Avtor knjige »Moderna šola, poreklo in ideali« španski Ferrer z italijanskim Gramscijem in brazilskim Freirom velja za enega od utemeljiteljev struje radikalnega izobraževanja, v sami izobraževalni stroki pa je eden redkih anarhistov, ki ga akademska srenja prepoznava kot omembe vrednega.

Ferrer se je rodil v Kataloniji in se je bil pred prelomom v devetnajsto stoletje zaradi v Španiji za tisti čas naprednega prorepublikanskega delovanja primoran zateči v Pariz, od koder se je kmalu zatem vrnil. V Španiji, še zlasti pa v Barceloni, je bilo delavsko gibanje tedaj na enem od svojih viškov. Med seboj so se v boju zoper kapitalistično oligarhijo in cerkvijo komolčili komunisti, socialisti in anarhisti. Država je tedaj sprejemala protiteroristične zakone, ki so delavsko vrenje za kratek čas zatrli, a je proletariat odgovoril z generalnim štrajkom leta 1902, bil ponovno brutalno zatrt, se ponovno formiral in udaril leta 1909. Leta, ko je bil Ferrer v montiranem političnem procesu zaradi sodelovanja v revoluciji in hujskanja ljudi kaznovan z ustrelitvijo.

Očitno je bil Ferrer prej človek dejanj kot teoretičar, saj gre v edini knjigi – Moderna šola; poreklo in ideali - za predstavitev projekta vzpostavitve libertarne oziroma bolj poslovenjeno anarhistične šole. Knjiga sama po sebi ni nikakršen presežek. Ne poglablja se v izobraževalne koncepte in ne razdeluje izobraževalnih procesov, prav tako ne preda nikakršnih pomembnejših napotkov morebitnemu bralcu. Vendar po drugi strani z enostavnim opisom delovanja šole in njenih osnovnih principov predstavlja pomemben dokument, ki poskrbi, da zgodovinski presežek Moderne šole ne bo pozabljen.

Ferrer se upre masovnemu izobraževalnemu sistemu, ki se ga je v tedanji Evropi zagovarjalo, saj v njem prepozna ekonomsko nujo, v kateri kapitalisti za potrebe kompleksnejše proizvodnje izobražujejo delavce. Masovno izobraževanje ima za navadno politično delovanje elit. Kljub morebitnemu skupnemu učenju revnih in bogatih, po njegovem mnenju, šole še vedno učijo to, da je prav, da so eni bogati in drugi revni. Vladajoči razred zavestno drži monopol nad izobraževanjem in tako varuje prepričanja, na katerih temelji družbena disciplina.

Oblast razlaga nova znanja in logično je, da to počenja na način, ki njene nadmoči ne bo postavil pod vprašaj. Od izobraževalnega sistema repeticije in dominacije ne gre pričakovati sprememb, šolstvo deluje za korist elit, ki so vsako inovacijo sposobne obrniti sebi v prid. To se je v končni fazi zgodilo tudi z idejo Moderne šole, katere fragmente lahko najdemo v osnovah permisivne vzgoje.

Na vprašanje, kako reformirati šolstvo, Ferrer ponudi dve možnosti. Ali otroke učiš o nepopolnosti izobraževalnega sistema in možnostih modernizacije ali pa narediš novo šolo z novimi principi dela. Očitno se je sam odločil za slednjo varianto in leta 1901 ustanovil šolo, utemeljeno na libertarni pedagogiki, ki je bazirala na poučevalnem in racionalnem pouku, spodbujala kritično mišljenje, zavračala vsakršne predsodke in uvajala kopico praktičnega izobraževanja. Naporov otrok ni nagrajevala in za nedelo ni predvidela slabih ocen, žaljenja in pretepanja. Progresivnost šole se kaže tudi v takrat bogokletnem skupnem poučevanju obeh spolov in različnih družbenih razredov.

Osnovni cilj racionalne šole je bil otroke seznaniti z dejstvom, da bosta tiranija in ropanje trajala vse dokler bo kdorkoli odvisen od drugega. Program, zasnovan na naravoslovnem znanju in moralnem racionalizmu, je bil oddvojen od verskih dogem in politične pristranskosti, kar je za šolo predstavljalo velik problem, saj ustrezne literature ni bilo mogoče dobiti. Zato je denimo Ferrer objavil javni razpis za naloge iz praktične aritmetike, kjer bi bile v računskih nalogah plače, dobiček in ostale kapitalistične karakteristike nadomeščeni s pravično porazdelitvijo dobrin, vzpostavitvijo ravnovesja med delom in mehanizacijo ter ostalimi izrazi skupnostne ekonomije.

V Moderni šoli kljub sistematičnemu izobraževanju niso bile predvidene šolnine, kakor tudi ne ocene. Napredovanje otrok je bilo vodeno po principih solidarnosti in enakosti. Materialno in moralno kaznovanje je bilo prepovedano. Na predsodke pa so poskušali vplivati z racionalno razlago.

Ferrer je zagovarjal, da mora biti šola svet v malem, kjer izobraževanje odraža dejansko stanje v družbi, zato so velikokrat učilnice zamenjali s proizvodnimi halami ali polji. Moderna šola je poskušala vzgajati tako, da je ohranjala edinstvenost posameznika in ga ni spremenila v sledilca.

Poleg vzgoje otrok je Moderna šola imela tudi izobraževalni program za odrasle. Zaradi pomanjkanja literature je sama izdajala knjige, za potrebe razvijanja svoje izobraževalne ideje pa je redno tiskala bilten, časopis, ki je služil izmenjavi mnenj in poglabljanju teorije.

Moderna šola je že med petletnim delovanjem spodbudila nastanek preko 40 šol po Španiji, v šolo je bilo junija 1903 vpisanih 114 otrok. Kot odgovor na usmrtitev Ferrera pa so se po celem svetu odprle institucije, zasnovane po modelu Moderne šole, ena najbolj znanih je »Modern School« v New Yorku.

Nasprotniki so se srdito bojevali, da bi jim uspelo šolo zapreti, kar jim je leta 1907 dokončno tudi uspelo, ko je Mateo Moral, član Ferrerovega osebja, vrgel bombo na španski kraljevi par. Napad ni uspel, Ferrerova Moderna šola pa je bila obtožena za to dejanje.

Ideje Moderne šole niso bile napredne samo za tedanjo fevdalno Španijo pod primitivnim katoliškim vplivom cerkve, ampak so napredne tudi danes. Ferrer se ni zadovoljil s tem, da boga zamenja država, krščanstvo državljanstvo, religijo patriotizem in tako dalje - šel je onkraj danih družbenih okvirjev. Kakor bi lahko rekli danes: šel je onkraj verouka in državljanske vzgoje.

Knjiga sicer ne bo zadovoljila bralce, ki bodo v njej iskali priročnik in navodila, kakor tudi ne filozofov lačnih oprijemljivih izobraževalnih konceptov, kar je velikokrat tudi razlog zakaj anarhične ideje ne najdejo prostora v akademskem diskurzu. Gre za delo, ki po eni strani želi predstaviti eksperiment in motive zanj, po drugi strani pa nas ne želi uokviriti, ampak spodbuditi k lastnemu angažmaju brez predsodkov in receptov. Svoboda je za vsakega drugačna, zato si mora pot do nje vsak zgraditi po svoje, Ferrerova knjiga pa lahko pri tem služi le kot navdih.

Knjigo »Moderna škola – poreklo i ideali« »Centara za liberterske studije« na »srbsko-hrvatskom« prečital Kuki.