"DODATNO USPOSABLJANJE" NATAKARJEV: PARADOKSI ŠTUDENTSKEGA DELA
Pozdravljeni v oddaji Kaj pa univerza?, v kateri se bomo danes nekoliko bolj ukvarjali s temo študentskega dela, univerzo pa bomo žal morali pustiti ob strani. Tako to ponavadi gre - pri študentskem delu, namreč. Najdeš si nek začasen šiht s prilagodljivim delovnim časom, da bi te nehalo skrbeti za to, kako boš pokril stroške vsak mesec, in da se lahko fokusiraš na študij. Na koncu ti uspe stroške za las pokriti, ampak ugotoviš, da so se ti študijske obveznosti nakopičile že čez glavo, in ne veš, kako boš končal letnik. Dobrodošli v čudovit paradoksen svet študentskega dela.
Uskladiti študijske obveznosti s študentskim delom, ob tem še kaj spati in ohraniti nek socialni krog - pomislite, da bi se ob tem ukvarjali še s politiko na univerzi in s študentskim organiziranjem. Dajmo zato zreducirati politično udejstvovanje na najmanj časovno in energijsko zahtevno različico: dobimo volitve. V začetku tedna smo poročali o rezultatih volitev v Študentski zbor in študentske organizacije visokošolskih zavodov in tako kot prejšnja leta opravili domačo nalogo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani namesto nje - izračunali smo volilno udeležbo. Ta je še leta 2012 kazala dobrih 20 odstotkov, dve leti nazaj je bila 12-odstotna, letos pa se je volitev udeležilo le dobrih 8 odstotkov študentk in študentov. Če že pri volitvah udeležba tako pada, si težko zamislimo, da bi študentke in študenti imeli voljo in čas za resnejše ukvarjanje s študentsko politiko. Ravno Študentska organizacija Slovenije ima namreč enega glavnih stolčkov za mizo pri urejanju položaja študentov. Študij naj bi bil vsem dostopen, ampak za to je v prvi vrsti treba študente preskrbeti z zadostnimi sredstvi in nastanitvijo. V ta namen naj bi si Študentska organizacija Slovenije, nadalje ŠOS, prizadevala za dostopnost študentskih domov in subvencij za bivanje, štipendij in drugih načinov preskrbe. Alternativa zagotavljanja sredstev, ki je postala z ekspanzijo študija bolj pravilo kot izjema, je študentsko delo.
O socialnem položaju študentov se poroča v okviru mednarodnega projekta Evroštudent, v katerem je zabeleženo višanje stroškov že nad 500 evrov na mesec. Javni izdatki za študirajočo mladino so se ob finančnem zlomu še znižali in se še niso vrnili na predkrizno raven. Povprečna štipendija v Sloveniji znaša le 125 evrov, družine mnogih študentov pa razlike ne zmorejo pokriti. Četrtina študentske populacije občasno dela preko študentske napotnice* in si s tem uspe pokriti skoraj polovico stroškov, od tega pa jih polovica pravi, da brez tega zaslužka sploh ne bi mogli študirati. Študentsko delo preko odvajanja prispevkov za pokojnino, ŠOS, štipendije in Študentski servis predstavlja vir napajanja institucij, ki naj bi omilile socialni položaj študentov. Toda brez pritiska študentske populacije, da bi do tega zares prišlo, smo priča prenizkim štipendijam, trajajočim varčevalnim ukrepom, presežnemu izkoriščanju študentskih delavcev in nepravilnostim v študentskih organizacijah.
Ko podatke o zaskrbljujočem socialnem položaju mnogih študentk in študentov združimo z 8-odstotno volilno udeležbo na volitvah študentske organizacije, postane jasno, zakaj je temu tako. Nastaja cel začaran krog, saj ravno sumi korupcije v študentskem organiziranju še bolj odganjajo študentsko populacijo od poskusov soodločanja pri tem, kako se porabi denar, ki ga z delom sama prispeva in ki na državni ravni nanese pet milijonov evrov letno. Oba pojava, torej študentsko delo in nepravilnosti pri upravljanju s študentskimi organizacijami raziskuje magistrski študent politologije na Fakulteti za družbene vede Martin Kovač. V času pred volitvami študentske organizacije je na vabilo liste Ljubiteljev družboslovnih strok na Fakulteti za družbene vede imel predavanje o korupciji v študentskem organiziranju. To je navezal na podatke o nizki participaciji študentov pri upravljanju z javnimi sredstvi, zbranimi iz študentskega dela. Nazadnje pa je delovanje ŠOS-a preizprašal še na strukturni ravni in podal mnenje, da ukrepi za večjo transparentnost te organizacije ne bi zadostovali kot končna rešitev. Problem vidi v samem viru financiranja iz študentskega dela, kar strukturno usmerja interese ŠOS-a in ga odvrača od tega, da bi študentsko delo zamejil in ga naredil manj izkoriščevalskega.
Kovač namreč izhaja iz podatkov Evroštudenta, ki dokazujejo, da študentsko delo negativno vpliva na zmožnost študenta, da sledi študijskim obveznostim. Pri tem navaja raziskavo Univerze na Primorskem, v kateri avtorji primerjajo verjetnost, da bo povprečni študent ponavljal letnik, v primerjavi s študentom, ki dela preko študentskega servisa. Ta je v prvem primeru le 12-odstotna, medtem ko se delež ponavljalcev z dejavnikom študentskega dela dvigne tudi nad 50 odstotkov. Očitno je, da je študentom, če želijo resno študirati, v interesu, da se financirajo na drugačen način kot iz študentskega dela. Kovač kot edino zares primerno rešitev vidi izboljšanje štipendijske politike. V tej luči se zdi pozicija ŠOS-a, ki se financira iz ravno tistega dejavnika, ki študentom bolj škodi kot koristi, zares strukturno problematična. Kovač nam pojasni svoje mnenje o socialnem korektivu za študente.
Način govora o študentskem delu in njegovo ohranjanje imata v rokah predvsem država in ŠOS. Kovač v točki študentskega dela vidi preplet njunih interesov, ki pa jih zasledujeta na račun študentske populacije:
Kovačeve ugotovitve se zdijo zares očitne, zdi se tudi, da je na voljo več kot dovolj podatkov, na katere se lahko opira. Toda takih premislekov o študentskem delu, njegovi razširjenosti in negativnih učinkih ne slišimo tako pogosto, kot bi jih lahko. S Kovačem smo obravnavali vprašanja dostopa do podatkov in splošne klime v akademskem prostoru, da bi ugotovili, zakaj je temu tako.
Sami podatki so torej po večini javno dostopni, brez dvoma pa manjka zanimanje, da bi se študenti z njimi resno ukvarjali. Podatki, ki bi jasno prikazovali delež fiktivnega vpisa, se niti ne zbirajo, ampak se približek izračuna s pomočjo formule. Kovač je med raziskovanjem poslal tudi dve zahtevi po dostopu do informacij javnega značaja, ki pa sta bili zavrnjeni z razlogom, da se teh podatkov ne zbira. Odločbi bosta priloženi na spletni strani tega prispevka. Kovač si pomanjkanje zanimanja za sicer dostopne baze podatkov poskuša razložiti.
Zanimivo je, da se pozornost lahko preusmeri preko interpretacije podatkov, tudi ko podatki očitno kažejo negativne učinke študentskega dela. Kovač poda primer.
Zanimalo nas je, kako Kovač ocenjuje dosedanje raziskovanje študentskega dela. Najprej naredi primerjavo z oceno raziskovanja študentskega organiziranja, saj je s to tematiko lani diplomiral. Je bilo na tem področju do tedaj že kaj dosti raziskovanja?
Kakšne učinke bi imelo izpostavljanje podatkov o negativnih učinkih študentskega dela na realno situacijo študentk in študentov? Kovač poda svoje mnenje.
Potrebni so torej pritiski študentske populacije na ŠOS, da sproži resne ukrepe v smer izboljšanja socialnega položaja študentov, ki ne bi hkrati pomenilo kratenja zmožnosti študentov, da dobro študirajo. Zaenkrat izgleda, da je do tega še dolga pot, postaja pa vedno bolj strma, če sodimo po vedno nižji volilni udeležbi na volitvah študentske organizacije. Če se nadejamo izboljšanja stanja politične angažiranosti študentov, je eden ključnih korakov predstavljanje dejstev o socialnem položaju študentov na razumljiv in udaren način.
Preko napotnice je oddajo spisala Hana.
*POPRAVEK: Četrtina študentske populacije v Sloveniji res dela občasno preko študentske napotnice, toda ostali podatki, ki v prispevku temu sledijo, se navezujejo na delež študentov, ki delajo občasno ALI stalno ob študiju, kar pa nanese na 58 % študentske populacije. To pomeni, da skoraj dve tretjini študentov v Sloveniji ob študiju dela preko študentske napotnice.
Dodaj komentar
Komentiraj