Začetek marca. Na vratih našega bloka je nekega dne, ko sem prišla iz službe, viselo obvestilo: "Preden vstopite v ambulanto, nas prosim kontaktirajte. Oziroma če imate kakršne koli znake infekcije, prosimo, da ne vstopate." V našem bloku je namreč zdravstveni dom za študente. Vedela sem, da je situacija resna, ker delam na Inštitutu za patologijo na Medicinski fakulteti, vendar nisem pričakovala, da bo obseg okužb tako velik. Še naprej sem normalno hodila v službo. Vsak dan več opozoril. Na vseh mestih. V domu so nam zraven vrat namestili razkužilo. Uporabljam ga tukaj in v službi. Sledila je omejitev gibanja na javnih mestih, zapiranje lokalov, že prej so odpovedali vse javne prireditve, vključno z dnevom svetega Patrika.

V tem času so nam predsedniki domov posredovali anketo, kdo od nas želi ostati v študentskem domu. Da upravo zanima zgolj informativno. To sem razumela. Sama sem odgovorila pritrdilno, saj tukaj živim in si ne predstavljam več, da bi šla nazaj domov, čeprav imam svojo družino rada. Študentski dom je namreč postal moj dom. Čez nekaj dni, v nedeljo, 15. marca, so nam predsedniki posredovali obvestilo, da vlada študentske domove zapira. Takojšen šok. Počutila sem se, kot da nas hočejo izgnati iz naših življenj. Iz naših domov. S sosedo, ki tudi živi tukaj, sva takoj napisali e-pošto s pritožbami. Hoteli so nama namreč odvzeti pravico do doma in bivalnega prostora.

Počutila sem se izdano in šibko, saj so me želeli vreči iz mojega majhnega koščka sveta, ki mu rečem dom. Razumela sem njihove argumente zaradi skupnih prostorov in prenatrpanosti, ki navadno prevladuje v študentskih domovih, vendar nas je trenutno res malo in vsi resnično živimo tukaj.

Zanima me, kako bi bilo, če bi poskušali izprazniti celotna blokovska naselja, kjer je trenutno zagotovo več ljudi kot pri nas, čeprav mogoče nimajo skupnih prostorov, pa vendar ne verjamem, da se ne srečujejo na hodniku in da nihče ne zapušča svojega stanovanja. Moja jeza je čez dan naraščala, ker nisem imela kam, javni promet je bil na voljo samo še do konca dneva, izselili pa naj bi nas v ponedeljek. Kako?! Naj po nas pridejo starši in nas odpeljejo domov, kjer se nahajajo tudi naši dedki in babice ter bratje in sestre?! Res nočem in ne bom ogrožala še zdravja svojih najbližjih. Če ne smem na kavo, potem tudi v domačo hišo ne bom nosila te epidemije.

Po tem, ko sem se burno razpisala, sem v temi čez nekaj ur zagledala luč. Vlada je prišla k pameti. V študentskem domu torej zaenkrat smemo ostati pod pogoji, ki sem jih že omenila. Vlada je naše mnenje vzela v poštev. Tudi zato, ker nas pravnoformalno ne morejo kar vreči na cesto. Ločujemo stranišča in kuhinje ter kopalnice za bolne in zdrave, hodimo na sprehode, pišemo, se razkužujemo od znotraj navzven in predvsem pazimo drug na drugega. Ker smo tudi v študentskem domu družina.

Na frekvenci 89,3 Mhz ste poslušali komentar Tamare Klemenčič.