Kaj pa pride pred univerzo?
V letu 2021 poteče veljava trenutni Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju, ki je ključni strateški dokument šolstva, zato se posveti ob nastajanju nove že vrstijo. Z željo pridobiti čim več pogledov na trenutne razmere v šolstvu in prihodnost vzgojno-izobraževalnega procesa se je Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport odločilo, da organizira javne posvete, ki se jih lahko udeleži kdorkoli in na njih tudi spregovori. V petek, 29. marca, je potekalo prvo izmed petih načrtovanih srečanj, na katerem so mnogi udeleženci podali svoj pogled na stanje in predlagali rešitve za kvalitetnejšo slovensko šolo.
Govorci, v večini učitelji praktiki in socialni delavci, so bili časovno omejeni na približno tri minute, v skoraj štirih urah pa so predstavili mnogo različnih razlogov za svojo udeležbo. Opozorili so na nekatere, po njihovem mnenju zanemarjene, nezadovoljivo definirane ali nepravilno realizirane elemente vzgojno-izobraževalnih procesov, ki jih bomo predstavili v današnji oddaji.
Na začetku posveta je udeležence nagovoril minister Jernej Pikalo in pojasnil potek nastajanja Bele knjige o vzgoji in izobraževanju.
Pikalo je nato po spisku klical udeležence, se na nekatere komentarje in ideje odzval, večino pa zaradi časovne omejenosti in mnogoterosti zgolj poslušal ter se govorcem za komentarje zahvalil.
Zanimivo je, da je bil v posvetu večkrat v različnih oblikah, a nikoli s tem poimenovanjem, omenjen predmet državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Dolžino in nenavadnost naziva bomo naslovili kdaj drugič. Govorci so opozorili na nizko volilno udeležbo mladih in vsesplošno upadanje participacije mladih v družbi, osamosvajanje pa imenovali kot problematično. K temu so dodali še razne oblike nestrpnosti, ki izhajajo iz nepoznavanja tako svoje kot drugih kultur ali religij ter njihovih navad in vrednot.
Predmet državljanska in domovinska vzgoja ter etika je predmet, ki med vsemi obveznimi osnovnošolskimi predmeti zaobsega najmanj ur. V srednjih šolah kot obvezni predmet ne obstaja. Na pobudo o uvedbi predmeta, ki bi naslavljal predvsem aktualne družbene teme, je minister dejal:
Govorci so v svojih predlogih in ugotovitvah sicer največkrat izpostavili položaj učiteljic in učiteljev. Poudarjali so pomen družbene veljave poklica, avtonomijo šole in zaupanje v vzgojno-izobraževalno delo. Kot je izjavil eden izmed udeležencev; šola z učiteljicami raste in z učiteljicami tudi pada, zato je treba skrbeti za karierni razvoj učitelja, ki mora biti odprt, a profesionalno kritičen do novosti. Minister je namreč izpostavil, da starejši učitelji nimajo želje po učenju in so zato preveč nefleksibilni, kar otežuje prenos znanja novim generacijam.
Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev, je na srečanju naštel nekatere izmed ključnih točk za izboljšanje sistema, ki so jih člani zveze sestavili na lanskem posvetu:
Predstavnik iz Učiteljskega združenja Slovenije je med faktorje šolske zmede uvrstil tudi starše, saj ti od učiteljev zahtevajo, kot je izjavil, “objektivno nemerljive sposobnosti”, na primer kreativnost in človeškost. Po mnenju učiteljev je potrebno postaviti meje, kje se ustavi poseg v učiteljevo delo, da se prepreči birokratske zlorabe in zaščiti strokovnost. Stabilni šolski sistem lahko takšen ostaja samo, če je neodvisen od starševskih, pa tudi političnih ali drugih družbenih intenc.
Na razpravi so mnogi opozorili na razlike med šolami in učitelji. Nekatere šole imajo boljše vodstvo, več projektov in več sredstev za inovativne šolske procese, drugim primanjkuje prostora. Nekatere učiteljice razreda ne obvladajo, zato ne uspejo predati zadanih učnih vsebin, nekatere učenke in učence diskriminirajo in se iz njih odkrito ali prikrito norčujejo. Mnogi kolektivi se ne razumejo, zato trpi šolsko delo in z njim otroci.
Govorci so izpostavili še prevelike razrede, ki predvsem v prvem triletju, pa tudi kasneje, doprinašajo k manj kvalitetnemu delu in slabši komunikaciji znotraj razreda. Maksimalno število otrok, ki jih posamezen učitelj lahko pelje iz šolskih prostorov spoznavati kaj novega, je 15, v razredih pa učiteljica ponavadi manevrira s 25 otroki. Obiski drugih institucij so tako zmeraj oteženi ter podvrženi dolgoročnemu načrtovanju in usklajevanju.
Na vrsto za obisk le redko pridejo nevladne organizacije, ki jih je naslovil Tomaž Zaniuk iz Društva Asociacija. Ta združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture in umetnosti. Opozoril je na potenciale in sposobnosti nevladnega sektorja na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Ta zelo očitno nazaduje že z zmanjševanjem količine ur v osnovni šoli navkljub ugotovitvam, da likovnost in druge umetniške zvrsti pozitivno vplivajo na razvoj otroške domišljije in kreativnosti ter prosocialnosti in sposobnosti pripoznavanja drugega kot drugačnega.
Na posvetu se je izpostavil tudi problem umanjkanja preventive v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Sanela Talić iz Inštituta za raziskave in razvoj Utrip je poudarila, da se prav s preventivo lahko prepreči naraščajoči delež psihičnih stisk otrok in mladostnikov, opozori na pomen zdravega življenja, varne rabe interneta in podobno. V imenu svetovalnih delavcev, ki so pomemben člen preventivnega dela, je mnenje o stanju podala Ajda Erjavec Bartol, predsednica Društva svetovalnih delavcev.
Otroci vse težje doživljajo tudi preskok v novo okolje, ki je bolj strogo in manj zabavno. Ena izmed udeleženih učiteljic je omenila zanemarjanje socialnega in čustvenega razvoja otrok, saj ti v šolski prostor vstopajo socialno šibki in neobčutljivi za odgovornost in empatijo. Ti pomembni deli odraščajočega posameznika se morajo začeti razvijati že doma, v družini in nato v vrtcu. Šola nikakor ni prvi kraj, kjer otrok spoznava red in sodelovanje v skupini, zato bi bilo v razpravo o prihodnosti šole potrebno vključiti tudi kurikul vrtcev in tamkajšnje prakse.
Udeleženci so na srečanju spregovorili še o količini učne snovi in domačega dela. Psihologinja Marjana Škalič, ki je avtorica knjige Šola, kam greš?, je dejala, da se prevelik del šolskega dela prenaša na dom, saj učenke in učenci od pouka ne odnesejo dovolj znanja, časa za utrjevanje ni, ure prostega časa pa se porabijo za obšolske aktivnosti in domače naloge. Delo doma naj bi oteževali tudi starši, saj ti velikokrat nimajo zadostnega znanja, s katerim bi otrokom lahko pomagali, zato, kot opaža Škaličeva, s slovnično nepravilnimi objavami za pomoč prosijo v različnih Facebook skupinah.
Specialna pedagoginja Sabina Korošec Zavšek je bila ena od udeleženk, ki so na posvetu naslovile problem integracije in inkluzije otrok z avtizmom in drugimi posebnimi potrebami.
Razprava na posvetu je pokazala, da v šolah nimajo vsi otroci enakih možnosti, niti nimajo vsi dejavniki zadostne pozornosti. Podobno kot pri Peticiji za spremembo šolskega sistema iz letošnjega januarja se je tudi poudarilo, da imajo slovenski otroci zelo nizko motivacijo za šolsko delo. Želja ustvarjalcev nove Bele knjige je tako šola, v katero bodo otroci radi prihajali, ne zgolj zato, ker morajo. Morda lahko v prihodnje velja oboje.
V večjo motivacijo otrok po prenovi Bele knjige dvomi Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj