Andaluzijska privatizacija

Andaluzijska privatizacija

Oddaja
19. 4. 2020 - 16.00

Današnji komentar je pripravil Juan Toledano Fresneda, član študentske sindikalne skupine iz Seville Movimiento de Acción Estudiantil. Organizacija je ena izmed enot koordinacijskega sindikata Študentje v gibanju, ki je vzpostavljen na državni ravni. Deluje v okviru zahtev po javnem, brezplačnem in kvalitetnem šolstvu – v tem kontekstu je tudi nastala seviljska enota, ko je leta 2010, po najhujših letih gospodarske krize v Španiji, organizirala študentsko stavko in zasedbo sedeža rektorata ter s tem za dva tedna prekinila delovanje Univerze v Sevilli. Sledi komentar o grožnjah, s katerimi se trenutno soočajo javne univerze v Andaluziji.

“Andaluzijska regionalna uprava, Junta de Andalucía, je potrdila proračun, ki predvideva štiridesetmilijonsko znižanje sredstev, namenjenih univerzitetnemu izobraževanju, področju, ki je sicer že leta nezadostno financirano. Hkrati z zmanjšanjem financiranja je regionalna uprava andaluzijskim univerzam odobrila uporabo tako imenovanih neizkoriščenih sredstev. Gre za visokošolskemu izobraževanju namenjena proračunska sredstva, ki so jih posamezne univerze prejele v preteklih letih, a jih niso porabile za svoje delovanje. Njihovo črpanje je bilo do sedaj razen v izjemnih primerih onemogočeno. Sprostitev neporabljenih sredstev tako sicer daje vtis, da se je financiranje univerz povečalo, in to skušajo prikazati tudi pristojni na regionalnem ministrstvu za področje izobraževanja. A kot rečeno, gre za sredstva, ki jih univerze že imajo in s katerimi se jim je sedaj le dovolilo razpolagati.

Ena izmed najočitnejših težav pri tovrstnem načinu financiranja je, da imajo nekatere univerze precej več neizkoriščenih sredstev kot druge – odvisno pač od svojih prihodkov. Problem tako predstavlja že sama velikost univerze: manjše, kot je na primer ena izmed univerz v Sevilli, Univerza Pablo de Olavide, se brez večjega dodatnega financiranja v nobenem primeru ne bodo zmogle obdržati več kot še nekaj let. Poleg tega, da imajo manjše in posledično manj donosne univerze že tako ali tako manj neizkoriščenih sredstev, pa sprejeti proračun glede predvidenih sredstev določa tudi razlikovanje pri financiranju glede na profitabilnost, in sicer na način, da povečuje višino sredstev za donosne univerze in zmanjšuje višino sredstev za nedonosne, pri katerih se zgolj skuša pokriti njihove stroške rednega delovanja.

Ker se na ta način že tako zmanjšana sredstva preusmerja k večjim namesto manjšim univerzam, to v opisanem modelu vzdrževanja z neporabljenimi sredstvi še dodatno povečuje razlike med univerzami. Nezmožnost delovanja manjših univerz bo vodila v proces centralizacije in zmanjšanje števila vpisnih mest, kar pomeni, da se bo možnost univerzitetnega študija še bolj omejila na dijakinje in dijake, ki bodo dosegali le najboljše ocene, sicer pa se bo visokošolsko izobraževanje preusmerilo v zasebne institucije.

Takšne namene sprejetih ukrepov potrjujejo tudi izjave nekaterih pristojnih na tem področju, recimo regionalnega ministra za ekonomijo, znanje, podjetja in univerze Rogelia Velasca: »Država skrbi za šolstvo do srednje šole, univerza pa je samo za tiste, ki si to resnično želijo in lahko privoščijo.« Prav tako je naznanil možno združevanje programov, saj naj bi bilo vlaganje v enake programe univerz, ki so si geografsko blizu, nepotreben strošek. Ministrstvo se tudi ni opredelilo v prid brezplačnosti javnih univerz, saj nasprotno meni, da »visokošolska izobrazba v Španiji ne more biti javna storitev«. Da pomikanje k privatizaciji univerz poteka že dlje časa, kažejo tudi izjave Maríe Inmaculade Ramos, pristojne na generalnem direktoratu za univerze pri omenjenem ministrstvu, ki je maja lansko leto na enem izmed srečanj s študentskimi sveti razkrila načrt direktorata, da bo ukinil možnost 99-odstotne subvencije za kritje šolnin, saj naj bi šlo za neučinkovit strošek, do česar pa zaradi študentskih pritiskov ni prišlo.

Privatizacijske težnje se kažejo tudi v praktičnih ukrepih, na primer v povečanem uvajanju enakih programov, kot jih že ponujajo javne univerze, v zasebne visokošolske institucije, ter vse pogostejšem zaposlovanju predavateljev javnih univerz prek instituta »začasnega nadomestnega uslužbenca«, ki je najbolj fleksibilna in najcenejša oblika zaposlitve - mesečna plača v nekaterih primerih ne presega niti petsto evrov. Trenutno je to edina možnost, ki jo ministrstvo dovoljuje za sklepanje novih delovnih razmerij na visokošolskih institucijah.

Nekatere univerze sprejeti finančni načrt podpirajo – rektor Univerze v Granadi na primer zahteva celo uvedbo ciljnega modela financiranja, po katerem bi se univerzam dodeljevalo sredstva samo pod pogojem doseganja določene stopnje učinkovitosti, kar bi še prej onemogočilo delovanje manj donosnim univerzam. A številne univerze se zaradi naštetih razlogov z novim modelom financiranja ne strinjajo. Pri sprejetju finančnega načrta tudi niso sodelovali niti študentje oziroma njihove reprezentančne in sindikalne organizacije niti sindikati zaposlenih na univerzi, glede česar pa je ministrstvo zavzelo stališče, da gre za sporazum zgolj med njimi in rektorati univerz.

Predstavljen finančni model je dolgoročni načrt, ki se je z odobritvijo proračunskih rezov šele začel uresničevati. Predvideno je, da se bo izvedel v naslednjih štirih letih, a njegov začetek ni naredil ničesar drugega kot podvojil naše napore za njegovo zaustavitev in vzpodbudil naš boj proti ekonomski segregaciji in uničevanju javne univerze, ki smo jo vedno zahtevali. Kot kažejo številni primeri iz preteklosti našega in drugih gibanj, je študentsko gibanje nujna osnova, če želimo izgraditi drugačen državni izobraževalni model.”

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.