V teh pomladanskih dneh bolj kot ne vsi spremljamo in se sprašujemo o smislu, kdaj za vraga, če sploh, naj bi se začelo varčevati? Najnovejša slovenska oblast sledi globalnemu trendu in poskuša zategniti pas celotni državi, no, predvsem zaposlenim v javnem sektorju, medtem ko ga bo sebi – ostri nasprotniki vlade upajo, da okoli vratu – in bolj premožnim bojda zategnila enkrat v prihodnosti. Če verjamemo, da se predvolilni milni balončki o obdavčitvi bogatejših niso razblinili, še preden so prileteli v koalicijsko pogodbo.



Ne da bi se postavljali na katerokoli stran vseh igralcev za dvojnimi političnimi zastori ali preferirali način varčevanja ga bomo pretresali preko ideje globalne 'kulture minusa'.

Kratko in površno povzemimo tendenco sprejemanja varčevalnih ukrepov, ki jo je začela prejšnja vlada in jo sedanja nadaljuje na malo drugačen način. To pomeni, da je sedanja 'desnosredinska' vlada je z vsem kriznim zagonom odločena sprejeti ostre varčevalne ukrepe, ki ji v diskurzu pomenijo edino rešitev za slovensko prihodnost, s čimer se opozicija oziroma bolj kot ne prejšnja 'levosredinska' vlada, ki vsaj ideološko želi reševati socialno državo, načeloma kar strinja. Obe, leva in desna roka oblasti torej v svoji metaforični pojavi izmenjujoč kažeta ljudstvu sredinca ter žugata z neizogibnostjo varčevanja.

Minusi v ekonomskih tokokrogih so vsekakor realna dejstva v morebiti celo vseh državah po svetu. Ob tej vsesplošni krizi bi se zaradi preglednosti že lahko oblikovala nova kategorična lestvica 'z minusom najbolj bogatih držav', iz česar bi bilo mogoče nadalje raziskovati takšno 'kulturo minusa'. No, z lestvico ali ne, ne gre spregledati najbolj verjetnega dejstva, da slovenski minus oziroma javno-finančni dolg v globalnem merilu niti ni pretirano visok.

Prej obratno, na primer glede na Eurostat ter Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je celo videti, da je glede na bruto domači proizvod (BDP) slovenski javni dolg 40  procentov pod evropskim povprečjem, iz česar s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da je tudi pod globalnim povprečjem. 

 

Glede na te številke pa izpade predlog slovenske vlade prav paradoksalno. Namreč, sprejet Zakon o uravnoteženju javnih financ (FUJ, pardon ZUJF), ki predvideva nižanje plač in prestrukturiranje dela, se staplja v mednarodni tok najbolj ostrih, na javnem temelječih varčevalnih čaranj. Tako nekateri, denimo pripadniki gibanja 15o in številni posamezniki, opozarjajo, da bi lahko Slovenija sledila Grčiji, Španiji, Portugalski in Italiji, državam, za katere vemo, kakšne socialne krize – morda celo posledice varčevanja - jih trenutno pretresajo.

Tendenco krčenja javnega sektorja in s tem manjšanja socialnih pravic so v Sloveniji – in najbrž tudi v prej omenjenih državah, ki že izvajajo takšno politiko - pojasnjevali z začaranimi krogi zadolževanja razbohotenega javnega sektorja, ki naj bi parazitiral na bruto domačem proizvodu, pri čemer se mimogrede najverjetneje pozabi omeniti, da le tega javni sektor v bistvu so-proizvaja. No, glede na prej omenjene vire, je Slovenija pri tem obziru povsem v povprečju Evropske unije. Obenem pa ni skrivnost, da v državah, kjer vseeno manjši delež bruto domačega proizvoda namenjajo javnemu sektorju, ljudstvo obenem maha tonečim se socialnim pravicam. V nekaterih izmed teh držav pa celo poteka privatizacija policije in zaporov, tako da se tam ljudstvu že ponuja zamenjavo za potopljeno ladjo socialnih pravic, novo povsem totalitarno ladjo.

Naposled se lahko vprašamo, ali se za idejo krčenja javnega sektorja morebiti skrivajo plani za bohotenje privatnega sektorja? Če vzamemo za primer šolstvo, ki so ga na primer v Avstriji povsem izvzeli iz varčevalnih ukrepov, medtem ko je v Sloveniji v prvi vrsti za rezanje sredstev, bo le-to ob premalo milijonih za javno šolstvo s tem postavljeno na rob preživetja – posebno visoko šolstvo. Vseeno pa bo iz Evrope priromalo 80 milijard evrov v okviru projekta Obzorje 2020 za raziskave in inovacije, ki bodo šli bogsigavedi kam oziroma najbrž v privatni sektor, če bodo univerze propadle. Seveda rdeče številke univerze in milijarde iz Evrope niso tako enostavno primerljive in morebiti sploh ni povezave, bi jih pa bilo v tem kontekstu smiselno raziskati.

A če komu, se večini študentov dokaj gotovo ne da ukvarjati s tem vprašanjem, kar so tudi pokazali s svojo neprisotnostjo pred parlamentom, ko se tam govorili o varčevalnih ukrepih. Razumimo jih, najbrž so bili zmačkani od Škisove tržnice en dan poprej.

Začetek nacionalno zategnjenega dihanja s pogajanji in možnostjo referenduma sedaj hrabro zavirata le še dva policijska sindikata. Oziroma nasprotno, če parafraziramo poslanca Gregorja Viranta, ki je z dvignjenimi obrvmi in močno zaskrbljenem izrazom izjavil, da sta si s tem dejanjem dva izdajalska policijska sindikata vzela celo državo za talca.

Verjetneje kot da policijska sindikata mislita resno z referendumom je, da igrata lika, ki s svojo dejavnostjo omogočata čim več diskurza o referendumih. Osovražena ali podpirana, dejstvo je, da se ob prazni blagajni igrata z referendumom. Slednje pa je najbrž oblikovalo prav lep retorični  primer za odskočno desko uzakonjanja prepovedi referendumov oziroma zamejitvi le-teh demokratičnih procesov. 

Vsekakor – preden se je iz blagajne odtujilo, kar je bilo mogoče – ni bilo zaskrbljenih politikov na odru, da bi z takšnim želenim efektom opozarjali, da se blagajna kritično prazni, ko naj bi ob nedeljah 'po maši' periodično odhajali na referendume. Prej bi rekli, da so se nekateri močno trudili, da so razpisali prav toliko referendumov, kolikor je bilo mogoče.

In ob tem ni nemogoče, da je blagajno prekomerno spraznila serija koruptivnih potez nekaterih politikov in nekaterih poslovnežev. V zadnjih dneh lahko na primer sledimo skoraj polmilijonski fantomski transakciji iz Mestne občine Ljubljana na račun podjetja poslanca in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki pa o vsem tem ne ve ničesar. Ali Janković ali na primer njegovi politični nasprotniki, denar se najbrž ni sam prenesel. Je pa to zgolj eden od mnogih primerov ponikanja javnega denarja in s tem bržkone praznjenje državne blagajne.

V tej igri politične 'črno bele šahovnice' se ob vsem tem tudi ljudstvo vsake toliko pojavi na odru, vendar ga v tem primeru velika plazmatska televizija poči po glavi, da le ne bi pozabili, da so mediji tisti, ki jim sporočajo, kako in kaj in da res ni potrebe, da se oglašajo, saj imajo veliko voljenih političnih predstavnikov.

Ob tem odru pa potekajo po celem svetu številni protesti, ker so se nekatere skupine naveličale podpirati takšne igre. V  realnosti bi to bilo predvsem Occupy gibanje, ki je prejšnji konec tedna povzročilo nekajdnevno blokado finančnega središča, mesta Frankfurta. Ob zahtevah odpisa dolgov so   zahtevali tudi socialno blaginjo za vse in opozarjali na nevarnost razkroja demokracije.

Če povzamemo, manjšanje socialnih pravic v Sloveniji se skuša utemeljevati z napačno interpretacijo dolgov, ki bi utegnila biti bolj pravilna v povezavi s korupcijo. Obenem je Slovenija morda stereotipen primer ostrega varčevanja države z manjšim javnim primanjkljajem, ki sledi grškemu toku. In kot se slovenska oblast periodično izmenjuje, levica z varčevalnim paketom s poudarkom na gospodarski rasti in desnica z strogim varčevanjem, se najbrž tudi svetovna. Sicer slovenski levici nismo posvetili veliko časa, predvidevamo pa lahko, da se bodo kmalu zagnano priključili novemu globalnemu valu manj skrajnega varčevanja s francoskim predsednikom Hollandom na čelu, ki bi jim ideološko bržkone bolj odgovarjal.

Kdo si bo prisvojil ta ustvarjen političen oder primanjkljaja in ali bo ta sploh obstal, pa je v tem trenutku nejasno.

Izza dvojne zavese je 'kulturo minusa' opazovala Eva.