Ta torek smo lahko spremljali odpiranje vrtcev in osnovnih šol v regijah, ki so prešle iz črne v rdečo fazo epidemije. Zaprte so tako ostale šole v jugovzhodni, posavski in goriški regiji. Vlada Republike Slovenije je včeraj odločila, da se zaradi poslabšanja epidemioloških razmer vnovič začasno zaprejo tudi šole v zasavski in obalno-kraški regiji. A kako je s srednjimi šolami? Te, kot kaže, tudi tokrat ostajajo zaprte ne glede na obarvanost regij. V luči aktualnega dogajanja bomo v oddaji Kaj pa univerza danes čas namenili srednješolcem in njihovim izkušnjam v času epidemije covida-19. Svoj pogled na aktualno dogajanje bo z nami delila tudi docentka Danijela Makovec Radovan z Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 

Za začetek le na hitro osvežimo spomin. Že od samega začetka epidemije dijaki na svoj položaj bolj ali manj uspešno javno opozarjajo. Že marca lani so izrazili nestrinjanje z neprilagojenim načinom izvedbe mature. Zatem so se po vnovičnem oktobrskem zaprtju vzgojno-izobraževalnih institucij zvrstili različni pozivi in peticije, ki so nagovarjali k vrnitvi pouka v šole. V novembru in decembru je Dijaška organizacija Slovenije denimo organizirala tudi regionalne in nacionalni posvet o izvedbi mature, ki bo letos nekoliko prilagojena. 

Eden izmed nedavnih pozivov dijakov, ki smo ga lahko zasledili pred dobrima dvema tednoma, je bilo javno pismo, ki ga je 12. januarja Dijaška organizacija Slovenije naslovila na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. V njem se dijaki zavzemajo za šolanje po modelu C in za vračanje dijakov zaključnih letnikov v šole skupaj z osnovnošolci iz prve triade in vrtčevskimi otroci že v rdeči fazi epidemije. V pismu opozorijo tudi na nezavidljiv položaj dijakov, ki zaradi omejitvenih ukrepov ne morejo ustrezno opravljati praktičnega dela pouka. Prejšnji petek pa so se šolarji višjih razredov osnovnih šol in dijaki znova oglasili. Združeni v iniciativi Zahtevamo šolo so na ministrico za izobraževanje naslovili pismo, v katerem so opozorili na svojo spregledanost in neuslišanost v preteklih mesecih, ko je pouk potekal na daljavo. Posvetimo se zato najprej neposrednim izkušnjam dijakov. 

Svojo izkušnjo s poukom na daljavo je z nami delil član iniciative Dan Grabnar, dijak Gimnazije Poljane. Izjava

Opiše tudi svoj povprečni šolski dan. Izjava

Srednješolci so sicer zelo heterogena populacija. Poleg gimnazijcev so tu še dijaki, ki obiskujejo programe srednjega strokovnega izobraževanja, srednjega poklicnega izobraževanja in nižjega poklicnega izobraževanja. Ti izobraževalni programi so precej praktično naravnani. Da bi dobili celovitejši vpogled v izkušnje dijakov, smo se pozanimali tudi o tem, kako v aktualnih razmerah poteka opravljanje šolske prakse. Profesorji in ravnatelji poklicno-tehniških šol odločevalce na ravni države že dalj časa opozarjajo, da dijaki praktičnih spretnosti zgolj z ogledovanjem videoposnetkov, kot to poteka zdaj, ne bodo mogli ustrezno razviti. Dijak, ki obiskuje triletni poklicni program in želi ostati neimenovan, še pove. Izjava

Svojo izkušnjo je z nami delil tudi dijak Benjamin, ki obiskuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Ta izpostavi, da je nekatere bolj teoretično zasnovane predmete sicer možno izvajati na daljavo, težave pa nastopijo pri praktičnih predmetih, ki zadevajo sámo igranje instrumentov – v njegovem primeru je to igranje klavirja. Izjava

Kot odgovor na položaj, v katerem so se znašli srednješolci širom Slovenije, je nastala iniciativa in istoimenska peticija Zahtevamo šolo. Učenje na daljavo ni primerna rešitev za trenutno situacijo, pravijo v iniciativi. Njihova izobrazba in razvoj stagnirata. Kot zapišejo v peticiji, mladi niso rizična skupina in šole niso glavni vir okužb. Člani iniciative se zato – enako kot Dijaška organizacija Slovenije – zavzemajo za šolanje po modelu C in si želijo dialoga z odločevalci. V znak podpore so zbrali že nekaj več kot 2000 podpisov. Na vprašanje, ali se je na poziv dijakov aktualna politika že odzvala, Dan Grabnar pove: Izjava

Dijaki so prejeli številne klice podpore, tako od kulturnikov in nevladnih organizacij kot od profesorjev. Ena tistih, ki dijake pri njihovi pobudi podpirajo, je tudi Danijela Makovec Radovan, docentka z Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se strokovno posveča področju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Svoj pogled na ukrepe aktualne šolske politike in položaj, v katerem so se znašli dijaki, strne v naslednjih besedah: Izjava

Na vprašanje, kateri ukrepi bi omogočali vračanje dijakov v vzgojno-izobraževalne institucije, sogovornica – enako kot prej omenjeni dijaki – predlaga izobraževanje po modelu C. Ta predvideva štirinajstdnevno kolobarjenje skupin dijakov med poukom v razredu in poukom na daljavo. Po mnenju sogovornice je bistvena prednost modela C ta, da ohranja stik dijakov s šolo, kar pripomore tudi k ohranjanju učne kondicije.

Omenjeni model bi omogočal tudi lažje izvajanje praktičnega pouka, ki ga zajema velik del poklicno-tehniških izobraževalnih programov. Praktični pouk ima po besedah sogovornice pomembno vlogo pri razvijanju praktičnih veščin, ki so izjemno pomembne za razvoj poklicnih spretnosti. Model C pa bi olajšal tudi samo pripravo učiteljev na pouk, saj bi ti lažje načrtovali, katere učne cilje bi dijaki dosegali pri pouku na daljavo in katere v času, ko bi pouk za posamezno skupino dijakov potekal v šoli. Sogovornica izpostavi tudi, da bi pouk po modelu C olajšal odkrivanje in odpravljanje učnih primanjkljajev dijakov. V luči vseh težav, s katerimi so se že srečali dijaki in učitelji in s katerimi se morda še bodo, Makovec Radovan zaključi z mislijo: Izjava

Tokrat je z lučjo na srednje šole posvetil Jaka s sogovorniki pod mentorstvom Maruše.