Prejšnji mesec je v Trubarjevi hiši literature v organizaciji Pedagoškega inštituta potekal pogovor z naslovom »Enakost dosežkov je enako enakost med spoloma? Neoliberalni in postfeministični diskurzi«. V njem sta sodelovali doktorica Valerija Vendramin s Pedagoškega inštituta in  doktorica Veronika Tašner s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.

Osrednja tema pogovora so bili učni dosežki v povezavi z razlikami med spoloma ter njihovo vrednotenje. Sogovornici je zanimala predvsem pomembnost učnega uspeha tako z vidika vrednotenja kvalitete izobraževalnih programov kot z vidika različnih načinov nagrajevanja učnega uspeha pridnih učenk in učencev.

Govorili sta o meritokraciji, sistemu, ki nagrajuje trud in talente. Za razliko od sistema, ki bi nagrade delil glede na, denimo, priimek, sorodstveno vez, etnični izvor ali socialno-ekonomski status, naj bi bil tak način nagrajevanja pravičnejši. Kot je dodala Veronika Tašner:

Tašner: “Ko se je uveljavljal nov tip racionalnosti …”

Meritokratsko nagrajevanje ni omejeno le na posameznike, ampak je tudi kriterij vrednotenja izobraževalnih sistemov. V skladu z logiko meritokracije sta namreč zamišljena metodologija raziskovanja izobraževalnega sistema in načrtovanje njegovih sprememb.

Kako učinkovit je šolski sistem v posamezni državi, se navadno preverja z nacionalnimi in nadnacionalnimi preizkusi znanja. Med njimi sta Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja, TIMMS, ter Program mednarodne primerjave dosežkov učencev, poimenovan PISA. Pri slednjemu gre za raziskavo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD, ki ocenjuje uspešnost učenk in učencev na področjih matematike, znanosti in branja. Izbira področij ocenjevanja je tako premišljena v kontekstu kapitalistične produkcije.

V orisu mednarodne raziskave TIMMS, ki jo opravlja in nadzoruje mednarodno združenje za evalvacijo in izobraževalne dosežke IEA, je na primer zapisano:

»Po svetu se pojavlja vedno večja potreba po kadrih, kvalificiranih za kariere v znanosti, tehnologiji in inženirstvu, ki poganjajo inovacije in iznajdbe, potrebne za ekonomsko rast in izboljšanje kvalitete življenja. Da bi taki potrebi lahko zadostili, je pomembno, da nezanemarljiv delež učenk in učencev pripravimo, da se lotijo študija na teh področjih.« 

Jasno je torej, da se kvaliteta učnih programov veže na uspeh v globalni ekonomiji. V obeh raziskavah uspešnosti izobraževalnega sistema pa je nekoliko nepričakovano poudarjena tudi njegova pravičnost. Optimalno naj bi bil šolski sistem namreč tako učinkovit kot tudi pravičen.

Doktorica Tašner je povedala, da je načrtovanje šolskega sistema skozi prizmo meritokracije deloma zares doseglo oba cilja, enakost in pravičnost. Po eni strani tak sistem omogoča izrabo globalnega talenta, karkoli že je v določeni družbi in zgodovinskem obdobju označeno za talent, in s tem večjo ekonomsko učinkovitost. Po drugi strani naj bi meritokracija posameznikom dajala več priložnosti za uspeh.

Tašner: “ Ampak vseeno je prav ta tip racionalnosti …”

Bolj konkretno se pravičnost kaže tudi v zmanjšanih razlikah med spoloma v učnih dosežkih. Dejansko se je neenakost med spoloma na nekaterih specifičnih kazalcih učnega uspeha obrnila. Tako Veronika Tašner:

Tašner: “Ženske so precej pridobile z uveljavljanjem …”

Kaj je torej skupno razmislekom o nagrajevanju učenk in učencev, ugotavljanju kvalitete izobraževalnega sistema in celo presojanju njegove pravičnosti? Vse te sodbe se vežejo zgolj na poudarjanje učnega uspeha. Višji učni uspeh naj bi kazal na več znanja šolark in šolarjev, ki predvidoma povečuje kompetentnost delavk in delavcev, ta pa se prej ali slej prevede v večjo delovno storilnost ter učinkovitost.

Prav v povezavi pravičnosti in učinkovitosti se neoliberalni in postfeministični diskurzi vzajemno krepijo. Odnos med pravičnostjo in učinkovitostjo izobraževalnega sistema lahko operacionaliziramo takole: manj ko je uspešnost udeleženk in udeležencev v šolskem sistemu povezana z njihovimi osebnimi okoliščinami, bolj je tak sistem pravičen.

Če sprejmemo učni uspeh kot indikator pravičnosti, lahko zaključimo, da je s primerljivimi ali celo boljšimi učnimi dosežki učenk v primerjavi z učenci enakost med spoloma dosežena. Zavzemanje za enakost med spoloma v šolstvu naj bi bilo tako stvar preteklosti, v to nas vsaj prepričujejo postfeminisitčni diskurzi. In prav tovrstno razmišljanje izobraževalni sistem iztrga iz konteksta širše družbene realnosti in, kot pravi moderatorka pogovora Valerija Véndramin, na ta način zamegljuje prisotnost seksizma:

Vendramin: “ Neka podoba v tem segmentu …”

Enakost med spoloma je na ta način namreč zvedena na enakost v dosežkih, s čimer se zanemari druge naloge izobraževalnega sistema. Kot tudi okoliščine, ki ne spadajo k definicijam učnih dosežkov, vsekakor pa igrajo pomembno vlogo pri splošni omiki posameznice in posameznika, ki širše vpliva tudi na družbeno in politično življenje skupnosti, v kateri ta živi in jo s svojim političnim delovanjem tvori.

Tudi če sprejmemo logiko meritokratskega nagrajevanja, je zanj težko najti preprosto formulo. Zato sta sogovornici nekaj časa posvetili še kritičnemu razmisleku o treh vidikih meritokracije. Spraševali sta se, kakšne lastnosti naj družba nagrajuje, kako te lastnosti določiti ali izmeriti ter kakšne naj bi bile nagrade, ki bi te zaželene značilnosti nagrajevale.

Prvi pomislek glede meritokracije je nagrajevanje talentov in truda, kar naj bi bilo pravično. A kot opozarja Tašner, sposobnosti nikakor niso neodvisne od okoliščin rojstva.

Tašner: “ Tudi tale trud in pamet”

Tu se nam porodi vprašanje, kaj bi lahko nagrajevali namesto učnih dosežkov. Nanj ni mogoče odgovoriti brez širšega razmisleka o namenskosti izobraževalnega sistema. Če je njegov namen, kot navedeno v očrtih mednarodnih raziskav kvalitete šolskih sistemov, da proizvaja kadre, ki doprinesejo k ekonomski rasti, je s tem nabor lastnosti, ki bi jih želeli nagrajevati, precej omejen in ideološko determiniran.

Dodatno se zatakne, ko bi poskusili takšne zaželene lastnosti meriti. Doktorica Tašner pravi, da ni naključje, da sta se šolski sistem in meritokracija tako poklopila. Učne dosežke je namreč s testi znanja relativno preprosto izmeriti. A že uporaba koncepta inteligentnosti ni tako enoznačno monolitna in zgodovinsko neproblematična, je pa v primerjavi z ostalimi osebnostnimi lastnostmi zaradi svoje povezave z dosežki lažje opredeljiva.

Tašner: “To idealno, tipsko, v teoriji funkcionira..”

Tudi beseda talent priča o pomembni premestitivi diskurza, ki je značilen za neoliberalizem in njegove postkulturne ideologije, vključno s postfeminizmom.

Nazadnje pa sta se sogovornici ustavili še pri vprašanju, kako dosežke, kakorkoli jih že opredelimo in merimo, nagrajevati. Sploh v kontekstu današnjih družbenih razmer, do katerih so pripeljala protislovja  kapitalističnega sistema:

Tašner: “Hkrati imamo pa še ta problem …”

Veronika Tašner tako izpostavi, da ima po njenem mnenju tudi racionalizacija svoje meje. Novodobne oblike prekarizacije, ki po eni strani omogočajo razpolaganje in določanje porabe lastnega časa, imajo namreč svojo hrbtno plat. Ta se zmeraj bolj kaže v nemožnosti preživetja in dosti bolj rigorozni in prisilni prerazporeditvi časa, kjer z zabrisovanjem določenega 8-urnega delavnika izginja tudi ločevanje delovnega in prostega časa, s tem pa pravzaprav tudi koncept prostega časa kot takega.

Kljub tem odprtim vprašanjem Veronika Tašner realistično dojema družbeno situacijo glede enakosti med spoloma:

Tašner: “In ja, jaz mislim, da je prišlo …”

Ne glede na oceno trenutnega stanja pa slepo zanašanje na pokazatelje učnega uspeha kot indikatorje enakosti med spoloma ni upravičeno. Postfeministični diskurz nam izzivalno nalaga, naj pokažemo na konkreten rezultat testa, edini znak, ki bi lahko razkril še preostale neenakosti med spoloma v šolstvu. Pri tem neenakost zvaja na popreproščen koncept učnega uspeha in še dlje, na njegove domnevne pokazatelje - rezultate na preprostih testih znanja.

Hkrati pa z enostranskim poudarjanjem partikularnih značilnosti posameznic in posameznikov pozornost odvrača od ostalih okoliščin, ki določajo njihov uspeh v šoli in širše. Pri tem nam še subtilneje vsiljuje ideji uspeha in nagrad, ki naj bi z njim prišle. V realizaciji teh idej pa lahko prepoznamo neoliberalni diskurz, ki se skozi sistem izobraževalnih in akademskih institucij tudi materializira. Kako, lahko prisluhnite ob 16h, v prispevku o ženskah v znanosti.