Kdo še potrebuje univerzo?
Ali družba še potrebuje univerzo? Aktualno vprašanje v času vse večjih rezov v visoko šolstvo, grožnji po ukinjanju nekaterih oddelkov ter vse večji prisili po produciranju aplikativnih znanosti, ki jih zahteva prosti trg. Potem je tu še konstantna grožnja o uvajanju šolnin, težnja po vse večji komercializaciji in prilagajanju trgu. Zaposleni na univerzi, sploh nižji akademski delavci so prekarno zaposleni, podplačani in močno preveč obremenjeni. To še najbolj občutimo študentke in študenti, saj kakovost predavanj očitno pada. Diploma je praktično razvrednotena in študenti pridemo iz fakultet kot nezaposljiv kader. Namesto teoretskih študij, ki bi kritično obravnavale družbeno politično dogajanje, so univerzo poplavili razni centri odličnosti, kompetentni centri, spodbuja pa se nereflektirano sledenje neoliberalni logiki, kar se opazi pri organizaciji raznih start-up dogodkov in podobnega. Komu pravzaprav sploh še služi univerza?
V ponedeljek, 1. junija, so študentke in študenti sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pripravili okroglo mizo z naslovom Ali družba še potrebuje univerzo?, kjer so z gosti prevpraševali mesto univerze v sodobni družbi.
Kakšni odnosi pravzaprav vladajo med zaposlenimi na univerzi, podrobno razloži Lilijana Burcar:
Stratifikacija in izrazita hierarhija med zaposlenimi je javnost še posebno zbodla v oči pri nedavnem razkritju Supervizorja. Ta je razkril astronomske zaslužke ozke akademske elite, medtem ko je bilo za izobraževalni sektor namenjenih vsako leto manj sredstev, nekatere fakultete pa so na robu bankrota. Asistentov je vse več, Burcarjeva jih imenuje kar univerzitetni proletariat. Izraz, ki na žalost najbolj zadane realnost univerze. Razredno izkoriščanje in s tem povezana že omenjena vertikalna stratifikacija učiteljev sta povezani z namernimi, vsako leto hujšimi finančnimi rezi na področju visokega šolstva, kar pa nikakor ni osamljen primer. Z neznosnimi finančnimi primanjkljaji se sooča celoten izobraževalni sektor. Tu je treba poudariti, kar se je tudi jasno razkrilo v aferi Supervizor, da je denarja pravzaprav dovolj. Gre za sistematično prečrpavanje finančnih sredstev od večine vse bolj osiromašenega prebivalstva, ki je zaposlen prekarno ali pa celo brezposeln, k tankemu sloju strukturno vse bogatejše elite. Seveda univerza ni fenomen, ki mu ni podobnega. Univerza je del družbe, saj se preživlja iz javnega denarja. Dogajanje na njej je le simptom družbeno politične realnosti zunaj nje, ki deluje po destruktivnih navodilih poznega kapitalizma:
Univerza je eksistenčno odvisna od države, od javnih financ, ki jih posamezna vlada nameni izobraževalnemu sektorju. Katerih pa je iz leta v leto manj. Tako je Burcarjeva ponovno opozorila na popularnost teme šolnin, ki so se že uspešno uvedle na doktorskih programih, postopno pa prehajajo tudi na drugo stopnjo.
Znotraj univerze se seveda na svoj način soočajo s finančnim primanjkljajem. Seveda najbolj nastrada nižji akademski kader, ki ga poskušajo kar najdlje ohranjati na nizkih položajih, krog rednih profesorjev pa je hermetično zaprt in nedostopen. So praktično nedotakljiva kasta:
Vse večja fleksibilizacija podplačanih in preobremenjenih zaposlenih, seveda govorimo o nižjih akademskih kadrih, ki so poleg tega še pod konstantno grožnjo o izgubi službe. Najslabše ob tem seveda odnesejo prav študentje in študentke, ki so priča vztrajnemu padanju kakovosti predavanj in seminarjev.
Da pa pri teh zaposlitvah ne gre za anomalije in da jih nameravajo v prihodnje le še spodbujati, eksplicitno opazimo uklanjanje univerze kapitalu. Univerza se dojema samo še kot eno izmed podjetij, ki za čim manjši vložek sproducira čim več.
Naslednji govorec, Jože Vogrinc, je opomnil na očitno pozabljeno bistvo univerze:
Avtonomijo je univerza že zdavnaj izgubila. Ko rektor govori o avtonomiji, je to avtonomija vladarja - rektorja. Taka avtonomija pomeni samovoljnost vladajočih, kar se med drugim tudi odraža v ukrepih v osnutku novega statuta Univerze v Ljubljani. V njem je poudarek na povezovanju z gospodarstvom, višanju moči upravnim odborom nad senatom, ukinjanje potencialno nekomercialnih oddelkov in podobno. Tovrstna interpretacija avtonomije pa je popolno nasprotje tisti tradicionalni akademski avtonomiji, kar pomeni avtonomnost poučevanja, razvijanja kritične refleksije in raziskovanja.
Čemu pravzaprav naj bi služila univerza oziroma kakšna je njena vloga v družbi, njen doprinos, in kar je aktualno, kakšen je odnos vladajočega razreda do univerze oziroma zakaj ji sploh namenja denar, čeprav drobiž. Jože Vogrinc na kratko o vlogi univerze v poznem kapitalizmu:
V poznem kapitalizmu je univerza zreducirana na produkcijsko sredstvo kapitala. Da bi univerza sprevidela svojo servilnost kapitalu, ji, ironično, primanjkuje kritične refleksije. Če spomnimo, je bila univerza proizvedena prav kot institucija kritične refleksije par excellence.
Univerza je dojeta kot produkcijska panoga, kar pomeni, da od nje pričakujejo enake čudeže kot od vseh drugih panogah ekonomistike. Kar pomeni, da bi s čim manj vložka v poučevanje, raziskovanje in kakovosten učiteljski kader hitreje proizvajali zaposljive kadre, ki bi proizvajali več dodane vrednosti.
Za konec bi komentar na naslovno vprašanje Ali družba potrebuje univerzo? prepustil Zdravku Kobetu:
Univerze prav tako ne potrebuje Tine.
Dodaj komentar
Komentiraj