Melita se spominja

Melita se spominja

Oddaja
22. 7. 2019 - 16.00

V današnji oddaji Pod katedrom sledi pripoved Melite, nekdanje učiteljice razrednega pouka, ki se v knjigi “Komaj sem shodil, že sem dobil delo”, izdani pri Ljudski univerzi v Slovenski Bistrici, spominja svojih učiteljskih dni.

Melita, rojena leta 1940, se spominja, da je prakso kot mlada učiteljica opravljala najprej na šoli, ki so ji rekli vadnica in je bila zraven učiteljišča. Nato je bila poslana še na Pragersko in potem v Fram. Po končani praksi so jo poslali na Koroško. Ker je dobila štipendijo z Raven na Koroškem, jo je morala tam tudi odslužiti in se zaposliti v Koprivni. Ko je prispelo pismo, da je dobila službo, je spakirala kovček, vanj dala en krožnik, eno žlico in nekaj oblek ter se odpravila s trebuhom za kruhom. Ob prihodu v šolo je doživela veliko presenečenje. V šoli sta bili le dve učiteljici in tudi tista druga je bila povsem nova - tako kot ona. Šola je bila enorazrednica, otrok je bilo malo.

V šoli je bilo tudi stanovanje za dve učiteljici. Melita je dobila pogodbo za tri leta, kar njenim staršem ni bilo všeč. Za tri leta so namreč ostali brez para rok za delo in brez edine hčerke. Melita je poučevala učence od 4. do 8. razreda, njena sodelavka pa učence od 1. do 3. razreda. Ker sta imeli na voljo eno samo učilnico, sta imeli prostorske težave. Pouk sta si razdelili tako, da je ena učila dopoldne, druga popoldne. Kmalu je Melita postala ravnateljica te enorazrednice. Ko je sprejela to vlogo in pripadajoče naloge, je zraven dobila še kup drugih. Naenkrat je morala opravljati delo tajnice, organizatorke šolske prehrane, včasih je po potrebi nadomeščala tudi hišnika. Na šoli ji je pomagala tudi gospa, ki je bila čistilka in kuharica obenem. Ker je imela v razredu učence različnih starostnih skupin, je 60-minutno uro razdelila na 15-minutne dele za posamezen razred.

Tako poučevanje je bilo mnogo zahtevnejše kot tisto, na katerega so jo pripravili v šoli. Na delo se je pričela voziti z motorjem, včasih ji je pri opravilih priskočila na pomoč soseda, pomagal ji je tudi gostilničarjev sin, ki je stanoval blizu nje. Ko so se križale ure verouka in pouka, se je njenemu urniku prilagodil tudi župnik, da so otroci lahko obiskovali pouk. Stvari za šolo, kupljene v trgovini, je Melita nosila peš v velikih vrečah. Tako je prenašala vse mogoče - od hrane za učence pa do drv za kurjavo. Ko jo je tako nekajkrat videl avtobusni šofer, ji je predlagal, da naj popoldne nakupi vse potrebno in blago pusti v trgovini, on pa ga bo vzel zjutraj ter ga pripeljal s šolskim avtobusom.

Otroci in njihovi starši so obe mladi učiteljici dobro sprejeli. Pogosto so ju povabili na obisk in ju pogostili. Tudi kadar so imeli koline, sta učiteljici naslednji dan v šoli dobili kakšno klobaso. Učiteljici sta usluge vračali tako, da sta v šoli organizirali razne kulturne in zabavne prireditve. Prav tako sta se trudili, da bi otroci videli še kaj izven svojega kraja, zato sta organizirali izlete, dobrodelne akcije in podobno. Meliti so se otroci, ki so prihajali z najbolj oddaljenih hribovskih kmetij, smilili, ko je videla, da hodijo bosi v šolo tudi v najhujšem mrazu.

Nekoč sta s sodelavko učence peljali na izlet na Boč. Načrtovali sta, da se bodo z vlakom odpeljali do Maribora, nato do Poljčan, potem pa bodo pešačili dalje. Ena učenka se pred odhodom ni dala potolažiti, solzna je izjavila, da nima čevljev, a da ne bi rada zamudila izleta. Melitin oče je bil po poklicu čevljar, občasno ji je izdelal kakšen kos čevljev več, zato ji je posodila svoje čevlje, ki so bili za učenko preveliki, a so zadoščali za pohod na Boč.

Melita je kot učiteljica razrednega pouka učila tudi športno vzgojo. Najbolj zanimivo je bilo, ko je morala otroke naučiti smučanja. Ker tudi ona ni znala smučati, je morala najprej naučiti sebe. Ljudje niso smeli izvedeti, da ne zna smučati, zato se je učila ponoči. Ko se je dovolj dobro izučila, je pričela učiti še otroke. Smučali so kar na hribu za šolo. Snega tam pod Peco pozimi nikoli ni zmanjkalo. Če ga je bilo na Bistriškem nekaj centimetrov, ga je bilo na Koroškem vsaj pol metra. Sčasoma se je učiteljica pri pouku športne vzgoje naučila pravila vseh mogočih športov.

Melita je imela kot učiteljica tudi nekaj slabih izkušenj. Ko je njena sodelavka nekoč pustila odprto okno, se je do šolske stavbe zrinila krava, ki je podrla ograjo, pohodila rože in pojedla zeljno glavo na okenski polici. Melita je šla na komunalo in prosila, ali lahko pride kdo popravit ograjo. Direktor ji je rekel, da lahko to še isti dan uredi, če ga bo poljubila. Meliti je zavrelo od jeze in morala se je pošteno zadržati, da direktorju ni primazala klofute. Nekajkrat je vdihnila in mu na videz mirno odvrnila, da ona ni takšne vrste ženska in da poljuba ne bo dobil, pa tudi če bo morala sama postaviti ograjo.

Med drugim so tudi vdrli v šolsko poslopje in ukradli denar. Melita in njena sodelavka sta šli na oddaljeno kmetijo po mleko, čistilka pa je šolo pustila odklenjeno. Ko sta želeli iti, ju je gospa ves čas prepričevala, naj ostaneta in prespita na kmetiji, da se ne bosta po temi sprehajali nazaj. Čeprav je bil denar dobro skrit, je nekdo izvedel, da učiteljic ni doma in da je šola odklenjena, ter šolo prikrajšal za kar nekaj denarja.

Ker je zmeraj povedala, kar si je mislila, je Melita med kolegi v zbornici veljala za zoprno in preveč pošteno. Zelo jih je jezilo, če se je kdaj postavila na stran učencev. Ko so “njenega” učenca obtožili, da je požgal gozd, se je denimo ona z njim pogovorila in kasneje so ugotovili, da so mu krivdo naprtili, da bi se izmazal sin nekega vplivnejšega človeka. Mama po krivem obtoženega učenca je takrat prišla k njej in ji rekla, da ji bo večno hvaležna. Nekoč so “njeni” učenci res nekaj ušpičili. Ker so brali Tajno društvo PGC, so se navdušili nad zbiranjem raznih stvari. Tako so se domislili, da bodo zbrali avtomobilske značke. Kmalu so bili vsi avtomobili v domačem kraju brez značk. Sama je hitro posumila, kdo je kriv, in rešila situacijo. Tudi kadar je učence kaznovala, je premislila, ali bo kazen, ki jo je izbrala, koristna in dovolj poučna.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness