Slika: STA.

Tokratni komentar o visokem šolstvu ob 30-letnici države prispeva Hana Radilovič.

Povedala bom kratko zgodbo o visokem šolstvu, za katero si želim, da bi bila le zgodba. Začne se takoj po ustanovitvi Republike Slovenije.

V devetdesetih je država povečala število vpisnih mest in razmerje študentov na enega profesorja na univerzah, da bi te izobrazile več diplomantov. Njih bi nato zaposlila podjetja v slovenskem gospodarstvu in ustvarila delovna mesta, ki bi izkoristila ta dvig izobraženosti in ga pretvorila v višjo profitno stopnjo v produkcijskih procesih. Leto 2009 štejemo kot začetek bolonjske reforme, ki predstavlja višek oblikovanja visokega šolstva po domnevnih potrebah gospodarstva. Ampak kaj se je zgodilo?

Univerze imajo v tem trenutku okoli 80 tisoč študentov in so več kot podvojile število diplomantov na leto ter se s tem držale svojega dela dogovora. Lastniki podjetij pa so zatajili. V tem trenutku je 18-krat več iskalcev zaposlitve, kot je na voljo delovnih mest. Niso odprli dovolj delovnih mest, kaj šele solidno plačanih delovnih mest. Tako država kot gospodarstvo pa vso krivdo skušata prevaliti na posameznika - nisi dovolj prilagodljiv, nisi dovolj usposobljen, nisi dovolj samokritičen. Če bi država ali gospodarstvo bila pol toliko samokritična kot številni študenti in diplomanti, ki praktično propadajo pod težo tesnobe dandanes, bi bilo marsikaj drugače. Krivda pa se vali tudi na univerzo, češ da ni dovolj prilagojena gospodarstvu. Po vseh prilagoditvah - ali bolje rečeno podreditvah - ki jih je že doživela, to že tako ali tako zveni absurdno. Dodaten absurd pa je, da če bi univerze zares želeli prilagajati trenutnim potrebam na slovenskem trgu delovne sile, lahko univerze preprosto - zapremo.

In kaj ob vsem tem počne univerza? Stoji zraven in gleda stran. Univerza živi v odvisnosti od vsakokratne vlade, posledično pa v odvisnosti od kapitala. Od obeh posvaja tudi načine obvladovanja. Uvaja vedno bolj kaznovalno politiko za študente, ki so poleg študija v študentskem statusu našli tudi socialni azil pred brezposelnostjo. Še vedno velja, da so slovenske univerze v prvi vrsti cehi profesorjev in ne skupnosti študentov in profesorjev, kar je med drugim posledica prav tega istega podrejanja državnim kadrovskim potrebam in diktatu kapitala. Omogoča pa tudi prilaščanje že tako omejenih sredstev v visokem šolstvu za zasebne interese. To ni univerza, v kateri lahko uspeva brezinteresno raziskovanje in v kateri se lahko razvijajo odnosi, ki temeljijo na ljubezni do vednosti.

In kot da še to ni dovolj, se razrašča plevel, ki se imenuje vzporedni strankarski visokošolski sistem. Slovenska demokratska stranka, načelnica potapljajoče se ladje te vlade, v zameno za podpovprečne in ideološke programe odteguje sredstva obstoječim javnim univerzam. Podobno počne na področju medijev, kjer je glavnemu študentskemu radiu odtegnila vsa sredstva za osnovno delovanje in jih raje namenila medijem, ki to niso, saj ne dosegajo osnovnih novinarskih standardov. Kot najnovejši projekt pa si je ta vlada zadala stopnjevanje diskriminacije proti študentom izven Evropske unije s spremembo Zakona o tujcih.

Študent ali diplomant ima v takem okolju občutek, kot da je v napoto, nezaželjen. In največ, kar nam imata država in lastniki podjetij, ki so v vedno večji meri iz tujine, za ponuditi, so netipične oblike dela, ki vodijo v prekarnost. To je, kot da bi nam najprej zaprli vse možnosti, da si izboljšamo ekonomsko-socialni položaj, nato pa nas vrgli k psom, da oglodajo, kar je še ostalo. Ruši se smisel univerze, ki namreč ne bi smel biti višanje profitne stopnje, ampak kvečjemu ponuditi razmislek, kako nesmiselna je gonja za višanjem dobičkov kot najvišji smoter človeštva. Ena od žrtev te gonje je prav univerza. Ena od žrtev smo prav študentje.