Decembra bosta minili dve leti, odkar je Univerza v Ljubljani na pobudo Pedagoške fakultete podelila častni doktorat profesorju, akademiku, učitelju in kritičnemu teoretiku edukacije Michaelu W. Applu. O tem smo pisali v oddaji »Jabolko spora fakultet«. Od aprila letos pa so v monografiji z naslovom »Ali edukacija lahko spremeni družbo? in drugi spisi« objavljeni nagovor, ki ga je imel ob tej priložnosti na slavnostni seji Senata Univerze v Ljubljani, prevodi izbranih poglavij njegove knjige »Can Education change society?« ter nekateri deli že prevedenega dela »Educating the “Right” Way«.Monografija pomeni prešitje Applovih nazorov iz dveh obdobij teoretskega in praktičnega dela ter slovensko branje teorije kritične edukacije, kot se najbolj dialoško pokaže v objavljenem intervjuju, ki so ga z njim naredili nekateri profesorji in študentka Pedagoške fakultete.

Kar je na prvi pogled zanimivo, je določeno neskladje, ki spremlja podelitev častnega doktorata in izdajo knjige; Applova besedila stopajo v nezgrešljiv kontrast z didaskalijami slovenskih urednikov. Pod črto je na primer poudarjeno, da je Apple »prvi prejemnik prestižnega in zasluženega priznanja »honoris causa« Univerze v Ljubljani na predlog Pedagoške fakultete«, kar stopa v nasprotje z večino prevedenega besedila, v katerem Apple neizprosno obsodi apropriacijo kritične pedagogike, ki so si jo »prisvojili obetavni akademiki«, vendar iz nje odvzeli vse, kar je bilo v njej radikalnega ali političnega.

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani vsekakor ni znana po strastnem radikalizmu in političnem delu v deprivilegiranih skupnostih, obenem pa je izobraževalna institucija, ki se mora na »družboslovnem trgu« nenehno boriti za pripoznanje in reference. Častni doktorat iz pedagoških vrst torej prinaša prej strateški premik na akademskem in strokovnem polju kot strastno zavezo radikalni kritični edukaciji in aktivističnemu delu z revnimi in prikrajšanimi skupnostmi.

Apple med drugim zapiše, da je njegova velika skrb, da »velik del kritične pedagogike samodejno funkcionira kot reprodukcija hierarhij prestiža na univerzah, ki še vedno vztraja.« Torej, da radikalizem v družboslovju deluje kot retorična pozicija, kot simbolna oprema za napredovanje znotraj akademskega prostora. Tako posamezni akademiki praktično in vsebinsko politično delovanje nadomestijo z jezikovno dejavnostjo - z radikalno zvenečimi besedami in domnevno bližino oziroma tovarištvom z izključenimi skupinami. Apple akademike, ki se povzpenjajo po družbeni lestvici na račun ugrabljenih radikalizmov, obtoži »akademizacije političnega« ter izpraznjene abstrakcije, kjer retorična telovadba poskuša zasenčiti manko smisla.

To stališče še posebno zaostri ob opisu sodelovanja s Paulom Freirejem, ki je aktivistično deloval v favelah, na ruralnih območjih, v skupinah zatiranih in izkoriščanih ljudi v Braziliji. Apple zapiše, da najhujšo nezaupljivost čuti do posameznikov, »ki si prisvajajo Freirejev jezik in ime, obenem pa se ne trudijo dovolj, da bi njegovo delo udejanjali v praksi.«

Apple svoje delo utemeljuje na epistemološkem stališču, da najplodnejša teorija nastaja v aktivni povezavi z objektom teorije – torej v stiku s praksami poučevanja, opismenjevanja, kurikuluma; koncepte snuje v napetosti med teorijo in prakso. Boji v šolstvu po njegovem mnenju niso le epifenomen splošne družbene dinamike oziroma niso le posebna specializirana manifestacija obče socialne, ekonomske in kulturne situacije, ampak so »generator za oblikovanje širših družbenih gibanj za enakost«. Ta velikopotezna nastavitev  mu dobro služi tudi kot povsem pragmatičen temelj za iskanje odgovorov na osrednje vprašanje: »Ali lahko edukacija spremeni družbo?« Pri tem edukacijo preučuje kot mogočno prizorišče, kjer lahko vznikajo progresivna gibanja in diskurzivni boji, prav tako pa lahko predstavlja tudi prostor nemotene reprodukcijo hegemonega družbenega modela.

Odgovor na svoje vprašanje išče predvsem v latinskoameriški izkušnji »Državljanske šole« v Portu Alegru v Braziliji. To idejo je prispevala politika levičarske stranke Ljudska uprava, ki je bila na oblasti od leta 1989. V osnovi je šlo za gradnjo šol v izredno obubožanih področjih in povezovanje vzgojno-izobraževalnih institucij z lokalnimi skupnostmi, predvsem pa s tistimi člani, ki imajo manj družbene moči.

Cilj je bil ljudi, ki so povsem izključeni iz ekonomskih, socialnih in političnih dobrobiti, pripeljati v »središče javne razprave« in vzpostaviti njihovo pravico do prostora, glasu in pripoznanja. Temeljne postavke so razvidne iz besed enega od sekretarjev za izobraževanje v Porto Alegru: »Državljanska šola ni produkt skupine prosvetljenih uradnikov, ki bi oblikovali in uresničili “novi predlog”. Prav tako to ni naključna, nenamerna struktura. Državljanska šola se je napajala in navdihovala v teoretsko-praktičnih prispevkih akademsko progresivnih izobraževalcev, v delu posameznikov v javnih šolah, ob izkušnjah demokratičnega in transformacijskega boja družbenih gibanj."

Gre za radikalno demokratizacijo šol – demokratizacijo upravljanja, dostopa do šole, dostopa do znanja, in za »transformacijo uradnega znanja«. To je, tako poudari Apple, pomenilo ne le boljši dostop do tradicionalnega znanja, »temveč povsem novo epistemološko razumevanje tega, kar šteje kot znanje. Izhodišče za gradnjo kurikularnega znanja je kultura oziroma so kulture samih lokalnih skupnosti, ne le vsebinsko, ampak tudi s stališča perspektive. Celoten izobraževalni sistem je usmerjen k temu, da preobrača prejšnje prioritete in na ta način služi najprej zatiranim in izključenim skupinam.«

Dvomi, ki jih je mogoče postaviti ob Applovo pisanje, so sledeči: Jasno nasprotuje navidezno nevtralnemu šolstvu, ker nevtralnost vedno pomeni, da je ideologija odstavljena v nevidnost – bori se za politizacijo šolstva, vendar pa je njegov »program za šole« vedno predstavljen s progresivnimi postavkami. Pomislek je seveda, da se lahko ob zamenjavi oblasti ali mentalitete tistih, ki vodijo določeno šolo, ob presežni politizaciji izobraževanja to izide tudi v vnosu konzervativnih ali nazadnjaških stališč – kar Apple sicer razdeluje v drugih esejih, vendar ne pojasni, kako naj bi politični elementi šolanja, predvsem ob radikalni demokratizaciji šol, za katere skupnost izbira tematske sklope, zmeraj ostali politični na »progresivnemu izobraževalcu všečen način« - izbrane teme bi lahko v marsikateri lokalni skupnosti postale odkrito rasistične ali pa izključevalne, tudi v zgodovinsko marginaliziranih skupinah. Na mnogih delih esejev se izreka proti aroganci pozicije vedeža, ki ljudem prinese »pot do emancipacije« - vendar njegov levičarski program progresivnega skupnostnega življenja že nakazuje nekakšen ideološki paternalizem.  

Drugi pomislek pa gre »znanju od spodaj”. To, kar je tukaj napisano, je seveda lahko le bežni vstop, preludij resnemu razmisleku, ki že teče v sociologiji edukacije – in to je vzpostavljanje dihotomije med idejo »objektivnega znanja« in na drugi strani idejo, da je znanje socialno konstruirano v partikularnih kulturnih in zgodovinskih razmerah ter vedno vezano na moč in interes dominantnih družbenih skupin. Apple je bil v svojem zgodnjem obdobju prodoren kritik ekonomskega redukcionizma, ki je po dediščini marksizma izdatno vstopal v pedagoško teorijo – vsekakor je zadnji, ki bi trdil, da je legitimna vednost vezana izključno na (samo)voljo vladajočega razreda in da ni produkt določenih bojev in tudi zmag podrejenega razreda.

Vendar pa v svoji zadnji knjigi vseeno izkaže veliko naklonjenost »znanju od spodaj«; torej znanju, ki pripada določeni, večinoma socialno prikrajšani skupini – na primer glede na spol, etnično pripadnost, socialno ekonomski razred. Tovrstna ideologija, ki je na valu socialnega konstruktivizma prišla v izobraževalne vede, je odgovorna za vrsto neljubih učinkov – eden izmed njih je zmanjšanje vloge učitelja iz izobraževalca v nekakšnega mediatorja različnih »intimnih pomenov« deprivilegiranih skupin – gre za radikalno deprofesionalizacijo, kjer je objektivno in »nevtralno« znanje, razvrednoteno kot simbolno nasilje ter je kot vednost prepoznana le še konstruirana izkušnja individuuma, ki stoji na določeni družbeni poziciji.

Tudi Apple predlaga, da je kritično delo takšno, da »spremenimo svojo pozicijo tako, da lahko vidimo svet skozi oči obubožanih«. V podobnem polju se giblje tudi prej opisan pristop za radikalno demokratizacijo šol, kjer naj znanje ne bi bilo več »tradicionalno«, ampak naj bi temeljilo na epistemološkem prelomu, ki bi v koncept znanja pripeljal “posamezne izkušnje zatiranih skupin”«.

Dati glas in pripoznanje prikrajšanim skupinam je sicer nedvomno potrebno, vendar pa se taki programi pogosto izidejo v novih oblikah prikrajšanosti – to je občasno videti pri romskih učencih, za katere progresivni pedagogi nekoliko prilagodijo šolsko delo, češ da potrebujejo »bolj praktične veščine, ker tako pač živijo«. To je razumljeno kot upoštevanje otrokovega ozadja in individualnosti, vendar lahko pomeni tudi, da so otroci, ki so že tako v neenakem položaju glede na svoje privilegirane vrstnike, prikrajšani še za univerzalne pomene in objektivno vednost. Relativističnen pogled na znanje torej pogosto prikrajša prav tiste, ki bi jih moral privilegirati. A tudi Apple večkrat poudari, da so edine resnično problematične pedagoške prakse tiste, ki omejujejo svet »marginaliziranih razredov in njihovo epistemološko radovednost«.

Prevod Applovega dela se umešča v širše trende na področju vzgoje in izobraževanja – a branje spremlja sum, da je prav skupnost, ki Appla pelje v svet, tista, ki se zaradi vpetosti v šolsko polje najtežje sooča z njegovim sporočilom. Sporočilo je namreč v času divjega neoliberalizma kot klofuta službenemu okusu, iztiri prevladujoče predstave o tem, kako misliti edukacijo, in na večih točkah poziva k radikalnemu aktivizmu. S Freirejem ob boku in obdan z latinskoameriškim patosom poziva izobraževalce, ki sodelujejo v modeliranju pedagoške mentalitete, naj ustvarjajo intelektualne pogoje, da bo recepcija njegovih besedil sploh ostala mogoča. Pred vprašanjem, ali edukacija lahko spreminja družbo, si kaže odgovoriti na vprašanje, ali imamo izobraževalce, ki bodo spreminjali družbo? A imamo občinstvo za Applova bolj radikalna sporočila?  Ga hočemo imeti?