Pred dobrim tednom so na več ljubljanskih fakultetah potekale volitve v študentski zbor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU, v času katerih smo bili s strani koalicije Modrih in Povezanih priča mnogim poskusom diskreditacije političnih nasprotnikov. Med njimi je svoje mesto našlo tudi spolno nadlegovanje, ki so ga nad študentkami Združene liste študentskih društev, krajše ZLŠD, izvajali pripadniki nasprotne politične opcije Filoface. Medtem ko se po eni strani na pozive Radia Študent na predvolilno soočenje niso želeli odzvati, so svojo komunikacijo z nasprotniki strnili v spolno nadlegovanje protikandidatk.

ŠOU se je na dogajanje odzval z izjavo za javnost, v kateri spolno nadlegovanje ni bilo niti omenjeno, raje so izpostavili nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešila skupina ZLŠD.

Za komentar na takšno ignoriranje smo prosili Ano Belčič, vodjo resorja za študijsko problematiko od leta 2014 do aprila 2016: "Po mojih informacijah, ki jih sicer ne morem potrditi, ker nisem bila osebno na mestu dogodka, so se kandidatke pritožile volilni komisiji takoj, ko je do kršitve oz. nadlegovanja prišlo, in bile deležne zgolj posmeha. Obenem lahko v drugi izjavi za javnost preberemo: ‘Na Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani se po pomoč ni obrnilo nobeno dekle s Filozofske fakultete.’ V primeru, da je do prijave že na mestu incidenta res prišlo, lahko sklepamo, da je Volilna komisija ŠOU zatajila na dolžnosti. ŠOU je sicer vsako tovrstno prijavo dolžen resno obravnavati in raziskati v okviru za to pristojnih organov. Brez izjeme."

Čeprav so na ŠOU v drugi, popravljeni izjavi možnost spolnih napadov s sicer močno izraženim dvomom že dopuščali, so sporočili, da so zaprosili tudi za posnetke nadzornih kamer, s pomočjo katerih se bodo prepričali, ali je res šlo za napade ali pa, citiramo, “obtožbe temeljijo zgolj na političnem interesu”.

V luči neprimernih odzivov ŠOU na spolno nadlegovanje tekom volilne kampanje smo se odločili preveriti, kako prisoten je seksizem znotraj študentske organizacije. Najprej nas je zanimalo, ali se tovrstna seksistična praksa pojavlja tudi znotraj ŠOU. Več o tem Ana Belčič: "O resnem nadlegovanju ne morem govoriti, pokroviteljski odnos "moškega kluba" pa je bilo mogoče začutiti. O meni so na primer ves čas za hrbtom govorili, da sem lutka, ki jo vodi nek moški iz ozadja - tekom štirih let na ŠOU se se na tej poziciji zamenjala vsaj tri ali štiri imena, ostajala pa je predpostavka, da sem kot ženska vodljiva, manj sposobna lastnega mišljenja in kritične misli. Spomnim se tudi kar nekaj neprimernih izjav. Neka novinarka je nekoč napisala o ŠOU v Ljubljani negativen članek. Preslišan komentar moških kolegov je bil, da jo bo moral nekdo "poštimati" - ker je bila očitno vsebina članka zgolj posledica njenih ženskih hormonskih nihanj, seveda. Skozi leta je bilo o marsikaterem dekletu slišati podobno sodbo."

Belčič smo vprašali tudi, kakšne so bile reakcije ŠOU, ko so bili na seksizem opozorjeni: "Če opozoriš na takšne zadeve, hitro obveljaš za tečno feministko, za konfliktno osebo. Opazila sem, da je najlažje ubrati taktiko, kjer se na takšne provokacije ne odzoveš in ne pokažeš, da te je kaj zmotilo, nato se tega celo navadiš. Nasploh se po mojem mnenju prehitro navadimo prenašati takšne pritiske in pozabimo, da določena obnašanja niso sprejemljiva. Študentke in ženske nasploh naj se bolj zavedajo, da jim nesramnega in seksistično obarvanega obnašanja ter neenake obravnave ni treba prenašati - ne na fakulteti, ne v različnih organizacijah, ne na delovnem mestu."

S seksistično obravnavo na ŠOU se ženske seveda lahko spopadajo, če se v njej sploh znajdejo. Že sama sestava ŠOU namreč poraja dvome o enaki dostopnosti položajev za oba spola. Poslanska mesta so načeloma enako dosegljiva vsem, saj volitve potekajo na ravni fakultet. Problem nedostopnosti se za ženske pojavi pri višjih in tudi bolje plačanih funkcijah, v katere se voli znotraj ŠOU. Gre za vodje resorjev in pomočnike, ki jih vodje izberejo sami, ter za položaj predsednika.

Od 2004 do 2016 ni bilo niti ene predsednice študentskega zbora. V mandatu od 2014 do 2016 trenutno vseh 7 mest predsedstev resorjev zasedajo funkcionarji. Do aprila 2016 je bila vodja resorja za študijsko problematiko sicer Ana Belčič, a je ob odstopu mesto predala predhodnemu pomočniku Gregorju Šijancu. Podobno se je zgodilo v mandatu od 2012 do 2014, ko je Suzana Pecin odstopila pol leta pred zaključkom mandata, nadomestil pa jo je Črt Ključevšek. V sestavi Razsodišča ŠOU, ki deluje kot nadzorni organ s pristojnostjo izrekanja sankcij, je pet članic, štirje člani in sekretarka. Glavni tožilec je spet moški, aktualna tožilca prav tako. Volilna komisija ima predsednico, v sestavi je še pet članov in ena članica komisije. Tudi varuhinja študentovih pravic je ženska.

Končno razmerje je torej 20 proti 9 z niti eno žensko prav na najvišjih položajih in le z dvema, ki sploh imata vodilno funkcijo znotraj organa, v katerem delujeta. Neenakost pa se ne kaže zgolj v zastopanosti, ampak v že omenjenih razlikah v honorarjih. Predlog proračuna za člane predsedstva ŠOU v letu 2016 na primer predvideva 114 000, za honorarje članov volilne komisije pa 15 000 evrov.

O neenakosti veliko povedo tudi vrste dela, ki so ženskam dodeljene znotraj organizacije. Na to je opozorila tudi Ana Belčič: "Ženske so dejavne na ŠOU v Ljubljani, vendar se jih večinoma ne pripusti do najvišjih položajev odločanja - ali pa se jih k temu vsaj ne spodbuja tako kot moške kolege. Kljub temu, da so enako ali bolj sposobne. Delujejo pa kot vodje nekaterih dejavnosti, PR-ovke, članice nadzornih organov ipd. Torej mogoče je sklepati, da se dekletom raje naloži bolj operativne, administrativne, nadzorniške naloge. V svojem mandatu sem bila edina ženska v predsedstvu, prav tako je bila pred mano Suzana Pecin edina oseba ženskega spola v ministrski ekipi."

22. oktobra, par dni po volitvah, je ŠOU na svoji spletni strani objavila vabilo na okroglo mizo v organizaciji Društva študentk poslovnih ved z naslovom "Zakaj je uspeh moškega spola?" Na njej je sodelovala tudi Varuhinja študentovih pravic Maja Hercog. Vprašanje je v opisu dogodka odpiralo tri podvprašanja: ali ženske na poti do uspeha ovirajo družbena pričakovanja? Premajhna ambicioznost? Napačne karierne odločitve? Zatem so v odgovor na svoja vprašanja uspeh definirali zgolj kot posledico manka marljivosti in prizadevanj vsake posameznice.

Iz tega izhaja sledeča logika: ženske bi se lahko prebile do visokih položajev, če bi bolj ustrezale kriterijem ambicioznosti. Gre za popolno nerazumevanje tega, da je že sama predpostavka o tem, da ženske ovirajo njihove lastnosti, seksistična. Še bolj absurdno pa je, da ŠOU sodeluje pri posvetu, na katerem se prevprašuje, zakaj neki žensk na visokih položajih ni, neposredno po tem, ko se večinsko žensko ekipo kandidatk skuša depolitizirati preko seksualizacije, njihove pritožbe pa se ignorira.

Prispevek sta spisali vajenka Živa in Aicha.