Leto 1972, Boris Spassky in Bobby Fischer poletje preživljata v Reykjaviku in dan za dnem na šahovnici prestavljata črnobele figure. V ZDA pa sociolog James Samuel Coleman morda istočasno piše izsledke raziskave o črnih in belih učencih v ameriških šolah, ki jo je pričel v letu 1966.

Oboje lahko oriše sentiment obdobja, časa hladne vojne in razgretega merjenja moči - šah, znanost, space race.Na račun tega je Washington v sedemdesetih in osemdesetih  precejšen del proračuna izlil med edukacijske raziskovalce z upanjem, da bi našli pomanjkljivosti ter ameriškim potomcem z ustreznimi spremembami v šolah enkrat za vselej zagotovili intelektualno prednost pred ruskimi vrstniki.

Medtem ko je celotni svet zrl v sovjetsko-ameriški šahovski duo, pa je Coleman oddajal svoja poročila o izobraževanju. Raziskava je bila v vrsti teh, ki naj bi poglobljeno preštudirale ameriško šolstvo, a je med njimi edinstvena. Coleman se je namreč presenetljivo zgodaj in koncizno lotil problematike enakosti v izobraževanju. Vzel jo je za faktor analize ter s tem otvoril obdobje, v katerem se enakost in predvsem enakost možnosti vedno znova izpostavljata kot pomembna dejavnika šolstva.

Ob letošnji petdeseti obletnici, leta 1966 je namreč izdal svoje prvo poročilo, torej obujamo edukacijsko polemiko, ki v tem času ni dobila resničnega epiloga.Na Pedagoški fakulteti je bila organizaciji Šolskega polja pripravljena okrogla miza, izdana pa je bila tudi tematska številka revije Centra za študij edukacijskih strategij. Več o tem profesor Pavel Zgaga:

Izjava

Enakost vztraja kot cilj, vendar po desetletjih izgubljamo raziskovalni in finančni zalet. Lahko pa se obrnemo nazaj in poskusimo poiskati paralele, ki bi nam prišle prav.

Ker pa je Colemanovo poročilo obsežno in mestoma komaj še aktualno, se v tokratni oddaji posvečamo le njegovim izsledkom o javnih in zasebnih šolah. Tema, ki skupaj s pitno vodo v zadnjih tednih obvladuje polje ustavnega oziroma protiustavnega, je financiranje javno veljavnih programov zasebnih šol. Seveda je situacija, v kateri se medlo pregovarja o stoodstotnem financiranju, komaj primerljiva z ameriškimi razmerami v sedemdesetih letih, ko finančna podpora zasebnim šolam ni bila stvar odstotka, temveč obstoja.

Kljub vsemu pa se v temelju polemik pojavljajo podobna vprašanja. So bolj kakovostne javne ali zasebne šole? Je zasebno šolstvo v prid družbeni koheziji? Poveča raznolikost ali elitizem?

Sprehodili se bomo po rezultatih analiz. Profesor na Filozofski fakulteti, Marjan Šimenc, nam pove, kaj je Coleman s testiranjem dijakov 2. in 4. letnikov zasebnih in javnih srednjih šol ugotovil o kakovosti:

Izjava

Seveda pa se je ob predstavljenih rezultatih pojavilo vprašanje, ali je sposoben in ambiciozen učenec vzrok ali posledica kakovosti zasebnih šol. Coleman, ki ni imel podatkov o znanju učencev ob vstopu v srednjo šolo ali še od prej, je raziskovalno težavo reševal z več preizkusi. Šimenc nadaljuje:

Izjava

Po sklepu o tem, da so javne šole slabše in zasebne boljše, pa je stopil še korak dlje. Ker ni bil raziskovalec, ki bi vrednost šolanja videl v individualnem, temveč predvsem v javnem učinku, ga je zanimal vpliv, ki ga imajo zasebne šole na družbeno kohezivnost:

Izjava

Poročila, ki so bila objavljena v času, ko taki predlogi niso bili pričakovani niti sprejemljivi, so sprožila veliko diskusij in kritik. Spočetka Colemanovih poročil ni hotelo obravnavati niti Ministrstvo za izobraževanje, vendar so jih z dvoletno zamudo vendarle objavili v monografiji. Kritike mu očitajo vse od zmotne metodologije do slabe interpretacije in nepravilnega izrazoslovja, tukaj bomo izpostavili le nekatere. Za začetek pomislek, ki opozarja, da lahko podpora zasebnim šolam vodi v še težje obvladljivo javno šolstvo. Šimenc razloži:

Izjava

Nadalje profesor Šimenc predstavi Colemanov pomanjkljiv razmislek o posledicah, ki bi sledile financiranju zasebnih programov:

Izjava

Nazadnje profesor Šimenc izpelje še drugačen sklep o javnih šolah, ki bi prevzele učinkovite prakse, namesto da bi računale na boljše zasebne šole:

Izjava

Seveda je izboljšava javnih šol primerna rešitev, ne pa naslonitev na kakovostno zasebno šolstvo. A vendar ta zaključek ne more biti vedno samoumeven. V Orbanovi Madžarski, kjer je sprememba kurikuluma pogosta praksa, učne vsebine izrazito nacionalistične, zgodovinski učbeniki pa vključujejo popis dosežkov Orbana in njegove vlade, se levica bori za fragmente zasebnega šolstva, ki ohranjajo avtonomno pedagogiko. Tudi zasebne šole niso le kraj večje kakovosti, temveč v nekaterih ozirih tudi polje alternativnih poučevalnih praks.

Polemike o šolstvu ostajajo, v negotovih časih pa bi bilo razumno imeti tudi razprave onkraj financ, o pomenu mnogoterega šolskega prostora. Profesor Šimenc je Colemana poimenoval za bojevitega teoretika. Razpolagal je z bogato empirijo, a njegova besedila so, kot poudarja Šimenc, pogosto nekoherentna, zaključki pa prenagljeni. Zaradi tega je bil deležen mnogih kritik, vendar se je sam lastne kontroverznosti zelo veselil. Kljub raziskovalnim neskladnostim je za svoj čas naredil presenetljiv epistemološki korak.

Danes, ko neenakost rapidno raste in po besedah profesorja Slavka Gabra “le čakamo, da raznese katerega od družbenih podsistemov”, o šolstvu govorimo z mnogo manjšo močjo in hrabrostjo. Raziskave ne sprožajo bojevitih razprav, priča pa smo dvanajsturnim interpelacijam, upanju na šolska kosila in ostalim marginalnim bitkam, ki jih bijemo za bolj kakovostno, pardon - vzdržno šolstvo.

Ne glede na očitne pomanjkljivosti je Coleman v svojem času zamaknil paradigmo in zaznamoval razpravo o šolstvu. Dokler nimamo novih in boljših teorij, tako je verjel vsaj Coleman, morajo stare pač veljati ali nam vsaj služiti v razpravah.