Kaj pa državne štipendije
V prihajajočem šolskem letu se bo začela uporabljati aprilska novela Zakona o štipendiranju. Pri njej gre predvsem za prilagoditev postopka vlaganja zahtev in ne toliko za vsebinske novosti. Generalni direktor Direktorata za trg dela in zaposlovanja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Jurij Snoj povzame, da novela predvideva dve večji spremembi.
Avtomatični informativni izračun bo omogočal samodejno posodabljanje vloge za pridobitev državne štipendije, ki jo bo štipendist tako moral sam vložiti le ob prvi zahtevi.
Ta sprememba je imela v zadnjem času precej širši odmev kot ostale, saj naj bi se zaradi vzpostavljanja novega informacijskega sistema zavleklo letošnje dodeljevanje državnih štipendij. Nasprotno temu Snoj meni, da vzpostavitev in zamude ne bodo povezane: zamujalo se bo po starem, ne po novem.
IZJAVA
Poleg zamud, s katerimi so se zamujali že drugi mediji, nova ureditev prinaša tudi nekatere vsebinske spremembe. Do zdaj je bil štipendist pred spremembo izobraževalnega programa zavezan pridobiti pisno soglasje dodeljevalca štipendije, sankcija za samovoljen prepis pa je bila prenehanje štipendijskega razmerja. Po novem ta formalnost ne bo več potrebna, v kolikor bo spremenjeni izobraževalni program ustrezal določenim zahtevam - predvsem glede javne veljavnosti, ravni in področja izobraževanja.
Štipendijsko razmerje lahko preneha tudi zaradi nedokončanja izobraževalnega programa. Prejšnja leta je moral študent v primeru, da ni zaključil študija po absolventskem letu, tako vrniti znesek štipendij, prejetih v zadnjih dveh letih. Nova ureditev to obdobje krajša za eno leto. Kljub tej spremembi ostaja pomen vračanja državnih štipendij vprašljiv. Namenjene so namreč dijakom in študentom iz družin, ki ne dosegajo določenega premoženjskega cenzusa, iz česar izhaja, da prejemniki sami nimajo dohodka v višini prejemka, ki jim je do sedaj sploh omogočal izobraževanje.
Zoisove štipendije naj bi po drugi strani delovale kot nagrada in spodbuda za doseganje izjemnih dosežkov. Ne glede na to je sistem vračanja enak kot pri državnih štipendijah. Snoja smo vprašali, v čem vidi razloge, da državne štipendije niso raje obravnavane kot državne pomoči, pri katerih načeloma ni sankcije vračanja.
Pravi učinek tega cilja pa je ravno nasproten deklariranemu smotru, kar pokažejo konkretni primeri prejemnikov, ki zaradi spleta okoliščin niso dokončali svojih izobraževalnih programov. Dijakinja, ki želi ostati anonimna, je do izgube dijaškega statusa delala za najemnino in svoje življenjske stroške prek študentskega servisa, kar je tudi eden izmed razlogov za neuspešen zaključek programa. Gimnazijo je sicer še vedno mogoče dokončati po plačljivih izpitih, čemur pa kontrira dolg 1200 evrov štipendije, prejete v času rednega izobraževanja.
Vračanje štipendije učinkuje kot ovira “dviga izobrazbene ravni v naši državi” tudi v primeru študentke, ki ima možnost ponovnega vpisa, a bo v vsakem primeru morala v naslednjem letu vračati štipendijo. Pri tem je treba hkrati z izdelovanjem letnika doseči zadostno število ur dela za plačilo dolga in stroškov, ki jih je prejemek do sedaj pokrival, s tem, da je minimalna urna postavka za študentska dela 4 evre neto. Sankcija v obeh navedenih primerih tako na eni strani prejemnika štipendije sili v hitro sprejemanje zaposlitve, na drugi, oziroma prav s tem, pa mu onemogoča vsakršno možnost nadaljnjega izobraževanja.
Odpis vračila štipendije je sicer mogoč v treh primerih, med drugim tudi, če prejemnik zneska ne more vrniti zaradi socialne ogroženosti. O možnostih odpisa in merilu za ugotavljanje socialne ogroženosti, Snoj.
Oddajo sem pripravila Živa.
Dodaj komentar
Komentiraj