Nedolgo nazaj so bili sindikati na Univerzi v Mariboru povabljeni na sestanek s celotnim vodstvom Univerze ter dekani in dekanicami vseh fakultet. Dnevni red sestanka je bil Javna podoba Univerze, vodstvo je namreč presodilo, da so zapisi in poročanja o univerzi slabi ter jih je treba popraviti, hkrati pa so izpostavili, da so za stanje odgovorni sindikati, ki o problemih govorijo in nanje opozarjajo. Pa so res?  

Uvodoma je treba povedati, da je do vabila sindikatom v takšni sestavi prišlo prvič, po mnenju Visokošolskega sindikata Slovenije pa bistveno prepozno in z vsebinsko zgrešeno poanto. Do sestanka je namreč prišlo šele v trenutku, ko je vodstvo Univerze v Mariboru predse dobilo račun, na katerem se nahaja za okoli 5 milijonov dolga do zaposlenih. Gre za račun za epiloge pravnih postopkov, v katere je zaposlene potisnilo vodstvo Univerze v Mariboru, in hkrati za stroške za nepripravljenost na socialni dialog.

In ta račun, predvsem pa odločitve vodstva univerze, ki so do njega pripeljale, so glavni in edini razlog za slabo medijsko podobo Univerze v javnosti. Kljub temu dejstvu se vodstvo še vedno prvenstveno ni želelo pogovarjati o sledečih stvareh: o vzpostavitvi zakonitosti; spoštovanju predpisov in zakonov; o popravi krivic - na primer z izdajo ustreznih Aneksov in izplačil za nezakonito nenapredovanje zaposlenih na Univerzi v Mariboru; o odgovornosti; o spoštovanju interventne zakonodaje in vladni zavrnitvi avtentične razlage zakonske določbe o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve, ki jo je predlagal mariborski rektor, iz česar je jasno, da bi morale biti tudi na Univerzi v Mariboru v letu 2017 rektorske volitve; o tem, kaj bomo naredili, ker si naš delodajalec kot edini delodajalec v javnem sektorju v pripisuje diskrecijsko pravico, ki je ne le po zakonu, temveč tudi po spornem Pravilniku o napredovanju sploh nima, in onemogoča napredovanja nepedagoškim delavcem za 2 plačna razreda, čeprav je to predvidel v finančnih načrtih in na njihovi osnovi prejel tudi sredstva; o tem, kje vidijo rezerve zaposleni in kje prepoznavajo nepotrebno trošenje univerzitetnega denarja, medtem ko domnevno za zakonita izplačila tega denarja ni. Predvsem pa bi morali govoriti o tem, da se je končno dokazalo, da je avtonomija tudi na mariborski univerzi omejena z zakoni in pravnim redom v Republiki Sloveniji. Da univerza niso fevdi, vrtički, ali zasebne korporacije, kjer lahko vodilni delajo povsem po svoje - domnevno v imenu dobrega gospodarja, avtonomije ali izvoljenosti.

To so vprašanja, ki zanimajo sindikate in ta vprašanja bi morala biti na dnevnem redu. Njihovo odpiranje in iskanje odgovorov nanje je namreč edino trdno zagotovilo, da se bo Univerza v Mariboru povzpela tudi po lestvici pozitivne medijske prepoznavnosti. Tako pa se zdi, da so nekateri popolnoma pomešali osnovne pojme: ne razlikujejo namreč, da je po definiciji naloga in pristojnost poslovodstva, da skrbi za finančne pogoje in zakonitost odločitev v okviru institucije, vloga sindikatov pa je, da skrbijo za pravice zaposlenih. V iskanju razlogov za obstoječe stanje na univerzi - finančno, materialno in moralno - ter posledično javno podobo univerze pa se je tako vodstvo usmerilo na napačno tarčo – na sindikate. Torej na tistega, ki je nezakonitosti DOKAZAL, in ne tistega, ki jih je ustvarjal in dolga leta ohranjal, ki je morda zanje ne samo dvignil roko, ampak jih je celo izvajal. Želeli so se pogovarjati o javni podobi Univerze v Mariboru, a kje so bili ti dekani in dekanice, ki zdaj razpravljajo o tem, kaj je primerno in kaj ne ter jih domnevno skrbi za univerzo, ko je Visokošolski sindikat od nastanka 2012 naprej dajal nešteto pobud, da naj vodstva univerze in fakultet razumejo sindikat kot zaveznika v odnosu do financerja in pri nastopanju univerze v širšem družbenem prostoru?   

Kje so bili, ko je sindikat v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev na Univerzi v Mariboru - pa tudi na ravni države - s svojim strokovnim delom podal mnoge predloge, s katerimi bi lahko probleme razrešili sami? Kje so bili, ko so eskalirali za akademski svet nepojmljivi ekscesi - mobing, spolno nadlegovanje, prodaja diplome - in so v javnosti ob njihovi obnemelosti ali tihi ali celo javni podpori sporočali njihova simbolna vrednostna sporočila o tem, kaj je prav in kaj je tu dovoljeno, sprejemljivo, na tihem pa celo normalno in zaželeno? 

So zastavili vprašanje, zakaj nekateri na vodilnih mestih za promocijo mariborske univerze prejemajo bržkone dvakrat višjo plačo kot njihovi asistenti v laboratorijih in predavalnicah, oni pa naj ne bi imeli denarja za izplačilo njihovih plač? Ali so se vprašali, kako spodobno je sindikalnemu predstavniku, ki opozarja na probleme, groziti s kazenskim preganjanjem in 6 mesečno zaporno kaznijo, medtem ko druge dokazane nezakonitosti ostajajo brez obrazov in posledic? So se zavzeli za odprti dialog, ko je rektor na senatu prepovedal razpravo? Kje so bili, ko je visokošolski sindikat na sejah organov podal preko 250 opredelitev in preko 100 pravnih stališč? So jih prebrali, so kdaj o njih razpravljali?

Žal ne. Sindikat je v vsem tem času namesto pogovora in soočanja vsebinskih argumentov izkusil aroganco, ignoranco, pritiske in osebne diskreditacije, zato je bil prisiljen sprožiti sodne postopke in inšpekcijske prijave, ki so rezultirale v dokazanih sistemskih nezakonitostih. Rezultati strokovnega dela sindikata so dosežki za navadne zaposlene – ne privilegiji, ne bohotenje in razkošje, astronomski honorarji, zgolj in samo izenačitev izpolnjevanja OSNOVNIH obveznosti do zaposlenih. SINIDKAT je torej svoje delo opravil. Pa ga je vodstvo?

Dejstvo je, da so kljub izrazitemu negativizmu do sindikatov na mariborski univerzi prav ti pomemben javnopolitični dejavnik. V preteklem obdobju se je visokošolski sindikat profiliral kot resen in kredibilen dejavnik v slovenskem visokošolskem prostoru. In to navkljub številnim oviram in pritiskom predvsem ali zgolj na Univerzi v Mariboru. Vse uporabljene poti in možnosti za odpravo sistemskih anomalij so bile LEGALNE in LEGITIMNE. Ob tem je sindikat ohranil svojo avtonomnost, ostal konsistenten in zavezan svojemu poslanstvu. Na sestanku z vodstvom mariborske univerze je torej, če povzamemo, visokošolski sindikat sporočil, kar sporoča od prvega dne obstoja: podporo za prizadevanje za stabilno proračunsko financiranje ima s sindikalne strani vodstvo zagotovoljeno, ravnanje, poti in možnosti, ki jih pri svojem delu v skladu s svojim poslanstvom sindikat izbira, pa niso izbira vodstva univerze! Če bo vodstvo Univerze v Mariboru ravnalo zakonito, legitimno in etično ter pri tem spoštovalo zaposlene in človekovo dostojanstvo, ki jim pritiče, se bo medijska podoba univerze nemudoma in brez posebnega napora izboljšala. Do izpolnitve teh pogojev in brez tega so vsa prizadevanja in vsi sestanki zaman.

Za Radio Študent Dr. Marija Javornik Krečič, predsednica Visokošolskega sindikata na Univerzi v Mariboru.