Današnji komentar je prispeval Atila Urbančič, član gibanja “Mladi za podnebno pravičnost”. Komentira o tem kakšno je stanje dva meseca po okoljskih protestih.

Čez dva dni, torej 15. maja, bosta minila točno dva meseca od največjega okoljskega protesta v zgodovini Slovenije. Tako kot se je na slovenskih trgih praktično čez noč zbralo na tisoče mladih in tudi nekaj starejših, je tudi čez noč zraslo gibanje Mladi za podnebno pravičnost. A resnih političnih premikov se ne dosega čez noč.

Po vseh pričakovanjih je velika večina tistih, ki so bili prisotni na ulicah, iz gibanja izginila takoj po samem protestu. Pa vendar je za njimi ostalo precej veliko število posameznikov in posameznic, ki so vse kar so izrekle in izrekli 15. marca, vzeli z neko resnostjo in odgovornostjo. Skupina Mladi za podnebno pravičnost je s tem postala največja in najaktivnejša aktivistična v državi, v kateri je aktivizem malodane izumrl.

Od protesta, na katerem smo zahtevali premik najpomembnejšega in prvega resnično planetarnega političnega vprašanja v ospredje političnega in širšega javnega diskurza, se je zgodilo obenem preveč in premalo. Preveč v smislu operativnega dela znotraj gibanja ter premalo v smislu sprememb političnega vzdušja.

Po 15. marcu smo na prvi poprotestni skupščini določili polja delovanja gibanja. Na skupščini smo prišli do zaključka, da je glede na grozljivo realnost in nujnost vprašanja, ki ga naslavljamo, potrebno delovati na vse možne načine. Gibanje se je po skupščini soglasno usmerilo v dejavnosti izobraževanja, terenskega povezovanja študentov in lokalnih skupnosti po Sloveniji, parlamentarnega boja in civilne politične akcije.

Na vsakem izmed naštetih področij tudi delujemo. V zadnjih dveh mesecih se je v okviru Mladih za podnebno pravičnost zvrstilo približno 20 dogodkov, ki se bodo nadaljevali tudi v prihodnje. Predstavniki MZPPja so v tem času predavali v Mariboru, Lenartu in Kopru, redno izvajamo bralni seminar, med drugim pa smo gostili tudi dva zunanja predavatelja.

Poleg tega smo prejeli nekaj posluha tudi s strani parlamenta. Desetega aprila je naš poziv uslišala poslanska skupina Levice in sklicala nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Na seji smo bili priča političnemu obračunavanju in debaklu poslanca SMC Janija Moderndorferja. Slednji pri vprašanju okoljske krize očitno zavzema trdno Šarčevsko držo. Med sejo je namreč prebiral finance ter nam zatrjeval, da njegov glas pač nič ne šteje, vse skupaj pa se je zaključilo tako, da je svoj impotentni glas uporabil proti nam.

Navkljub temu je odbor v neki meri sprejel vseh pet izhodiščnih sklepov. S tem so podprli ozelenitev proračuna, prehod na obnovljive vire energije, predčasno in pravično zaprtje Termoelektrarne Šoštanj in pripravo načrta za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v skladu z zavezami Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. Vsi sklepi razen enega so preživeli v izvorni obliki. Poslancem se je zataknilo le v primeru Termoelektrarne Šoštanj, kjer niso želeli sprejeti numerične opredelitve besedne zveze predčasno zaprtje.

Kar se tiče absolutnih izpustov toplogrednih plinov, v Sloveniji prednjači promet, obenem pa se ga tudi najmanj naslavlja. Po marčevskem protestu sta se eden za drugim zgodila dva pomembna premika. Podražile so se dnevne vozovnice LPP, Ministrstvo za infrastrukturo pa je naredilo naslednji korak k širitvi ljubljanske obvoznice in vpadnic. S tem sta mestna občina in ministrstvo zopet dokazala, da lahko z ustreznimi logičnimi prijemi okoljsko krizo in vprašanje prometa obravnavamo povsem ločeno.

Pod sloganom Ljubljana proti podražitvam smo prvega aprila organizirali prostorsko intervencijo pred mestno hišo. Poleg velikega števila občanov, ki so rade volje spregovorili o problematiki prometa v naši prestolnici, se je akcije udeležil tudi župan Zoran Janković. Med svojim obiskom je enajstletnemu predstavniku Mladih za podnebno pravičnsot povedal, da se lahko o takih stvareh pogovarjata po tem, ko bo vsaj 30 let študiral ekonomijo. Seveda je šlo pri tem za bridko ironijo, saj po trenutnih znanstveno podprtih scenarijih čez 30 let ne bo ne prostora ne časa za takšne pogovore.

Okoljska kriza žal ne počiva, ko o njej ne razmišljamo. Je velik in grozeč objekt, ki je neposredno vezan na našo eksistenco. In čeprav se morda zdi, da je grajenje lokalnih in navsezadnje planetarnih političnih gibanj v depolitizirani sodobnosti skorajda nemogoče, je nujno. Protesti Fridays for Future in navsezadnje tudi sami Mladi za podnebno pravičnost so pokazali, da obstaja univerzalno politično vprašanje - okoljska kriza.