Ponedeljkova razprava V Trubarjevi hiši literature o pogojih in možnostih znanosti iz perspektive žensk je pospremila izid Zbornika Ženske v znanosti: Ženske za znanost. Monografija je zbir empiričnega gradiva, teoretskih refleksij in interpretacij ter delovnega gradiva, ki je nastala kot plod dela komisije za ženske v znanosti, ki z izdajo publikacije zaključuje svoj mandat. Temelji na podlagi raziskav o delovnih pogojih v znanosti ter na podlagi številnih zbranih podatkov o plačah, nagradah, sestavah odborov različnih komisij. Na okrogli mizi sta sodelovali dve izmed urednic - Mirjana Ule in Renata Šribar, ter avtorica Mojca Urek in edini avtor, Lev Kreft, povezovala pa je Tanja Lesničar Pučko.

Statistični podatki pokažejo, da je delež žensk pravzaprav precej podoben moškemu, iz leta v leto se to razmerje bolj izenačuje, kar nam pod pretvezo ideologije enakih možnosti in enakega dostopa daje vtis, da je nekakšna neenakopravnost med spoloma na področju izobraževanja že presežena, stekleni strop pa razbit. Delež žensk, ki diplomirajo, se povečuje in trenutno znaša že 60 odstotkov, prav tako delež doktorantk, ki jih je 45 odstotkov. Ena izmed urednic ter avtoric, Mirjana Ule pa pojasnjuje, da se na tej točki diskriminacija šele začne.

Na okrogli mizi so izpostavili predvsem problem neoliberalne paradigme, kot tiste, ki najbolj prizadene manjšinske skupine ter še poveča neenake odnose moči v družbi ter problem birokratizacije znanstvenega dela, ki je zaradi neprestanih bojev za razpise, tiranije rokov, najbolj omejujoč rav za ženske. Udeležnci so omenjali tudi metodološke omejitve ter nanizali nekaj predlogov, kako bi vprašanje žensk v znanosti lahko urejalo v prihodnje.