spremenila iz institucije vednosti v bazen zmedene in pohlevne delovne sile, ki niti svoje vede niti družbe, v kateri živi, ne bo več znala preizprašati ali spremeniti.

Trilarja smo vprašali, kako on vidi to polje boja za opredelitev kakovosti študija.

izjava

Opredelitev kakovosti bi po meri zasebnega podjetja ustrezala interesom podjetja - ne pa tudi javnemu interesu, interesu fakultet in tako dalje. Razlikujejo se tudi učinki na kratki in na dolgi rok. Nadaljuje Trilar, ki pojem “družba znanja” uporablja na način, ki na nekaterih mestih nasprotuje njegovemu pomenu v neoliberalnem diskurzu. V slednjem se družba znanja namreč uporablja kot ideološki pojem, povezan s konceptom človeškega kapitala in izobrazbe kot naložbe. Družba znanja je izraz, s katerim se ponavadi opisuje družbo, v kateri je izobrazba "demokratizirana" preko privatizacije - kdor izobrazbo želi, naj si jo kupi. Poleg tega je v pojmu družbe znanja inherenten imperativ konkurenčnosti: v sodobni družbi, v "družbi znanja", je znanje postalo gospodarska nujnost, sredstvo za doseganje večje produktivnosti in s tem večje konkurenčnosti. Trilar pa družbo znanja smatra kot nekaj, čemur nismo niti blizu niti nismo na poti k njej, saj izraz povezuje s splošno izobraženostjo in razgledanostjo ter z dolgoročnimi učinki kakovostne izobrazbe.

izjava

Trilar nadaljuje z opredelitvijo kakovosti, kot bi jo pričakoval od univerze kot ustanove nasproti podjetjem in državi. Oceni tudi pozicijo države kot posrednice.

izjava

 

VLOGA ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE SLOVENIJE V ZAGOTAVLJANJU KAKOVOSTNEGA ŠTUDIJA

Nekaterim glavnim tegobam trenutnega študentskega organiziranja, katerih rešitev bi lahko bistveno prispevala h kakovosti študija na fakultetni ravni, smo prisluhnili že prej. Sam predsednik ŠOS-a, Jaka Trilar, je ugotavljal, da raznoraznih komisij, ko je bil še svetnik, ni poznal, in da imajo tudi študentski funkcionarji omejene možnosti v svojem delovanju. Ali lahko v to študentska organizacija kakorkoli poseže in pomaga študentom pridobiti več moči na njihovo stran? Predsednik Jaka Trilar pojasni:

izjava

Evropske listine zahtevajo vključevanje študentov v skorajda vse odločitve visokošolskega zavoda - sploh tiste, ki se tičejo kakovosti in razvoja študija ali neposrednih študentskih vprašanj. A ŠOS tu ne more storiti skorajda ničesar, čeprav je reprezentativen organ vseh študentov. Trilar je sicer predlagal več obveščanja, vendar - ali je mogoče pričakovati, da bi samo zaradi poziva ŠOS-a univerze in fakultete bolj prisluhnile študentom in jih bolj vključevale v svoj razvoj?  

Pravzaprav se pojavi siva cona. ŠOS ne more zares prisiliti vsake fakultete posebej v vključevanje študentov, saj je za to zadolžen študentski svet vsake fakultete. Toda kaj pa če svetniki na določeni fakulteti ne poznajo organov in načinov vključevanja, ali, huje, so nemočni proti vodstvu fakultete, in bolj aktivnega vključevanja študentov, kljub lastni želji, ne morejo izvesti? Sindikalna moč ŠOS-a je tu nična, ker je ŠOS povsem ločen organ, pojasnjuje Jaka Trilar:

izjava

Imamo torej študentske svete na eni strani in ŠOS na drugi, med njimi pa ni posrednika, ki bi skrbel za primerno in kontinuirano obveščanje ter usklajeno delovanje. To pomeni, da ŠOS ne more imeti neposrednega vpliva na kakovost, vsaj vsebinsko ne:

izjava

ŠOS-ov ključni in edini način vpeljevanja kakovosti v slovenske študijske programe je preko Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost visokega šolstva. Agencija je nastala pod okvirom skupnega evropskega prostora za visoko šolstvo. Evropska komisija se je odločila čim bolj uskladiti delovanje evropskih visokošolskih institucij in zato določila osnovne smernice. Sledenje tem smernicam pa predstavlja nemalo birokratskih preglavic. NAKVIS namreč prvenstveno spodbuja kakovost študijskih programov preko sistema akreditiranja in javne veljave. Akreditiran je lahko le tisti program, ki sledi določenim smernicam. Predsednik ŠOS-a pa je poudaril, da ima NAKVIS določene težave s svojim administrativnim pregledom programov. Več pojasni predsednik:

izjava

Nepopolni akreditaciji botruje ogromna številka študijskih programov v Sloveniji, teh je namreč po Trilarjevih podatkih več kot 900. Številčnost programov povzroča še eno nerodnost: NAKVIS ne zmore vzporedno izvajati še vsebinskega evalviranja. Zagotavljanje vsebinske evalvacije določenega programa, njegove predaje znanosti in podobno sloni na fakulteti oziroma oddelku samem.

izjava

Težava NAKVIS-a se po Trilarjevem mnenju ne skriva v tem, da podaja zgolj ohlapna birokratska navodila, ki velevajo sledenje evropskim standardom. Kritičen ni do njegovega obstoja in same ideje, ki se skriva za Nakvisom, pač pa do njegove šibke izvedbe. Poleg dejstva, da Nakvis ni uspel akreditirati vseh programov, obstajajo še druge žareče točke. Prisluhnimo predsedniku:

izjava

Nekaj besed je treba nameniti direktnemu vplivu NAKVIS-a. Trilar meni, da agencija direktnega vpliva nima. Kljub vsem pomanjkljivostim agencije je ključno polaganje osnovnih temeljev, ki naj bi skrbeli za kakovost študija. Zagotavljati evropske standarde je potemtakem absolutna nuja, temu pa neizbežno sledijo dolgotrajni in obsežni birokratski postopki. Pritrdimo lahko temu, da je usklajevanje doprineslo nove možnosti. Ena takih je denimo izmenjava Erasmus+, ki olajša študentsko mobilnost zaradi evropskega akreditacijskega sistema. A učinkov Nakvis-a nikar ne gre jemati tako zlahka. Težave, ki jih je naštel predsednik, niso le posledica začetnega spotikanja agencije ob implementacije evropskih smernic. O evropskih standardih je treba preudarno razmisliti, še bolj pa odpreti debato o načinu njihove implementacije.

Birokratizacija predstavlja nove ovire v visokem šolstvu. Drugače povedano, zavira delo univerzitetnega profesorja, ključnega zaposlenega na visokošolskem področju. Univerzitetni profesor naj bi bil pedagog in raziskovalec, a v zadnjem času vse bolj opravlja svojo novo nalogo. Nadel si je čepico administratorja. Kreditne točke, kompetence, poročila NAKVIS-u in še vrsto drugih podobnih birokratsko oteženih pojmov je pripeljala ravno vrsta listin Evropske komisije. Sogovorec Trilar meni, da lahko tovrstna pisarniška opravila dopustimo, a temu primerno je treba tudi dvigniti plače zaradi novih, večjih obremenitev:

izjava

Trilar nato poudari, da bi moralo biti birokratsko delo profesorja omejeno. Nikakor to ne sme postati večinsko delo v primerjavi s pedagoškim in raziskovalnim delom, a kljub temu ne smemo pozabiti na pomembnost osnovnih smernic:

izjava

Evropske smernice med drugim velevajo večjo vključenost študentov v procese visokošolskega zavoda. Zato ima Nakvis študente, ki opravljajo evalvatorsko delo z drugimi zunanjimi evalvatorji v skladu z merili agencije. ŠOS v dogovoru z NAKVIS-om izvaja usposabljanja za pozicijo študenta evalvatorja, zadnje je potekalo leta 2015. Usposabljanje se izvaja šele takrat, ko je prijavljenih dovolj zainteresiranih študentov. Delo študenta evalvatorja pa lahko študent opravlja največ pet let.

Nekakšna evalvacija, čeprav luknjasta, je torej prisotna. Pozabljamo pa na osnovo kakovostnega študija – finance. Študijski programi za svoje nemoteno delovanje potrebujejo svoj delež finančnih sredstev. Študij etnologije bi bil denimo žalostno prazen brez terenskih vaj, če jih ministrstvo ne bi financiralo. In presneto, etnologija nima v celoti financiranih terenskih vaj, plačilo pa pade na študente. Nekatere fakultete takšnih težav nimajo. Nobena skrivnost ni, da nekatere fakultete dobijo več denarja, nekatere pa pač manj. Pogosto to diskrepanco opazimo med naravoslovnimi in družboslovnimi fakultetami. Financiranje je akutno in vsaka fakulteta želi svoj delež.

Jaka Trilar kot sociolog meni, da finančne diskrepance med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami ne bi smelo biti. Toda lahko jo razume z vidika oprijemljivosti naravoslovnih ved, ki navidez opravijo več kot družboslovne discipline in trdi, da je treba tudi tovrstno perspektivo razumeti. Sicer pa mora biti monetarno razmerje uravnovešeno tako, da zagotovimo kakovosten študij vsakemu študentu in nasploh zagotovimo primerno financiranje slovenskega visokega šolstva. Trilar meni, da primerno financiranje pomeni visokemu šolstvu nameniti vsaj en odstotek bruto domačega proizvoda. Vendar si je finance težko priboriti.

izjava

Kaj pa študentje? Običajno ti potrebujejo finančno podporo, da lahko kvalitetno študirajo. Pravnik brez debele bukve o rimskem pravu ne bo uspešno opravil letnika, vendar ta debela bukva stane več deset evrov, kar je za povprečnega študenta že celo premoženje. Do Zoisove štipendije je po spremembi pogojev za pridobitev v letu 2014 skorajda nemogoče priti, državna štipendija pa je smešno nizka. Študent pa mora nekako preživeti. O štipendijah spregovori naš sogovorec Trilar:

izjava

Res je, štipendije se morajo zvišati. So smešno nizke, zato se mora večina študentov na žalost zanašati na študentsko delo, ki pa krade dragoceni čas za študij. Ali pa čas, ki bi ga študentje namenili vsebinskemu reflektiranju svoje discipline in oddelka. In ravno zato, ker je ŠOS v svojem boju za kakovosten študij v Sloveniji omejen, bi moral več pozornosti nameniti zagotavljanju boljšega družbeno-ekonomskega položaja študentov. To pa zahteva trmoglavo usklajevanje vseh akterjev, od ministrstev do gospodarstva. In če lahko ŠOS doseže karkoli le z lobiranjem in pritiskanjem na druge ustanove, je glavni študentski as v rokavu ravno zmožnost taktičnega in uspešnega usklajevanja. Kako to uspeva ŠOS-u?

izjava

Protest je zadnji korak, meni ŠOS. Koliko časa pa se še lahko zanašamo le na usklajevanje? Podatki nedavne raziskave Evroštudent so pokazali, da se le 10 odstotkov študentov zanaša na štipendije. Zaradi neustrezno usklajene štipendijske politike pa se jih kar 30 odstotkov zanaša na dohodke od lastnega, študentskega dela. Študentska organizacija od prav teh študentskih delavcev pridobi večino od svojih 11.000.000 evrov v letnem proračunu. Ob tem se poraja pomislek, ali je neuspešno usklajevanje zgolj politična nerodnost študentskih funkcionarjev ali nemara njihova načrtna strategija.

 

Z Jako Trilarjem sta se pogovarjali Dagmar in Hana.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.