V današnji oddaji Pod katedrom bomo prisluhnili komentarju “bivšega” sodelavca Univerzitetne redakcije Martina Kovača, ki bo problematiziral rezultate raziskave €VROŠTUD€NT v povezavi s strukturnim položajem ŠOS-a ter učinki študentskega dela.

V petek je na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) potekala konferenca o raziskavi €vroštud€nt VI. Raziskava Evroštudent je ena največjih mednarodnih raziskav, usmerjenih v ugotavljanje socioekonomskega statusa študentske populacije v 28 različnih državah. V tem komentarju se bomo omejili zgolj na dva kazalnika, ki sta v javnosti dvignila največ prahu: na prekomerno študentsko delo ter obči socialni položaj študentske populacije.

Po podatkih raziskave Evroštudent imamo hude, hude težave z rednim študentskim delom. Kar 33 odstotkov študentov med študijskim obdobjem dela za polni delovni čas. Vendar podatek sam po sebi ni zaskrbljujoč, vanj so namreč zajeti tudi študenti, ki so med izrednim študijem redno zaposleni. Raziskovalci na konferenci na nejevoljo nekaterih in olajšanje drugih udeležencev niso predstavili natančnih izračunov. Z nekaj igranja s številkami lahko pridemo do sledečih rezultatov: redno med študijem študentsko delo opravlja 17 odstotkov izrednih študentov in dobrih 23 odstotkov rednih študentov.

Redno študentsko delo je izredno problematičen vidik študija. Nizko plačano in povečini nekvalificirano delo je sicer pogosto predstavljeno kot “socialni korektiv”. Tako ga zelo rada opredeljuje zlasti Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) in njeni funkcionarji. Ideja je preprosta, a trdovratna. Študent, ki si sicer ne more privoščiti študija, si ga lahko financira z delom. Po zaključku študija tak študent najde dobro plačano delo in s tem izboljša svoj socialni položaj. Vendar ta čudovita študentska pravljica nima veliko veze s trdo realnostjo.

Študentsko delo slovi po slabem plačilu. Pregled poročil študentskih servisov pokaže, da je bila povprečna bruto urna postavka lansko leto 5,15 evra, kar je zelo blizu tedanje minimalne urne postavke 4,53 evra. Študent mora zato za preživetje običajno opravljati delo za polni delovni čas, velikokrat v slabih delovnih pogojih in brez kakršnihkoli pravic, po dokončni izgubi statusa pa je prisiljen v prekarne oblike dela, ki so podobne študentskemu delu. Mimogrede, v prihodnosti se na tem področju obeta nekaj pozitivnih sprememb. Delovno sodišče je nedavno na pobudo Sindikata prekercev presodilo, da je študentsko delo za polni delovni čas lahko podlaga za zahtevo po prekvalificiranju v redno zaposlitev.

Študent-delavec bo sicer v prihodnosti lažje pridobil redno zaposlitev, vendar mu nobeno sodišče ne more vrniti izgubljene izobrazbe. Redno študentsko delo ima namreč precejšen vpliv na potek izobraževanja. Primerjava študentov, ki dela med tednom ne opravljajo, in študentov, ki delajo več kot 20 ur na teden, ima zaskrbljujoče rezultate. Tisti, ki delajo več kot 20 ur na teden, namenjajo 45 odstotkov manj časa za študij ter 31 odstotkov manj časa pripravi na študij v primerjavi s tistimi, ki dela ne opravljajo. Podatki raziskave Evroštudent dopolnjujejo dosedanje ugotovitve raziskovalcev, ki so pr€učevali vplive študentskega dela. Študija Univerz€ na Primorskem iz leta 2010 namreč ugotavlja, da prvi letnik ponavlja skoraj polovica tistih, ki opravljajo študentsko delo. Sklep je jasen, podatki iz različnih podatkovnih baz kažejo, da ima prekomerno študentsko delo izrazito negativen učinek na študij. Študentsko delo v tem pogledu vse manj deluje kot pomoč oz. socialni korektiv in vse bolj kot resna ovira za dokončanje študija.

Ključnih udeležencev konference očitno podatki o prekomernem študentskem delu niso pretirano skrbeli. Ministrstvo za delo meni, da so zadeve povsem obvladljive, in svoje napore usmerja v manjše izboljšave sistema. Študentsko delo mora zgolj dosledneje beležiti kompetence, kar naj bi izboljšalo “zaposljivost” diplomantov.

ŠOS po drugi strani poskuša problem prekomernega študentskega dela čim bolj ignorirati. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije, ki kažejo, da redno dela vsaj 30 odstotkov vseh študentskih delavcev, za študentske funkcionarje ne obstajajo. Redno študentsko delo, ki ga je zaznala raziskava Evroštudent, pa je po besedah njihovih strokovnih sodelavcev zgolj “žalostno dejstvo” slovenskega trga dela. Trga dela, ki ga je posredno pomagala vzpostaviti ravno ŠOS. Vlada je namreč pred časom želela vzpostaviti centralizirano evidenco in ostrejši nadzor. Centralna evidenca opravljenega dela bi na primer znatno olajšala delo pristojnim inšpekcijam in najverjetneje precej omejila obseg rednega študentskega dela. Seveda bi se s tem zmanjšal tudi zaslužek ŠOS. Na preteklih pogajanjih z vlado so študentski funkcionarji oba predloga preprosto označili za “preveliko birokratizacijo” študentskega dela in ju zato zavrnili.

Podatki raziskave Evroštudent poleg preobsežnega dela razkrivajo tudi izrazito slab socialni položaj študentske populacije. Zgolj 9 odstotkov študentov se lahko zanaša na štipendije, čeprav okoli 25 odstotkov študentov prejema zgolj državno štipendijo. Štipendije so namreč občutno prenizke. Osnova državn€ štipendije za socialno najbolj ogrožene je nespremenjena že od leta 2010 in znaša 190 evrov, čeprav življenjski stroški študentov, ki prejemajo štipendije, po podatkih raziskave Evroštudent trenutno znašajo 250 evrov. Paradoksalno je zato socialno najbolj ogrožena študentska populacija, ki se zanaša na državne štipendije, čeprav je namen teh štipendij prav lajšanje težkega socialnega vprašanja študentov ...

Posledice dolgoletnega zanemarjanja štipendijskega sistema so šokirale vse udeležence konference. Študentski funkcionarji so brž hiteli pojasnjevati, da se zavzemajo za takojšen dvig štipendij. Vendar preteklo delovanje ŠOS-a na tem področju ne zbuja pretiranega zaupanja. ŠOS je zadnji resnejši zakonski predlog, povezan s štipendijami, vložil leta 2011, vendar ta ni posegel v višino državnih štipendij. Za nameček je predlog raztrgala pravna služba državnega zbora, saj je v njem našla ogromno napak in pravnih vrzeli. Zakon so zato poslanci zavrnili kot neprimeren. ŠOS je lansko leto v parlamentarno proceduro vložil še en zakonski predlog, Zakon o “urejanju” položaja študentov. Vendar so se tudi v tem zakonu izognili vprašanju prenizkih državnih štipendij. Študentski funkcionarji so namreč raje lobirali za precej pomembnejše podaljšanje bonov do 21. ure.

Štipendije so za ŠOS sekundarnega pomena. ŠOS je namreč v velikem sistemskem protislovju. Po eni strani naj bi zagovarjal pravice študentov, po drugi pa organizacija stremi k ohranitvi kar najvišjega možnega vira sredstev iz študentskega dela. Štipendije so edini mehanizem, ki lahko nemudoma izboljša materialni položaj najbolj ranljivih študentov. Povečevanje štipendij se torej prevede v manj potreb po študentskem delu in posledično manjši prihodek ŠOS. A obstaja še en razlog. Nekateri študentski funkcionarji imajo karierne ambicije, ki segajo onkraj p€skovnika ŠOS. Servilnost in odsotnost nagajanja ministrstvom s teženjem za višje štipendije precej pripomoreta k “lažji zaposljivosti” teh ljudi v “resni politiki”.

Verjetno se na tej točki sprašujete, kaj za vraga ŠOS sploh počne s svojimi sredstvi. Organizacija je od leta 2010 do danes prejela dobrih 89 milijonov evrov. Kam je šel ves ta denar? Odgovor ponujajo poročila delovanja organizacijskih enot ŠOS. Hiter pregled izvedenih aktivnosti pokaže, da študentske organizacije velik del izdatkov namenjajo za plače svojih funkcionarjev in organizacijo različnih bolj ali manj bebavih dogodkov. Med njimi najdemo "beer in špricer ponge", različne zabave in festivale, pa tudi "obisk solarija", "smučanje v Katschbergu ali Gerlitznu", "shopping izlete v Italijo", "obisk Gardalanda" in tako dalje in tako naprej …

Financiranje takšnih dogodkov ima zanimiv učinek. Poglejmo odmeve   konference Evroštudent VI. Predstavitev ključnih rezultatov raziskave so povzeli številni mediji, od RTV Slovenije do Dela. Vendar komentarji spletne javnosti niso delili zaskrbljenosti raziskovalcev in udeležencev. Študentje po njihovem mnenju zgolj popivajo, kadijo, nosijo drage obleke in izkoriščajo zastonj študij s pripadajočimi subvencijami. Opažanja javnosti žal precej dobro odsevajo delovanje ŠOS. Razni beerpongi in shopping izleti ustvarjajo vtis, da je s študentsko populacijo vse v najlepšem redu in imajo študentje v resnici veliko denarja, ki ga prosto razsipavajo.

Veliko študentov v resnici razpolaga s precejšnjimi denarnimi sredstvi. Evroštudent VI razkriva, da je stopnja neenakosti dohodka med študentsko populacijo precej višja od povprečne neenakosti v Sloveniji. Če bi se študentska populacija odločila za odcepitev od Slovenije, bi po stopnji dohodkovne enakosti bili veliko bližje ZDA kot Sloveniji. 20 odstotkov najbogat€jših študentov ima namreč v lasti 44 odstotkov vseh sredstev, s katerimi razpolaga študentska populacija. Študent z lastnim avtomobilom ali stanovanjem je realnost slovenskega terciarnega šolskega sistema - enako, kot je realnost tudi študent, ki tehta med toplim obrokom in plačilom telefona. 

Dejavnosti študentske organizacije se izvrstno prilagajajo željam ter kupni moči bogatejšega segmenta študentske populacije. Javnost zato vidi zgolj polne avtobuse študentskih smučarjev in dvorane študentskih žurerjev, vendar istočasno spregleda tiho množico tistih, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Ti študentje so resnična žrtev obstoječega sistema. Vodilni politiki in birokrati njihovih potreb ne jemljejo resno, saj ta množica težko artikulira svoje zahteve. Na drugi strani imamo ŠOS, ki naj bi predstavljal celotno študentsko populacijo. Vendar je organizacija zaradi odvisnosti od študentskega dela ujeta v lastna interesna protislovja.

Dokl€r bo ŠOS razpolagal z 11 milijoni evrov, ki jih v praksi ni mogoče nadzorovati, bodo funkcionarji vedno našli pot za organizacijo komercialnih dogodkov za dobro situirane študente. Po drugi strani funkcionarji trenutno nimajo nobenega interesa za odpravo nekaterih ključnih sistemskih anomalij, predvsem prenizkih štipendij in prekomernega študentskega dela, saj bi s tem ogrozili višino proračuna ŠOS-a. R€šitev gordijskega vozla je očitna, a boleča. ŠOS preprosto ne more in ne sme prejemati sredstev, ki izhajajo iz študentskega dela.