Današnjo oddajo Kaj pa univerza? bomo prepustili skupini iz“ Akademski kolegij študentom in stanovanjski skupščini “Kje bomo pa jutri spali?””, ki se ukvarjata s problematiko pomanjkanja študentskih postelj, pa tudi s širšo stanovanjsko problematiko Ljubljane in drugih naselij. V naslednjih minutah boste lahko prisluhnili njihovim zahtevam, ki so jih poimenovali “Dostopna stanovanja za vse”. Zapisali so sledeče:

“Smo tisti, ki že vrsto let čakamo na neprofitna stanovanja, katerih gradnja močno zaostaja za družbenimi potrebami. Smo najemniki, ki vsako leto plačujemo vse višje najemnine za slaba stanovanja, podpisujemo 11-mesečne pogodbe in čakamo, da nas lastniki zamenjajo s turisti. Smo študentje, ki se zaradi premajhnega števila primernih študentskih domov vsak dan vozimo v Ljubljano, najemamo neprimerna stanovanja ali spimo v hostlih. Smo tisti srečni kupci stanovanj, ki smo preplačali stanovanje, se za 30 let globoko zadolžili in zdaj upamo, da bomo v tem času obdržali službo. Smo tisti, ki smo se zaradi pomanjkanja sreče vrnili k staršem, preselili iz Ljubljane ali pa pristali na ulici. Smo študentje brez študentske sobe, najemniki brez varnega najema, zadolženi lastniki, brezdomci, upokojenci brez primerne oskrbe. Mi smo tisti, ki ste nam odvzeli možnost za dostojno bivanje in pravico do mesta. Stanovanjska kriza za nas ni nekaj abstraktnega, ampak jo živimo vsak dan. Umik družbene preskrbe s prodajo 35.000 javnih stanovanj, ukinitvijo sistematičnega financiranja njihove gradnje ter spodbujanjem mita “naj si vsak stanovanje preskrbi sam” je stanovanjsko področje prepustil tržnim mehanizmom. Dostopnost in kakovost naših stanovanj je tako odvisna od oderuških najemodajalcev, špekulantskih investitorjev in občasne dobre volje javnih institucij. Stanovanje je postalo običajno tržno blago, vir dobička za bogate ter negotovosti, strahu in revščine za večino. Na tržnih mehanizmih utemeljena stanovanjska preskrba zaradi neprimernih in nedostopnih stanovanj nujno vodi v stanovanjsko krizo za večino.

Zato zahtevamo vzpostavitev preskrbe, ki bo temeljila na treh načelih:

- Stanovanja so človekova pravica in se jih mora zagotavljati kot družbeno dobrino.

- Vsak mora imeti zagotovljeno primerno, dostojno in dostopno stanovanje.

- S stanovanji naj upravljajo tisti, ki v njih živijo.

1. Zahtevamo, da naj se število dostopnih študentskih sob ne zmanjša, ampak poveča

Subvencioniranih nastanitev za študente je v Ljubljani glede na število študentov bistveno premalo. Primanjkljaj je vrhunec dosegel v letošnjem študijskem letu, ko je več sto študentov ostalo brez obljubljenih ležišč. Zaradi prostorske stiske znotraj študentskih domov smo se prisiljeni na predavanja voziti od doma, bivati po hostlih in plačevati turistično takso ali pa se prepustiti nemogočim razmeram na najemnem trgu. Ljubljana, univerzitetno mesto, situacijo zaostruje z zapiranjem Akademskega kolegija, kar pomeni izgubo 203 najdostopnejših študentskih postelj. S tem bo še več tujih in domačih študentov potisnjenih na najemni trg, na katerem bodo pristajali na visoke najemnine, neprimerne pogoje in kratkoročne najemne pogodbe. Poleg študija se nas bo vse več primoranih bojevati s stanovanjskim trgom. Zato zahtevamo:

- Akademski kolegij naj ostane študentski dom do začetka obnove in tudi po njej.

- Sredstva, namenjena turistični in kulturni prenovi mesta, naj se preusmerijo v gradnjo študentskih domov in javnih stanovanj.

- Novi študentski domovi naj bodo na primernih lokacijah in dostopni ter naj zagotavljajo dostojno bivanje.

- Stari domovi, ki ne dosegajo standardov dostojnega bivanja, naj se obnovijo.

- V nobenem primeru naj se število ležišč, namenjenih študentom (tako slovenskim kot tujim), ne manjša.

2. Zahtevamo povečanje gradnje javnih najemnih stanovanj in vzpostavitev družbenega sistema stanovanjske preskrbe

Dovolj imamo občasnih posegov na stanovanjsko področje in krpanja zgolj najbolj perečih simptomov stanovanjske krize. Trenutni sistem pomanjkanja javnih najemnih stanovanj onemogoča družbeni nadzor nad področjem in omogoča špekulantom, da izrabljajo to pomanjkanje za lastne dobičke. Zahtevamo sistematične in globoke posege v stanovanjsko področje, ki bodo vzpostavili stabilen sistem družbene gradnje dostopnih najemnih stanovanj z namenom postopnega podružbljanja stanovanjskega področja. Javne institucije naj vzpostavijo zadostne in dovolj stabilne vire financiranja stanovanjske gradnje, za stanovanjske projekte naj priskrbijo kakovostna zemljišča, razvijajo naj družbene institucije stanovanjske preskrbe. Zato zahtevamo:

- stanovanjska politika naj postane prioriteta države in občine; zgradi naj se dovoljšnje število javnih najemnih stanovanj; za gradnjo naj se zagotovi zadosten in dovolj stabilen vir financiranja;

- s prevzemom praznih stanovanj ali razlastitvijo špekulantov naj se za gradnjo novih stanovanj zagotovijo primerna zemljišča;

- družba naj postopoma prevzema nadzor nad stanovanjskim področjem s postopnim podružbljanjem obstoječih stanovanj; ustavi naj se privatizacija javnih zemljišč in stanovanj;

- javna zemljišča, ki so na primernih lokacijah in niso v uporabi, naj se uporabijo za stanovanjsko gradnjo ali druge javne programe;

- ohrani naj se obstoječe dostopne enote (samske domove, neprofitna stanovanja, stanovanja z ugodno najemnino …); razvije naj se nove oblike družbene stanovanjske preskrbe: zadruge, skupnostni zemljiški sklad.

3. Zahtevamo, da stanovanja postanejo družbena dobrina

Po demontaži družbenih mehanizmov stanovanjske preskrbe trgu ni uspelo zagotoviti dolgoročno vzdržnih in dostopnih stanovanj. Napovedana gospodarska in socialna učinkovitost tržnih mehanizmov je stanovanjem učinkovito odvzela njihovo uporabno funkcijo in jih spremenila v vir špekulativnih zaslužkov. V teh pogojih (ob splošnem pomanjkanju dostopnih družbenih stanovanj) sta najemni in lastniški trg strukturirana v prid tistim, ki nepremičnino lahko uporabljajo kot kapital, in v škodo vseh, ki iščejo le dom. Namen kapitala pa je, da si zagotovi čim višji in hitrejši donos, ne pa, da ljudem brez ustreznega bivališča zagotovi streho nad glavo. Zato zahtevamo globoke posege v nepremičninski trg, ki bodo, na poti do razblagovljene stanovanjske preskrbe, omejili trenutno okoriščanje rentnikov na račun ljudi. Zato zahtevamo:

regulacijo cen stanovanj na najemnem trgu:

- določitev najvišje dopustne najemnine glede na tip stanovanja

- omejevanje in regulacija rasti najemnine prepoved in sankcioniranje oderuških najemnin

nepremičninski davek:

- davek na presežne nepremičnine, ki se ne oddajajo po dostopni ceni

- sankcioniranje lastnikov praznih stanovanj davek na luksuzna stanovanja prepoved kratkoročnega oddajanja presežnih nepremičnin:

- omejitev kratkoročnega oddajanja na stanovanja v katerih nekdo prebiva časovna omejitev kratkoročnega oddajanja

- prepoved Airbnb in razvoj družbenih platform za kratkoročno oddajanje

regulacijo investicij v prostor:

- novogradnje naj zagotavljajo dostopna stanovanja omejitev najvišje prodajne cene

- predkupna pravica družbenim akterjem, da strateško krepijo fond javnih zemljišč

- prepoved nepremičninskega prometa špekulativnim investitorjem

4. Zahtevamo, da naj imajo nadzor nad stanovanji in stanovanjskim področjem prebivalci

Želimo mesto, katerega objekti in infrastruktura primarno služijo družbenim potrebam in v katerem javne institucije branijo skupne vire pred zasebnim prisvajanjem. Mesto, v katerem imamo prebivalci enak dostop do prostorov, institucij in virov ter možnost vplivanja na odločitve, ki jih zadevajo. Potrebujemo radikalen obrat od trenutnih praks Ljubljane, obrat, ki bo s svojo silo zavrgel trenutno politično-ekonomsko dinamiko in vrnil javno sfero demokratičnemu odločanju meščanov. V javno sfero naj se vrnejo resnične demokratične prakse, kot so mestni odbori, javne razprave in stanovanjske skupščine. Mesto naj zagotovi, da bodo prebivalci poznali svoje pravice in način njihovega uresničevanja, hkrati pa naj razvija in neguje kanale in institucije, ki bodo zagotavljali demokratično odločanje in upravljanje stanovanjske preskrbe. Zato zahtevamo:

- oblikovanje mehanizmov nadzora in soodločanja o stanovanjskem področju:

- vzpostavitev stanovanjskih skupščin in javnih razprav kot orodij legitimnega odločanja o stanovanjskem področju oblikovanje novih mehanizmov informiranja o stanovanjskih politikah

- reguliranje in omejevanje moči upravnikov ter spodbujanje samostojnega upravljanja stavb s strani stanovalce

- oblikovanje stanovanjske svetovalnice, ki bo nudila pravno in drugo pomoč prebivalcem v primeru diskriminacije, kršenja najemne pogodbe, višanja najemnin ali neprimernega stanovanja ter nudila pomoč in podporo pri oblikovanju družbenega nadzora nad stanovanjskim področjem (npr. pri oblikovanju upravljalskih zadrug).”

Zahteve prebrane v oddaji Kaj pa univerza so še del živega dokumenta in se bodo še v nadalje usklajevale in sicer že na naslednji skupščini na Filozofski fakulteti, ki bo potekala v sredo, 29. 5. 2019 med 18. in 21. uro v predavalnici 18. Gre za 5. srečanje v okviru stanovanjske skupščine “Kje bomo pa jutri spali?”, ki se ukvarja s stanovanjsko problematiko Ljubljane nasploh.