Študentska organizacija Univerze v Ljubljani se vrača z novim projektom za spodbujevanje podjetništva. Letošnje poletje bo tako potekala tritedenska poletna šola, imenovana Toronto Business Academy, na kateri se bodo udeleženci učili o mednarodni poslovni kulturi.

V začetnem letu se bo na akademijo lahko prijavilo največ oseminštirideset Slovenk in Slovencev, ki se bodo najprej morali udeležiti predavanj o podjetništu v Evropski uniji. Nato se bodo preselili v Toronto, natančneje na Ted Rogers School of Management, kjer bodo deležni intenzivnih predavanj, ki jih je samo za njih zasnoval profesor Laurence Hewick. Sicer pa bodo udeleženci na podlagi pridobljenega znanja skozi celoten program pisali poslovni načrt za končen produkt, ki ga bodo po koncu izobraževanja predstavili na tako imenovanem pitchu. Tam bodo izbrali najboljše tri študente, ki se bodo lahko nadalje potegovali za naložbe, prakso in podobno.

Celoten projekt so zasnovali trije nadebudni študentje prava, ekonomije in podjetništva: David Aleš, Juš Dobnikar in Jan Habat. Program akademije je tudi uradno akreditiran kot študij v tujini. Akademija ima namreč podpisano pogodbo z Univerzo Alma Mater Europaea / alma mater europea/ v Kanadi, po kateri se del akreditiranega študijskega programa v obsegu dvanajstih kreditnih točk izvede v skladu z veljavno akreditacijo in zakonodajo. Sicer pa je cena programa okoli 1500 evrov, pri čemer lahko študentje pridobijo 700 evrov pri Skladu Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Za razjasnitev vprašanj o tem, zakaj je tovrsten program štipendiran, smo se obrnili na Katjo Cankar:

IZJAVA NA KLIK

Ali se izbraževanje oziroma kreditne točke študentu priznajo ali ne, je torej odvisno od posamezne izobraževalne institucije. Vendar gre dodati, da je na spletni strani Toronto Business Academy sama izvedba programa zelo borno opisana. Za program, ki lahko prinese dvanajst kreditnih točk, bi bilo pričakovati, da bo vsaj imel navedene profesorje posameznih predmetov in točno navedena podjetja, s katerimi bodo sodelovali. Zato se lahko upravičeno sprašujemo tudi o sami kredibilnosti in kvaliteti dotičnega programa.

David Aleš je za Dnevnik povedal, da so TBA ustanovili zato, da bi z ostalimi študenti lahko delili doživetja v Kanadi izpred dveh let, ki da so jim spremenila življenja.

Spomnimo se omenjenega in v več pogledih spornega potovanja v Kanado leta 2013, ki sta ga izpeljala Aleš in Dobnikar. Takrat je devetnajst izbrancev za štirinajst dni odpotovalo v Kanado. Med njimi je bilo pet poslancev koalicijskega kluba Sui Iuris. Takrat je tožilstvo ŠOU v Ljubljani zoper vodji projekta, Lenarta Gerkmana in Roka Likoviča, ki je bil tudi takrat predsednik študentske organizacije, ter predsedstva ŠOU v Ljubljani vložilo obtožnico. Tožilstvo je organizaciji očitalo domnevne kršitve pravilnika o projektih in pravilnika o finančnem poslovanju. Nepravilnosti so se pojavile pri izbiri letalskega prevoznika. Prav tako pa z izbranim ponudnikom, podjetjem STAL oziroma STA potovanja, ni bila sklenjena pogodba oziroma je ta bila sklenjena samo ustno. Tako je znesek za plačilo letalskih vozovnic znašal dobrih osemnajst tisoč evrov, vodja projekta in trije poslanci pa naj bi tudi za dobro izpeljan projekt prejeli plačilo okoli 1500 evrov. Obtožbe so se nanašale tudi na predsedstvo ŠOU v Ljubljani, ker je to soglasno potrdilo plačilo agenciji STAL. Če bi se na koncu izkazalo, da je do nepravilnosti pravno-formalno res prišlo, bi odgovarjali tudi predsednik organizacije, ministri in drugi nosilci pooblastil.

Rezultat podane obtožnice pa je bil, da sta Lenart Gerkman in predsednik ŠOU LJ Rok Likovič zaradi ohlapnih določil in lukenj v pravilih statuta ŠOU dobila opomin in globo v višini petinsedemdeset evrov. Tožilca Luko Tetičkoviča pa je senat ŠOU, ker je informacije o domnevnih nepravilnostih medijem izdal še pred pravnomočno razsodbo, razrešil in mu naložil tudi sedemsto evrov kazni. Vendar je bil Tetičkovič pozneje na razsodišču spoznan za nedolžnega in tako bil oproščen kazni, z mesta tožilca pa je odstopil sam.

Kaj vse je bilo narobe s potovanjem v Kanado leta 2013 in kako je to le simptom popolnoma ohlapnih pravilnikov študentske organizacije, nam je povedal Luka Tetičkovič, nekdanji tožilec ŠOU:

IZJAVA NA KLIK

Sicer pa je videti, da se vzpostavlja praksa, da udeleženci takšnih in drugačnih poletnih šol, ki so organizirane pod finančnim pokroviteljstvom ŠOU, spretno unovčijo svoje skorajda zastonjske počitnice za mreženje, naslednje leto pa sami organizirajo podobne dejavnosti. Tako sta se dva izmed udeležencev - Juš Dobnikar in David Aleš - ki sta pred dvema letoma potovala v Kanado, kjer sta v okviru poletne šole obiskovala različna podjetja in posameznike, udeleževala seminarjev o življenju v Kanadi, navadah in poslovni etiki, sedaj ustanovila Toronto Business Academy. To leto pa ravno Dobnikar in Aleš v zameno za 1500 evrov študente peljeta v Kanado.

Enako prakso gre zaznati pri podobnem projektu ŠOU poletne šole na Kitajskem. Dejan Roljič in Petra Bokal sta leta 2011 sodelovala na poletni šoli na Kitajskem in se izobraževala o Business Chinese Language in Chinese Culture, naslednje leto pa sta šolo v Šanghaju organizirala že sama. Raljič je ustanovil podjetje, imenovano Sappcor Ltd. / limited/, registrirano kot potovalna agencija, ki sedaj že četrto leto v sodelovanju s Shanghai Institute of Foreign Trade in Konfucijevim inštitutom v Ljubljani študente za slabih 1000 evrov pelje v tujino.

Naj dodamo, da sta tako Petra Bokal kot tudi Dejan Roljič bila člana ŠOU v Ljubljani. Roljič je v študentski organizaciji bil celo minister za študentske organizacije visokošlskih zavodov. Enako je z dvema organizatorjema, Toronto Business Academy Alešem in Dobnikarjem, slednji je trenutni minister za mednarodno sodelovanje. Očitno se predstavnikom študentske organizacije ne zdi nič posebno spornega, če njeni člani skoraj brezplačno, ali celo plačano, hodijo v svet, v naslednjih letih pa že upravljajo svoja podjetja, ki za študente za višjo ceno kot prej organizirajo podobne poletne šole. Pojavlja se vprašanje, ali je denar, ki ga v študentsko blagajno nosijo študentje, uporabljen za okoriščenje tistih nekaj posameznikov, ki kot po tekočem traku ustanavljajo svoja podjetja. Za povrh pa niso niti toliko inovativni in samo nekako sprivatizirajo že prej obstoječo dejavnost, namenjeno študentom.

S tem denarjem se torej tvorijo neki novi podjetniki, ki po večini izhajajo iz samih vrst ŠOU-a. Drugače rečeno, funkcionarji si zagotovijo reference in mogoče tudi posel oziroma službo, vse skupaj pa gre iz proračuna ŠOU, ki pa za nekatere druge dejavnosti, ki za izbrane posameznike niso tako profitabilne, nima in nima sredstev.

Svoje podjetje bo ustanovila tudi vajenka Vanja.