Novogoriška univerza
Čeprav bi bilo zgolj na podlagi dveh nalepk, kot sta denimo zasebno in koncesionirano, najlaže vreči v isti koš vse visokošolske ustanove s tema nalepkama, po decembrski oddaji o razmerju med slovenskimi javnimi in zasebnimi visokošolskimi zavodi tokrat govorimo o Univerzi v Novi Gorici, v nadaljevanju UNG. Zasebno univerzo in zaenkrat še s koncesioniranimi programi.
Pred dobrimi 20 leti se je novogoriška Fakulteta za znanosti o okolju preimenovala v Politehniko Nova Gorica, leta 2006 pa dobila status univerze. Nekaj o ustanovitvi pove Danilo Zavrtanik, rektor prve slovenske zasebne univerze, tudi eden njenih snovalcev in profesor astrofizike na Fakulteti za naravoslovje UNG.
''Leta 1994, ko sem bil direktor Instituta Jožef Stefan, smo snovali prihodnost inštituta in dejavnosti, v katere se bomo usmerili. Odprt predlog je bil, da naj inštitut v večji meri postane izobraževalna ustanova. Odločili smo se, da ustanovimo Fakulteto za znanosti o okolju, kot mednarodno ustanovo. To je bilo ravno v letih, ko se je zakonodaja spremenila tako, da je bilo tovrstne inštitucije mogoče ustanoviti. Iz strateških razlogov nismo želeli, da bi bil sedež naše inštitucije v Ljubljani. Želeli smo ga postaviti v eno izmed regij. Nova Gorica je bila med prvimi izbranimi, takratni župan Črtomir Špacapan nas je poslušal in nam dejal, da naj bo to kar tam.''
Izobraževalno ustanovo, ki je kasneje postala prva zasebna univerza na Slovenskem, so 1994 načrtovali skupaj s takratnima ministrom za šolstvo Slavkom Gabrom in državnim sekretarjem Pavlom Zgago. Z novim zakonom o visokem šolstvu so razrahljali pravila ustanavljanja visokošolskih zavodov. Novogoriško univerzo in kasneje nastale visokošolske zavode širom Slovenije, o katerih smo govorili v prejšnji oddaji, primerja najprej rektor UNG Danilo Zavrtanik.
''Našo univerzo se velikorakt vidi v luči samostojnih visokošolskih zavodov, ki jih je v Sloveniji ogromno. Ne bom rekel, da so nepotrebni, jih je pa zagotovo preveč. Ko smo leta 1994 snovali Zakon o visokem šolstvu, - takratni minister Slavko Gaber in državni sekretar Pavle Zgaga sta odprla visokošolski prostor - nismo pričakovali, da se bo ta prostor razvijal tako nekontrolirano.
Kasnejše vlade, ne le SDS, niso več vedele, kako bi ta prostor zaprle. Tudi danes ni zaprt - če se zdaj odločim ustanoviti nov visokošolski zavod, spišem papirje, kot je treba, in jih pošljem na Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis), imam velike možnosti, da bom prišel skozi. Posebej, če sem vsaj malo vešč v pisanju vlog in pripravi tovrstne dokumentacije. /.../ Vseskozi se ustvarja vzdušje, češ da je vse, kar ni državno, zanič. Ker smo tudi mi v tem nedržavnem segmentu, se naši univerzi kar pavšalno pripiše, da je nekaj slabega. /.../ Naša želja je zmeraj bila biti majhni in na nek način elitni. V Sloveniji se še zmeraj demonizira privatnost in elitnost. Pa ne bi bilo nič narobe, če Slovenija ne bi imela ene elitne šole. Pa ne v smislu, da bi se elitneži vpisovali, temvel v smislu elitnosti kvalitete. Ki bi ravno tako morala biti dostopna vsem mladim ljudem. Ali naj država to zagotovi s koncesijami ali pa je treba ustanoviti sklade, iz katerih bodo mladi ljudje dobivali pomoč, da bodo lahko študirali na univerzah, kot je naša. Mi smo na področju raziskovalnega dela to elitnost v 20 letih dosegli.''
Zasebne zavode in njihove pogoje za koncesioniranje primerja tudi Slavko Gaber, šolski minister v sredini devetdesetih.
''Univerza v Novi Gorici je bila ena od entitet, ki smo jo namenoma spustili v prostor; z idejo, ki se je izkazala za preveč optimistično. Verjeli smo, da bi lahko preplet koprskih visokošolskih zavodov in novogoriškega dela tvoril naravno sformirano univerzo. Seveda bi jo bilo treba potem vzpostavljati drugače. Blazna želja imeti dve univerzi, eno v Novi Gorici in drugo v Kopru, in ne posebej velika sreča z vodenjem ene od teh dveh, rezultira v tem, kar imamo danes. Drugače pa to, kar se je v Novi Gorici začelo v navezavi na okoljsko problematiko, je bilo nekaj, česar takrat nismo imeli, nekaj, kamor so šli delat ljudje z vizijo, ki so imeli prepletene akademske mreže po svetu. Ampak za takšne mehanizme je treba skrbeti. /... / Jim znati pomagati, kadar jim je treba. In na drugi strani odstranjevati tisto, kar je napačno. Vse to je danes mogoče, a se ne bo uredilo samo od sebe.’'
Novogoriška univerza je po datumu nastanka četrta slovenska univerza. Tretja, ki je bila ustanovljena z odlokom Državnega zbora 2003 in torej po zakonodajnih ozirih velja za javno, je Univerza na Primorskem (UP). Rektor UNG poudarja, da je ideja o združevanju primorske in novogoriške univerze passe. Saj da sta to dve različni inštituciji, nekompatibilni v marsičem, imeli sta povsem drugačen razvoj, kot imata tudi drugačne cilje in sta tudi statusno drugačni. O tem niti ne razmišljajo, zadnja možnost za zlitje je bila ob ustanavljanju UP, pravi rektor novogoriške univerze.
''Če bi bile ob ustanavljanju UP glave malo bolj ohlajene in bi razmišljali bolj strateško, bi se morda to dalo narediti, ampak ... minilo je 15 let in naša pot je povsem drugačna.''
Zaseben status novogoriške univerze in dejstvo, da sta bili v treh letih razmaka na Primorskem ustanovljeni kar dve univerzi, komentira Pavel Zgaga, v devetdesetih državni sekretar za visoko šolstvo.
''Univerza v Novi Gorici je zelo specifična oblika ustanove, za katero se govori, da je zasebna. Ali je res zasebna ali ne, je zame teoretično vprašanje, odkar je nastala. Glede na zakonske opredelitve, za katere mislim, da se do danes niso spremenile, je zasebna ustanova tista, ki jo ustanovi zasebna pravna oseba. V primeru UNG sta pri ustanovitvi sodelovala Institut Jožef Stefan in Mestna občina Nova Gorica – za nobeno od njih ni mogoče reči, da je zasebna. Razlog, da UNG ni javna na način, kot so to ljubljanska, mariborska in koprska, je v tem, da v Sloveniji javno univerzo ustanoviš z odlokom Državnega zbora. Torej ne z občinskim ali odlokom katere druge javne inštitucije, kot je Jožef Stefan v tem primeru. Imam zadržke do opredelitve, kaj bi ta univerza bila. Ne samo zato, ker jo država izdatno financira, temveč tudi zaradi načina ustanovitve. Vsekakor pa je bližja javni univerzi kot zasebni.
UNG je nastajala približno takrat, ko je nastajala koprska univerza. Kot je v Sloveniji na mnogih področjih, od športa naprej, se v določeni regiji med seboj pogosto tako zelo ljubimo, da ne zmoremo organizirati skupne tekme, ne ustanoviti skupne inštitucije, ne imeti skupne avtoceste ... Bojim se, da je tudi v tem primeru šlo za to. Na Primorskem sta tako zrasli dve univerzi, ločeni in drugačni po strukturi, obe sta majhni. Kljub velikim akademskim uspehom UNG, utegneta na dolgi rok imeti težave prav zaradi nizke kritične mase. In razcepljenosti.''
Novogoriško univerzo sta ustanovila Institut Jožef Stefan in Mestna občina Nova Gorica (MONG), kasneje se je pridružila še Občina Ajdovščina. Ni bila ustanovljena z odlokom Državnega zbora. Več pove Danilo Zavrtanik, rektor UNG.
''Da, ustanovljeni smo drugače, po slovenski zakonodaji smo zasebna univerza, čeprav so nas ustanovile tri javne inštitucije, dve občini in Institut Jožef Stefan, ki je javni raziskovalni zavod. Nismo državna univerza, ki jo ustanovi parlament. Drugačni smo, naš status je drugačen, naše življenje zaradi tega prav tako. Ker nismo državna univerza, smo podvrženi koncesijam in na nekaterih študijskih programih imamo šolnine. Država ni prispevala niti evra za to, to so sredstva, bodisi evropska bodisi od naših ustanoviteljev, ki so nam strukturno vedno pomagali. Stavbo, v kateri imamo sedež, nam je donirala MONG, stavbo v Ajdovščini tamkajšnja občina. Za nedavno obnovo dvorca Lanthieri v Vipavi, v katerega še nismo polno vseljeni, so šla evropska sredstva. Skratka, drugače moramo funkcionirati, da smo lahko uspešni. Seveda ne gre le za finančni vidik, tudi hiša je zaradi tega drugače organizirana, ker mora biti veliko bolj elastična, kot so javne državne univerze.''
Pa se velja vprašati o javnosti in zasebnosti vseh štirih delujočih slovenskih univerz. Z vidika plačevanja šolnin so si med sabo prej podobne kot različne. Študij za slovenske študente je na večini programov UNG brezplačen, za tuje študente, za katere na podlagi meddržavnih sporazumov študij v Sloveniji ni brezplačen, pa se cene gibljejo okrog štiri tisoč na letnik.
Podobno kot cene izrednega študija na javnih univerzah, ki ga je nekdanji šolski minister Slavko Gaber poimenoval odkrito uvajanje šolnin. V aktualnem študijskem letu se na ljubljanski univerzi šolnine za izredni študij na prvi in drugi stopnji gibljejo med 2500 in 4100 evri – cena večine je 2800 evrov. Cene izrednega študija Univerze na Primorskem se gibljejo med 2500 in 5300 evri, na mariborski univerzi pa je razpon po zadnjih podatkih – za študijsko leto 2012/2013 – med približno 1500 in skoraj 6000 evri. Da, meje javnega in zasebnega so v Sloveniji precej zabrisane.
''Aaaha, šolnine!'', ''Jaz sploh vedel nisem, da ta univerza obstaja'',''Ta šola sprejme vse, kar leze in gre'' so najbolj pogoste asociacije študentske populacije izven novogoriške regije, ki jih poraja omemba UNG. Je pa to univerza, ki jo – med drugim – Poročilo Evropske komisije o znanstveni produkciji evropskih univerz iz leta 2013 po kriterijih znanstvene odličnosti in vplivu znanstvenih objav uvršča med štiri najboljše evropske univerze, skupaj s prestižno Univerzo v Oxfordu in švicarskima EPFL ter ETH Zürich.
Odnos naše države do novogoriške univerze se nekako ne zdi sorazmeren z njeno priznanostjo v svetu. Država ima probleme pri odvzemu koncesij, ki jih je v preteklosti podelila visokošolskim zavodom. Tako je v decembrski oddaji o razmerju med javnim in zasebnim visokim šolstvom v Sloveniji povedal Stojan Sorčan, generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo. Na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in šport pripravljajo gradivo za zakonodajne spremembe, po katerih bo koncesije, ki ne izpolnjujejo pogojev zanje, mogoče odvzeti. Trije pogoji za koncesioniranje so: 20 vpisanih študentov, raznolikost oziroma širitev ponudbe v slovenskem visokošolskem prostoru in pomembnost visokošolskih ustanov v regijah izven Ljubljane za geografsko razpršen razvoj Slovenije. Ministrstvo UNG izpostavlja kot tipičen primer, kjer več kot polovica podeljenih koncesij ne izpolnjuje pogojev.
Vodstvo novogoriške univerze se zaveda, da bodo ob morebitnem odvzemu koncesij njihovi programi na udaru med prvimi. Ob preveliki izbiri programov v Sloveniji večina novogoriških nima 20 študentov. Splošno multipliciranost programov komentira Pavel Zgaga.
''Univerza v Novi Gorici ima cel kup elementov, ki so čisto spodobno narejeni. Nekatere stvari so lahko multiplicirane, če le zagotavljajo kritično maso tako študentov kot profesorjev. Imamo programe, ki na treh lokacijah dosežejo spodobne vpisne kvote, 30, 40, 50 študentov ali celo več. Prvi pogoj - da skupina študentov ni majhna, da so potrebe po tem študiju, ni dovolj,. Toda - če je za ta študij le ena skupina profesorjev, ki se potem iz centra vozijo še na ostali dve lokaciji. To je seveda precejšen nesmisel. Mi smo imeli sistem regionalnih centrov, v mladih letih sem se vozil v Koper in Novo mesto na dislocirane enote naše ljubljanske fakultete. Vendar je to je bilo v časih, ko je bilo verjetno lažje, da se je en človek pripeljal tja, kot pa 30 ljudi v Ljubljano. Danes ni tako. Na ta način razsuvate energijo in možnosti, ki se ponujajo v centru.''
Na univerzitetni program UNG prve stopnje Kulturna zgodovina se je v tekočem študijskem letu na 40 razpisanih mest vpisalo pet ljudi. Na prvostopenjski program Slovenistika, ki je imel 20 razpisanih mest, jih je vpisanih šest. Programi, ki jih je torej v bolj splošni izvedbi - vsaj poimensko - mogoče študirati v Ljubljani, ostajajo predvsem v Novi Gorici domala prazni.
Izstopata le visokošolska programa Vinogradništvo in vinarstvo ter Gospodarski inženiring. Na 30 razpisanih mest prvega se je v letošnjem študijskem letu vpisalo 22 ljudi, na razpisanih 40 mest drugega je vpisanih 37 študentov in študentk. Programa sta edina od 14 programov fakultet novogoriške univerze, ki izpolnjujeta pogoj vsaj 20 vpisanih za državno koncesioniranje.
Številčna podhranjenost je oprijemljiv pogoj za odvzem koncesij, ki ga izpolnjuje UNG. Je pa dovolj študentov le eden od pogojev za koncesioniranje. Pogoj raznolikosti, ki pomeni, da koncesije omogočajo dodatno ponudbo poleg javnih univerz, nekateri programi z manj kot 20 študenti izpolnjujejo. Očitna izjema je program slovenistike, ki se izvaja na vseh treh javnih univerzah. Družboslovja UNG nima, ima pa humanistiko. Zakaj so se tako odločili, odgovarja rektor Danilo Zavrtanik.
''Zdelo se nam je nesmiselno ustanavljati družboslovje, ki ga dobro pokrivajo že preostale tri univerze, poleg teh pa tudi večina samostojnih visokošolskih zavodov. Še dodatna ponudba torej. Tukaj se mi enostavno nismo videli. Da bi še mi rinili na področje, ki je že tako ali tako prezasičeno, nima smisla. Od vsega začetka je bil naš cilj biti bolj tehnična univerza. Humanistika je prišla zaradi povsem drugih razlogov. Občina, država sta nam dejali: ''Pa saj vi ste najzahodnejša slovenska, če ne celo slovanska univerza, in nimate slovenistike.'' Opozarjali smo, da tri že obstajajo in da bo to četrta, vendar sta stroka in politika menili, da s tem ni nič narobe. Kaj je s temi slovenistikami po Sloveniji, vemo. Niti ena od štirih nima dovolj študentov, kar je povsem logično. Tudi na to smo opozarjali; da se bo zelo verjetno zgodilo, da bomo imeli zaradi tega vsi majhen vpis. A to se da rešiti. Slovenistika je pomembna za slovenski narod in najbrž bi bilo zelo narobe, če bi jih kar ukinili. Slovenisti vseh štirih univerz bi se morali dogovoriti, kako v sodelovanju narediti te študije bolj optimalne. Drugačni moduli na teh univerzah - to bi se dalo narediti. /.../ Zagrizli smo v humanistiko in tudi v umetnost. Umetnost, s kakršno se ukvarjamo na naši univerzi, ni klasična, temveč digitalna. Ker smo naravoslovno-tehnična univerza, razmišljamo, da bi tudi humanistiko zapeljali v digitalno smer. Tega, kar je danes v svetu moderno, v Sloveniji ni. Čar naše univerze je, da se znanje, tudi raziskovalno, prepleta.''
Devetindevetdeset odstotkov znanstvenih objav UNG je v angleščini. Danilo Zavrtanik je eden tistih, ki so globoko prepričani, da slovenščina ni ogrožena in bi jo predavanja v angleščini kvečjemu obogatila.
''Če že opravite visokokvalitetno raziskovalno delo, se vam ne zdi škoda, da bi ga brali le trije Slovenci? V angleškem jeziku lahko objavljate v svetovno priznanih revijah, ustrezne revije v slovenskem jeziku niti ni. Pri čemer vsi, tudi naravoslovci, objavljamo bolj poljudnoznanstvene članke v slovenščini. Očitek, da ne skrbimo za razvoj slovenskega jezika, je odveč. Kdo drug pa naj izrazoslovje s področja astrofizike prinese v slovenščino, če ne nekdo, ki se z astrofiziko ukvarja? Saj nekdo drug ne more vedeti, kako naj prevede specifične izraze.''
Na idealni univerzi bi bilo 50 odstotkov raziskovalnega in 50 odstotkov pedagoškega dela, pravijo akademiki. Na javnih univerzah se količina raziskovalnega dela niža zaradi obilice pedagoških obveznosti. Na novogoriški univerzi z odkritim poudarkom na raziskovanju je v povprečju raziskovalnega dela kar 65 odstotkov, pedagoškega pa 35. Nič od tega ni optimalno, se strinja Danilo Zavrtanik.
''V pedagoškem delu še vedno ne dosegamo vrhunskosti in elitnosti, ki bi jo radi, a glede na to, da smo dobro pospravili raziskovalni del in pri tem praktično dosegli plato, da bi se težko prebili še kam naprej, bomo naslednja leta posvečali predvsem kvaliteti pedagoškega dela in tudi privabljanju študentov, ne le iz Slovenije, tudi iz tujine. Deloma nam to že uspeva. V letošnjem letu imamo sicer majhno število študentov, zato je študij pri nas posebna izkušnja – če grem ven, me študentje poznajo. Vsak dan me srečujejo, lahko me pocukajo za rokav in to – je pač drugače. To si lahko privoščite, če je univerza majhna in lahko tako gradite elitnost ter na ta način privabljate tuje študente. Letos je na naši univerzi 40 % študentov tujcev. Študentje iz več kot 40 držav študirajo pri nas. Na doktorskem študiju je tujcev celo več kot 60 % študentov, tako da se tudi v tem smislu ustvarja posebno vzdušje. Naša univerza je multikulturno okolje, zanimivo za mlade ljudi. Mislim, da bomo po tej poti gradili naprej.''
Država je za leto 2016 novogoriški univerzi odvzela pet odstotkov proračunskih sredstev, ker so denar razdelili po številu študentov. Podobno kot pred desetimi leti. Rektor UNG poudarja, da je na slovenskih javnih univerzah več kot 400 študijskih programov, na katere se v prvi letnik vpiše manj kot 10 študentov. A poudarja, da tudi takšnega pristopa pri financiranju ne bi bilo dobro zavzeti, saj da je potem najbolje, da vse številčno podhranjene programe kar ukinemo in napotimo mladino študirat v tujino. Sicer imajo letos kot posledico zmanjšanja finančnih sredstev na UNG med 160 in 170 redno zaposlenih, medtem ko so jih imeli pred dvema letoma že 200.
Svoje prostore sta jim podarili ajdovska in vipavska občina, še eno stavbo v bližini sedeža v Rožni dolini so pred leti odkupili. Stroške najema so minimizirali, zato se je občina odločila investirati v izvajanje programa na Akademiji umetnosti.
Letos jim Mestna občina Nova Gorica (MONG) tako financira program Digitalna umetnost s 160.000 evri, podarila jim je tudi stavbo v Rožni dolini, v kateri ima UNG sedež, in z UNG načrtuje tudi gradnjo univerzitetnega kampusa v bližini sedeža univerze, s čimer bi verjetno privabili več študentov. V Ljubljani si tisto, kar se je poimenovalo Študentski kampus, tega naziva pač ne zasluži, fakultete in študentski domovi so raztreseni na več koncih Ljubljane. Ni se hudo voziti z enega konca na drugi, a kot pravi rektor UNG, če bi lahko bodočim študentom in študentkam obljubili, da jih z vpisom na univerzo čaka tudi soba v bližnjem kampusu …
Sicer ima MONG večje načrte s terciarnim izobraževanjem v regiji, ne le z novogoriško univerzo. Na tem območju imajo sedež tudi Evropska pravna fakulteta oziroma akreditirana Nova univerza, Fakulteta za uporabne družbene študije in druge visoke oziroma višje strokovne šole. Med drugim je šestčlanska komisija novogoriškega mestnega sveta opravila analize vpliva visokošolskih zavodov na regijo. Rektor UNG pravi, da se glede nekaterih načrtov, kot sta denimo gradnja kampusa in vlaganje, strinjajo. Videti pa je, da ima občina težnje po prevzemu nekaterih akademskih pristojnosti. Tako so v enem od občinskih dokumentov popisali tudi želje študentov po dodatnih študijskih programih v regiji. Naštevali so programe, kot so medicina, veterina, informatika, arhitektura, športna fakulteta, zobna protetika, psihologija, pedagogika, mednarodni odnosi, elektro, strojništvo … Skratka vse, kar imamo - ne nujno zapolnjeno - na javnih univerzah. Kopiranje univerz v vsako slovensko občino komentira Danilo Zavrtanik.
''Mladi ljudje morajo biti realni. V Sloveniji imamo dve medicinski fakulteti in nobene potrebe ni, da bi imeli še tretjo. To ne bi bilo vzdržno ne finančno ne strokovno. Predvsem se nikoli ne sme razmišljati lokalno. To je napaka v tej anketi. Univerza ne sme nikoli biti lokalna. Če je, ni več univerza. Univerza mora biti odprta za študente od povsod in v tem kontekstu je treba pogledati ponudbo. Kaj ponujaš, na kakšen način in kaj lahko narediš bolje od drugih univerz okrog. /.../ Veterina – mogoče ja: le eno imamo v Sloveniji, zanimanje zanjo pa je izjemno. A zopet: če bi že razmišljali o veterini, bi morali v širšem kontekstu. Kje v Italiji je prva naslednja veterina? Je lahko ta študijski program tako odprt, da bi bil zanimiv tudi za tuje študente? Arhitekturo na UNG imamo, program tretje stopnje Ekonomika in tehnike konservatorstva arhitekturne in krajinske dediščine je uspešen študijski program, na katerega se vpisujejo tujci celega sveta in delajo doktorate o lastni kulturni dediščini. Kam pa bomo posegli s prvo in drugo stopnjo arhitekture? Odpirati še eno arhitekturo le zato, da bi si z ljubljansko univerzo razdelili študente? V tem ne vidimo smisla. Računica je preprosta. Če odpremo arhitekturo, identično ali zelo podobno tisti v Ljubljani, bi mi najbrž dobili 10 odstotkov študentov, v Ljubljani bi jih ostalo 90 odstotkov. Ampak kakšen smisel bi to imelo? Majhna univerza, kot je naša, ki želi biti elitna, mora ponujati stvari, ki jih v tej okolici ni. Če širši okolici, ne le regiji, ponujaš študijske programe, ki jih v širši okolici ni, si lahko uspešen in preživiš. Drugače ne. Če začnemo kopirati - že po definiciji je kopija slabša - kako bi s kopijo na mladi univerzi konkurirali originalu na univerzi s stoletno tradicijo? Ne gre in nima smisla niti poskušati.''
Na UNG je skoraj polovica študentov vpisana le z opravljeno poklicno maturo. Vpis s poklicno maturo dovoljujeta strokovna programa Gospodarski inženiring in Vinogradništvo in vinarstvo, na univerzitetnih pa zahtevajo splošno maturo. Komentira rektor.
''Kakšne študente si dobil, je zanimivo vprašanje. Slabe študente, če grdo rečemo tistim, ki so slabo opravili maturo, ali študente, ki so bili zlati maturantje. A poudarjam, da zgolj pokazatelj, da je bil nekdo dober v srednji šoli, ne pomeni, da bo tudi na univerzi. Tega se zavedamo vsi, čeprav malo skrivamo. Razlogov je veliko – v srednji šoli so punce tipično bolj pridne od fantov. /.../ Točkovni sistem je prinesel s sabo feminizacijo veliko študijev. S tem ni nič narobe, stvari so se spremenile. A kot sem rekel, tudi če pokažeš, da si bil v srednji šoli dober, bi morali pogledati še posamezne ocene. Tudi na univerzi velja, da ni isto, ali imate le ocene 8, ali če ste dobili vse od 6 do 10. Zadnje pomeni, da ste sposobni za 10, vendar se vam iz različnih razlogov zmeraj ni zdelo pomembno dobiti visoke ocene in ste pač dobili nižjo. Če imate pa same osemke, pomeni, da je osemka vaš plafon. Da tega plafona ne morete prebiti. /.../ Točkovanje pri vpisu je pri nas strogo obešeno na maturo in uspeh v srednji šoli. Me se zelo borimo, da to ne bi bil edini kriterij in bi se lahko z bodočim študentom tudi pogovorili. Ni zakonsko dovoljeno, bi bilo pa zelo pametno. Ker lahko vi vse tisto, kar ste v srednji šoli zamudili, nadoknadite na fakulteti, če ste le dovolj motivirani. Če motivacije ni, ste lahko bili v srednji šoli tudi zlati maturant, pa bo šel študij bolj slabo. Na elitnih in tudi manj elitnih univerzah drugod po svetu morajo bodoči študentje napisati motivacijska pisma, zakaj mislijo, da je določen študij njihova prihodnost. Tako skupaj ugotovijo, ali študent ima motivacijo ali se hoče tja vpisati le zato, ker ga je v to prisilila mama. To so zelo pomembne stvari. Pri nas pa smo se odločili za zelo mehanski način izbire bodočih študentov. /.../ V Sloveniji je enoten sistem in mi se zato, ker nismo javni, lahko sem in tja malce izmuznemo in skušamo narediti kaj več. Nikomur ne moremo prepovedati vpisa, da se razumemo. Če se nekdo želi vpisati in izpolnjuje pogoje, se vpiše. Ker pa imamo manj študentov, se z njimi pogovarjamo. Ne vpišemo nekoga in rečemo, da naj zdaj dela, kar hoče. Tudi če vidimo, da gre nekomu težje, ima zmeraj možnost pogovoriti se, ponudimo mu dodatno pomoč, da nadoknadi stvari, ker je bil morda deležen slabše izobrazbe v srednji šoli. Tretma študentov pri nas je drugačen.''
Prehodnost je tipično slovenska, pravi rektor UNG. Torej iz prvega v drugi letnik zelo slaba. Vendar rektor pravi, da so tuji študenti, ki povečini plačujejo šolnine, bolj motivirani kot slovenski, zato tuji napredujejo v večji meri. Na univerzi smo bili ravno v času predavanj na programu Gospodarski inženiring.
Zakaj je Univerza v Novi Gorici za slovenske študente domala izhod v sili, komentira rektor UNG.
''Nove Gorice mladina ne prepoznava kot univerzitetno okolje, ker tudi infrastrukture nima primerne za to. Potem mladi omenjajo, da nočejo študirati doma. Hočejo iti stran od staršev. Ne vemo pa, zakaj denimo študent iz Ljubljane noče stran od staršev in priti študirat v Novo Gorico ali drugam. V glavah mladih ljudi je Ljubljana univerzitetno mesto. Maribor do neke mere, Koper je zanimiv, ker ima morje, Nova Gorica pa je neprepoznavna. Veliko ljudi sploh ne ve, da obstajamo. Še tisti, ki vejo, jo dojemajo – posebej na prvi stopnji, na doktorski stopnji s pridobivanjem odličnih študentov nimamo težav – kot preveč raziskovalno in zaradi tega preveč zahtevno. Delo v majhnih skupinah je za nekatere prednost, za druge slabost. Za tistega, ki želi biti anonimen študent, neprepoznaven v gruči, da lahko sem in tja malo pošvindla oziroma ne študira redno, temveč bolj na koncu, je okolje, kot je naše, kjer študenta poznajo vsi profesorji, moteče.''
Ob tem v Sloveniji vse, kar je javno, avtomatsko velja za boljše od zasebnega, je povedal Danilo Zavrtanik v lanskem intervjuju za Mladino. Rektor poudarja, da se bo država morala odločiti.
''Država se bo morala odločiti, ali bo koncesionirala ali ne. Ali bo želela mladini olajšati vpis na študijske programr, ki so denimo le v Novi Gorici in nikjer drugje, ali pa bo odločila, da je to zasebno in če hočete iti tja študirat, boste morali plačati. /.../ Ali se bo država odločala na podlagi števila študentov, enega parametra, ki ne pove nič o kvaliteti - ogromno število študentov niti približno ne pomeni večje kvalitete, ponavadi je ravno obratno: bolj ste masovni, manj ste kvalitetni – ali pa se bo država odločala na podlagi vsebine in bo dejala, da če so tukaj odlični, moderni, zanimivi programi, pomagajmo mladini pri odločitvi, da se vpiše sem. Ali ugotovite neko kvaliteto in hočete, da je čim bolj dostopna in je treba zanjo plačati čim manj, ali pa se odločate birokratsko: ’’Tistih šol, kjer imajo profesorji številko noge večjo od 47, ne bomo več koncesionirali.’’ Karikiram, a število študentov je približno isti kriterij, ki o kvaliteti ne pove nič. Škoda je, da politika govori o kvaliteti visokega šolstva, če pa dela stvari, ki grejo v nasprotno smer od kvalitete/.../ Ni premisleka. Ne pravim, da se število študentov kot delni kriterij za financiranje ne bi smel uporabljati. Deloma je pomemben kriterij, ni pa edini. Kar so lansko leto naredili na ministrstvo z uredbo, ki določa financiranje visokega šolstva samo na podlagi števila študentov, je izjemno velik korak nazaj.''
Na UNG sicer trenutno razmišljajo o univerzi za šolanje ljudi iz socialno in ekonomsko deprivilegiranih območij ter poiskati revne iz celega sveta, ki so talentirani in nimajo možnosti študija. Rektor pravi, da se zaveda, da bo težko dobiti nekoga, ki bo takšno mrežo pripravljen financirati. Danilo Zavrtanik poudarja, da je sistem socialnega šolstva pri nas zlagan.
IZJAVA
''Mi bi radi samo, da nam država jasno pove, ali bo koncesionirala programe, ki jih na drugih univerzah ni, ali pa ne. Če ne, bomo živeli od šolnin in bo v Sloveniji obstajala univerza, ki bo imela šolnine. Mogoče bo vpisal 80 odstotkov tujih študentov, ki jim je lažje plačati šolnine kot v Sloveniji, zaradi nekih pojmov, ki jih nosimo v naših glavah. Tako pač bo. /.../ Kar pa se šolnin tiče – sistem visokega šolstva, javnega, ki ga kao ne plačujete in naj bi bil dostopen vsem, sploh ni dostopen vsem in ni pravičen.
Ni pravičen, ker tudi če šolnine ukinemo, kot je na slovenskih javnih univerzah, ne pomeni, da nekdo iz socialno in ekonomsko šibkega okolja lahko študira. Če nima denarja niti za plačalo uboge sobice za živeti v Ljubljani, ne bo mogel študirati. V nekdanji državi so bile med ljudmi razlike v prihodkih bistveno manjše. Slovenija se je socialno precej razdelila. Danes imamo bogate ljudi in ljudi, ki živijo na robu ali pod robom revščine. Tisti, ki živi pod robom revščine, ne bo mogel šolati svojih otrok, tudi če v Sloveniji ni šolnin. Socialno bi bilo veliko bolj pravično, če bi tisti, ki svojim otrokom lahko plačajo/plačamo, študij plačevali, in bi se tisti del državnega denarja, ki se danes porablja za te otroke, porabljal za socialne transferje tistim, ki brez teh res ne morejo študirati. Polni socialni transfer pomeni, da mu plačate sobo v študentskem domu, in nekaj sto evrov oziroma kolikor je treba, da preživi v kraju študija. Za tiste, ki imajo dovolj, pa ne vem, zakaj ne bi plačevali. Zgolj en primer: poglejte skozi okno, koliko stane vozni park Slovencev. Plačati svojemu otroku tri krat po 3500 evrov šolnine zato, da konča prvo stopnjo ... 10.000 evrov je desetina cene avtomobila, v kakršnem se vozi malo višji slovenski sloj. V čem je problem? Ti ljudje bi mirno lahko plačali svojim otrokom šolanje, denar, ki bi potem ostal v proračunu, pa bi lahko dali tistim, ki res ne zmorejo in bi bili morda za študij tudi bolj motivirani.''
Papir prenese vse in javno, četudi vse po vrsti zlorabljeno, je v Sloveniji še vedno sinonim za transparentnost. Tako država, ministrstvo tudi med visokošolskimi zavodi razlikuje zgolj na podlagi davno preživetih nalepk. Nič ni lažje kot v želji po splošni všečnosti obsoditi nekaj, v kar večina uperja prst. Preprosto na podlagi podatka, da ima tam pet programov skupno manj kot 40 študentov. V primeru načrtovanja odvzemov koncesij je očitni grešni kozel Univerza v Novi Gorici.
Ustanova bo preživela, njena raziskovalna moč je prevelika, da bi kar splahnela. Morda bodo v bližnji prihodnosti nekaj programov ukinili: za nekatere se res zdi, da so zgolj mešanica programov na javnih univerzah. Ne pa za vse. Ob tem bi veljalo premisliti tudi o samostojnih visokošolskih zavodih, natrošenih po regijah, vsekakor pa manj predrugačenih od podobnih javnih, kot so predrugačeni novogoriški. Ne velja izpustiti niti tistega novomeškega z nalepko javni. Tudi javne univerze in izredni študij ne bi smeli biti izvzeti iz premisleka.
Če bi novogoriška univerza namesto morebitnega ukinjenega želela vzpostaviti kakšen nov program, drugačen od javnih, ji zanj ne pripada koncesija. Če bi ji, bi se za to verjetno že odločila, številčna podhranjenost programov pa bi se morda že zmanjšala. Pa je logika nosilcev moči pač zelo poenostavljena. A draga država, ti bi pač morala postavljati zglede. Premišljene.
Kako je naš socialni, tudi šolski sistem, ki nam ga tujci tako zavidajo, postal navidezna sociala? Verjetno je prevladujoča miselnost - jemati in čim manj dajati - korenina problema. A vzpostavitev pravega socialnega sistema, ki ne bi bil socializem po meri za bogate, zahteva temeljit premislek. Da pa se tisti, ki so zmožni temeljite refleksije, v politiki žal preredko udejstvujejo, opaža Nina.
Dodaj komentar
Komentiraj