BOMO ZNANOST NAŠLI V POLITIČNIH PROGRAMIH?

V tokratni oddaji Kaj pa univerza? se bomo zamislili ob neodzivnosti političnih zastopnikov ljudstva na zahteve, ki so jih slovenski znanstveniki ponovno postavili na aprilskem Shodu za znanost. Številke se na omenjenem shodu iz leta v leto zmanjšujejo, dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, pa ob tem opozarja na nevarnosti resignacije.

Na dan shoda je dr. Lah Turnšek reflektirala lanskoletni odziv političnih strank in si poskusila razložiti njihovo odsotnost na letošnjem shodu. Citiramo: ‘’Lani so bili zelo aktivni. Imeli smo celo precej upanja, da bomo v mogoče zadnjem letu te vlade še dosegli to, kar smo načrtovali in za kar smo se zadnja štiri leta v znanosti pravzaprav borili. Danes pa vidimo, da se verjetno ukvarjajo s svojimi političnimi programi, kjer znanost seveda ni v središču pozornosti.’’ Konec citata. Kot nadaljuje dr. Lah Turnšek, si v okviru boja za boljše financiranje znanosti v Sloveniji prizadevajo za en odstotek BDP-ja, kot ga za znanost namenja Avstrija, po kateri se zgledujejo v tem primeru. V konkretnih številkah je to 140 milijonov evrov. Strategija, ki so si jo v svètu zastavili od leta 2011 do 2020, namreč zahteva takšno količino financiranja. Lani so si za leti 2017 in 2018 izborili dodatna sredstva v vrednosti 27 milijonov evrov, ki so le začetek zneska, ki bi bil potreben za normalne delovne pogoje v znanosti in njen razvoj.

0,39 odstotka BDP-ja, ki ga Slovenija trenutno namenja znanosti, pomeni manj ljudi in manj projektov v znanosti, kot bi jih moralo biti. Neki normalni delovni pogoji v znanosti so zaenkrat še stvar idealov, ne realnosti. Število mest za mlade raziskovalce se je denimo zmanjšalo za polovico. Dr. Lah Turnšek poudari, da smo statistično gledano po znanstvenih dosežkih nekonkurenčni ostalim evropskim državam. Klasična neoliberalna predstava o tem, da tekmovanje za vedno bolj omejena sredstva rezultira v tem, da najbolj ambiciozni in sposobni pridejo v ospredje, pa se izkazuje za zmotno, saj predvsem mladi pridejo do konca svojih zmožnosti in gredo boljše možnosti iskat drugam - ali v tujino ali v zasebni sektor. Končni izid neusmiljenega tekmovanja na navideznem trgu javno financiranih razpisov je torej ravno nasproten od izgovorov in ideoloških predstav, ki spremljajo nizko javno financiranje znanosti. Zaskrbljujoč pojav pa je še ta, da je bolj verjetno, da znanstveniki odidejo, kot da se s slovensko vlado pregovarjajo in protestirajo. Poleg odhoda v tujino imajo znanstveniki, ki so podplačani in zapostavljeni s strani države, možnost delati tudi za številne mednarodne korporacije. Znanstvenikom, ki so svoje znanje pridobili preko javnega izobraževanja, eno zadnjih preživetvenih možnosti predstavlja to, da svojo delovno silo prodajajo zasebnemu kapitalu. S tem se vsa presežna vrednost, ki bi jo ustvarili s pomočjo pridobljene javne izobrazbe, prepusti zasebnemu sektorju in javna blagajna se še bolj siromaši. To pa za državo pomeni tudi izgubo suverenosti. V zadnjih petih letih je v tujino odšlo 150.000 doktorjev in magistrov, dodaja dr. Lah Turnšek.

Poleg tega posrednega pretakanja premoženja iz javne blagajne v zasebne roke moramo premisliti tudi o objektivnosti raziskav, izvedenih za in financiranih s strani mogočnih podjetij. Nemalo je primerov, ki dokazujejo, da je praksa financiranja raziskav z namenom, da “dokažejo” vnaprej zaželene rezultate, še kako razširjena. Obstajajo namreč raziskave o raziskavah ter vplivu vira financiranja na metodologijo in končne ugotovitve. Leta 1996 je takšna raziskava na vzorcu raziskav o učinkih kajenja denimo razkrila, da sponzorstvo tobačne industrije poveča možnosti za to, da raziskave pokažejo pozitivne učinke kajenja. Podobne ugotovitve navaja raziskava iz leta 2017. Vzorec so bile raziskave, ki jih sponzorira farmacevtska industrija, ugotovitve pa kažejo, da je pri takih raziskavah bolj verjetno, da bodo zdravila sponzorskih podjetij prikazala v boljši luči.

Ravno rezultate raziskav, njihovo dostopnost in vir financiranja so dali v ospredje tisti, ki so se februarja začeli kritično ukvarjati z nedavnim predlogom novele Zakona o visokem šolstvu. Študentsko društvo Iskra je tako v svojih objavljenih opombah kot tudi na javni razpravi v mesecu marcu izpostavljalo pomanjkljivo definicijo javne dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. Spraševali so se predvsem, kako namerava ministrstvo zagotoviti javno dostopnost rezultatov raziskav, če so ti rezultati objavljeni v plačljivih revijah. Spet gre za primer stekanja vednosti in posredno tudi presežne vrednosti v roke zasebnih korporacij kot posledico nezadostnega javnega financiranja znanstvene dejavnosti. V tem primeru gre za nemogoč položaj javno financiranih publikacij in knjižnic napram velikim živinam, kot so založbe Elsevier, Springer in Wiley.

Nedvomno torej obstaja potreba po povečanju državne regulacije trga znanstvenih publikacij, dela, patentov in drugih poblagovljenih delov znanstvene prakse. Kljub temu so se v prispevkih marsikaterega medija novinarji spraševali, na koga bo letošnji shod za znanost sploh lahko naslovil svoje zahteve. V luči odstopa premierja in bližajočih se državnozborskih volitev so se lahko obrnili kvečjemu na stranke, ki so bile sredi pisanja svojih bolj ali manj prenovljenih programov. Po eni strani je to za stranke pomenilo, da se shodu niso posvetile toliko, kot bi se, če bi bile v položaju, ko se nad njimi lahko izvaja pritisk. Po drugi strani pa je to priložnost, da se stranke nalepijo na še en segment družbe in njihove želje ter tako poskušajo svojo podobo pred volitvami dodelati tako, da si naberejo več podpornikov. Nič kaj preveč obetavnega torej.

Med odzivi na aprilski shod za znanost, ki so jih podali politični zastopniki, je veliko besed, a malo dejanj. Pustimo zaenkrat ob strani besedna dejanja in poglejmo nekaj primerov. Dr. Jernej Pikalo, nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport je v imenu Socialnih demokratov, objavil prispevek, v katerem izrazi podporo shodu in poudarja tako splošno družbeno korist kot tudi potrebo gospodarstva po inovacijah, katerih podfinancirana znanost ni zmožna proizvajati v zadostni meri. Stranka Levica je v program že vključila točko o tem, da je vlaganje v znanost in raziskovanje temelj razvoja. Slovenska demokratska stranka, SDS, pa je na svoji spletni strani objavila obvestilo o javni tribuni o znanosti, ki ga organizira “neformalna iniciativa Shod za znanost”. Nanj je namreč vabljen dr. Milan Zver kot predstavnik svoje stranke. “Na javni tribuni,” pravi opis dogodka, “bodo razpravljali o razvojno-raziskovalni dejavnosti in dali političnim strankam priložnost, da predstavijo svoja strališča do tega področja [sic]”.

Za več informacij smo poskušali kontaktirati dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU in člana organizacijskega odbora shoda za znanost, saj o dogodku ni moč najti informacij drugje kot v omenjeni objavi na spletni strani SDS. Žal dr. Luthar ni bil dosegljiv, upamo pa, da bo do 17. maja, ko je dogodek napovedan v Cankarjevem domu, dostopnih več informacij. Demonstracija na ulicah očitno ni edina strategija organizatorjev shoda za znanost, zato bodo političnim zastopnikom dali še eno priložnost v javni razpravi.

Nič novega na obzorju ni videla Hana.