Novi digitalni portal Zebra je ideja, ki naj bi študentom olajšala dostop do študijskih gradiv za slabih 27 evrov na leto. S pomočjo portala naj bi se fakulteta med drugim usmerila v digitalizacijo, rešila problem omejenega števila izvodov posameznih gradiv in zagotovila prevode temeljnih teoretskih del. Po mojem mnenju sama ideja sploh ni slaba. Problem je v tem, da je Zebra ravno to – zgolj ideja.

Ker je resničnost malo drugačna (in predvsem ker je Samoorganizirana skupina študentov, ki je zbirala podpise za peticijo proti Zebri, bila precej glasna), je Študentski svet Fakultete za družbene vede (ŠS FDV) 24. maja letos organiziral t. i. konstitutivno sejo začasnega delovnega telesa za nadzor implementacije Zebre. Mnogim povabljenim so pozabili povedati le, da je v bistvu šlo za nadaljevanje že enkrat prekinjene seje – informacija namreč ni bila navedena v vabilu. Tako smo tokrat izpustili volitve predsednika delovnega telesa, ki naj bi bile izvedene že na prejšnji seji, za katero sicer mnogi nismo vedeli. Lotili smo se kar tretje točke programa - pregleda aktualnega stanja študijskega portala Zebra.

Seja je nedvomno bila zanimiva, saj so prisotni dobili priložnost, da izrazijo svoje mnenje, in to so tudi storili. Zanimivo pa je bilo poslušati in sodelovati v praksi obtoževanja in iskanja opravičil za slabo opravljeno delo. Nekateri so poudarjali pomanjkljivosti portala, drugi pa pomanjkljivo izvedeno peticijo, ki študentom ni bila predstavljena v celoti in jih je posledično lahko tudi zavajala. Kakorkoli, bistvo sestanka naj bi bilo reševanje problemov samega portala in sama menim, da so se vsi podpisniki strinjali s tem, da Zebra ni takšna, kot bi si jo podpisniki tudi želeli, če si jo sploh želijo. Sama si je ne. Prav tako si je mnogi prisotni na seji iz zadnjega letnika dodiplomskega študija niso, še posebej zato, ker je v bistvu nikoli ne bodo uporabljali. Zanjo smo morali le plačati.

Zakaj? Zato, ker je za tak portal potreben vložek in ker gre za razvojni projekt, za katerega fakulteta ne prejema financiranja. To je bila argumentacija študenta prodekana Žana Bokana. Izpostavil je tudi, da slaba izvedba ni bila v načrtu, pa tudi, da je v projekt bilo vloženega veliko truda. Gre namreč za dolgoleten projekt, v katerem je sodelovalo mnogo sodelavcev – od sodelujočih s fakultete do študentskih predstavnikov. V vložen trud in čas sicer niti malo ne dvomim, postavljanje vprašajev o tem ni moj namen.

Večina študentov v odločitveni sistem sicer ni bila vključena do zdaj, so pa v imenu vseh nas odločali voljeni posamezniki. Dejstvo, da na večini volitev ni več kot enega kandidata za posamezno študijsko smer, je spet tema zase. Problem naj bi bil tudi v tem, da Zebra ni bila prioriteta, saj so dali prednost prenovi programov. Ali je to dobro opravičilo, presodite sami.

Glede na to, da za vse knjižnice Univerze v Ljubljani plačujemo skupno le slabih 16 evrov na leto, ni čudno, da je prišlo do toliko dvignjenega prahu za portal, ki niti ne deluje. Oziroma, saj deluje. Le večina uporabnega gradiva zaradi slabe tehnične izvedbe na njem še ni dostopnega.

Na tej točki je zanimivo tudi to, da naj bi po navedbah časopisa študentov novinarstva Klin v tehnično izvedbo šlo 12.460 evrov po podatkih fakultete oziroma 40.492 evrov po podatkih uradne baze podatkov o porabi javnega denarja Erar. Avtorja prispevka v Klinu navajata, da sta na vprašanje glede razlike med tema dvema zneskoma od vodstva fakultete prejela odgovor, da »podjetje Spock za fakulteto izvaja raznovrstne storitve na področju informacijske podpore in razvoja, med drugim tudi za področje poslovne informatike, spletnega referata, aplikacij za prisotnost zaposlenih in pedagoških obremenitev ipd.« ter zagotovilo, da so podatki, ki so jih s fakultete posredovali, pravilni.

Kakorkoli, če gradivo na portalu ni dostopno, Zebra ne izpolnjuje svoje primarne naloge. Torej v bistvu vendarle ne deluje. Pa tudi ko bo delovala, bo njena uporaba omejena, skladno s pogoji, ki so jih zahtevale posamezne založbe - na primer na 100 fotokopij na uporabnika na dan in na omejeno število uporabnikov nekega spletnega gradiva naenkrat. Tudi za fotokopiranje bomo študentje morali plačati sami. Bokan je kot eno izmed rešitev za problem omejenega tiskanja predlagal, da bi več študentov skupaj sodelovalo in bi vsak naredil določeno število fotokopij, nato pa bi si gradivo izposojali med sabo. Kakorkoli, tudi glede uporabe izposojenega gradiva smo se lahko dogovarjali. Že zdaj si lahko na primer knjigo izposodimo v knjižnici in se s pomočjo enega izvoda skupinsko učimo.

Študentje smo sicer že iznašli svoj sistem za deljenje potrebnega gradiva. Vsako leto namreč na fakulteti poteka sejem študijskih gradiv, kjer študentje starejših letnikov prodajajo svoja stara gradiva mlajšim generacijam po zelo nizkih cenah.

Veliko študentov, ki so bili prisotni na seji, je zahtevalo vračilo svojega denarja. Vendar je Bokan izpostavil, da je to praktično nemogoče, saj je plačani denar že bil vložen v izvedbo. Po navedbah v časopisu študentov novinarstva Klin naj bi po grobih izračunih fakulteta sicer prispevala 15.000 evrov, študenti pa skupaj nekaj manj kot 53.000 evrov. Prispevek študentov je po Bokanovih besedah bil namenjen za nakup dostopa do digitalnih gradiv, torej učbenikov in zbirk.

Mnogi študenti so na seji izpostavili, da enostavno ne želijo odštevati denarja za projekt, za katerega menijo, da ni niti transparentno voden niti dobro izveden. Po mojem mnenju razreševanje vprašanja, od kod bo fakulteta dobila denar, ki so ga študentje morali plačati za nepopolno izveden projekt, sploh ne bi smelo biti na ramenih vseh tistih študentov, ki v projekt sploh nismo bili vključeni.

Tisti, ki so za ta problem odgovorni, bi ga morali tudi rešiti. Razlogi za izvedbene napake pri tem niso pomembni. Dejstvo je, da študenti zadnjih letnikov dodiplomskega študija večinoma ne bodo uživali sadov portala, plačati pa so kljub temu morali, kot so nekateri izpostavili na seji. Krivda za problem ne leži na ramenih posameznih študentov. Zakaj bi potem vsi morali nositi njegovo breme? Res je, da tudi peticija ni bila izvedena, kot bi morala biti, vendar to dejstvo ne bi smelo zasenčiti napak, iz katerih peticija in nezadovoljstvo študentov v prvi vrsti izhajata.

Po Bokanovih besedah niti povrnjen denar niti pridobitev finančne sheme projekta nista v njegovih rokah niti v rokah ŠS FDV. Nasloviti je treba fakulteto, kar lahko stori tudi sam. Ne more pa zagotoviti, da bo shemo dobil. Prav tako kot ŠS FDV ne more dobiti nazaj 27 evrov za vsakega študenta, ki je prispevek plačal, ker je enostavno želel napredovati v višji letnik. Če nisi plačal, namreč kljub izpolnjenim pogojem nisi mogel napredovati.

Tako bodo sedaj iskali rešitve na vsaki katedri posebej in jih nato predstavili na naslednji javni seji. Seveda te rešitve v večini sploh niso finančne narave. Gre le za vsebinske in tehnične spremembe ter dodatne ideje za izpopolnjevanje portala. S skupnimi močmi bomo študentje poskusili vsaj znižati ceno za naslednje leto, ko bomo spet morali plačati, vendar bo po mnenju Bokana tudi to težko doseči, kaj šele vračilo že plačanega denarja vsem, ki smo za plačanih 27 evrov dobili močno pomanjkljiv in za večino praktično neuporaben portal. Razumljivo, napake se dogajajo. Kakorkoli že, žalostno in pravzaprav nedopustno je, da posledice čutimo vsi študentje fakultete.

Za Pod katedrom je Zebro pokomentirala Maruša Lubej - študentka novinarstva na FDV.