Z nasiljem se v današnji družbi srečujemo vsak dan. Včasih smo nanj popolnoma neobčutljivi, včasih ga toleriramo, včasih samo pogledamo stran. O njem pa se resneje pogovarjamo samo takrat, ko preraste vse okvire sprejemljivega vedenja. Nato pa nanj spet pozabimo. Saj nasilje ne boli zares, dokler se ne zgodi nam samim ali našemu otroku.

Moja teza je, da je nasilje prisotno v vsaki osnovni šoli. Ko sem jaz hodila v šolo, smo nasilneža hitro prepoznali: večinoma so bili to otroci, ki so na vsem viden in razumljiv način obračunali s svojim nasprotnikom. Uporabili so fizično nasilje: udarec, brco ali porivanje. Danes pa poleg fizičnega nasilja v osnovni šoli opažam predvsem druge oblike nasilja- to nasilje je prikrito in veliko bolj prefinjeno. Gre za nove oblike osebnostnih motenj, kot so narcistične motnje, psihopatije ter sociopatije, in ki so lahko zakoreninjene tako globoko, da jih je nemogoče odpraviti z običajnimi vzgojnimi pristopi, ki se jih učitelji po zakonu lahko poslužujemo. Ker je tovrstnih motenj v slovenskih šolah čedalje več, se tudi oblike nasilja razraščajo. Trenutna zakonodaja ščiti otroke pred nasilnimi odraslimi, ne pa tudi pred njihovimi vrstniki.

Nasilno vedenje je največkrat posledica vzgoje, ki ne razvije odgovornega, samostojnega in discipliniranega posameznika. Nasilje ni vzrok vedenja, temveč njegova posledica. Nasilje je posledica neprimerne, manipulativne in narcisoidne vzgoje otrok, nasilje v šolah pa je tudi posledica namerne izrinjenosti vzgoje iz osnovne šole. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je vzgojo počasi, vendar dosledno poponoma izrinilo iz šolskega predmetnika in danes je v imenih predmetov ni več zaslediti. Začelo se je z ukinitvijo ocenjevanja vedenja, nadaljevalo z ukinitvijo opisnega ocenjevanja vzgojnih predmetov in končalo s preimenovanjem vzgojnih predmetov: športna vzgoja v šport, likovna vzgoja v likovno umetnost, glasbena vzgoja v glasbeno umetnost itd.. Kakšni so bili pri tem nameni in cilji Ministrstva za izobraževanje, nam učiteljem ni znano in nam ni bilo nikdar pojasnjeno. Lahko pa dodam, da nam osnovnošolskim učiteljem izrivanje vzgoje iz šole pri vzgoji otrok zagotovo ni v pomoč.

Razred je raznolik skupek posameznikov. V njem se vsak dan ustvari in razreši polno konfliktnih situacij. Kar je normalno in nujno potrebno za zdrav otrokov razvoj. Vendar pa danes postaja problematično to, kako učenci konfliktne situacije rešujejo.

Otroci postajajo izredno občutljivi, kadar se prepoznajo kot žrtve konflikta. Mnogokrat se sklicujejo na to, kako so situacije in odzivi vrstnikov in učiteljev do njih nepravični. Vse je grozno hudo, ne prenesejo več normalnih obremenitev medsebojnih odnosov. Otroci kot žrtve konfliktov na situacijo reagirajo pretirano: prekomerno se izražajo z besedami, dejanji in pogosto se zatečejo k fizičnemu in/ali psihičnemu nasilju. Kadar se krivec in žrtev konflikta obrneta, pa krivci popolnoma nerealno ocenjujejo posledice svojih besed ali dejanj v smislu: »saj nisem naredil/naredila nič narobe«.

Za svojega nasprotnika v konfliktni situaciji so neobčutljivi, zase pa preobčutljivi. Zdrave normalne meje otroci ne čutijo več tako pogosto, kot bi si želeli starši in učitelji.

Otroci v nekaterih razvojnih obdobjih težje realno ocenijo konfliktno situacijo. Na tem mestu nastopimo odrasli. Naša naloga je, da v otroku prebudimo empatijo in občutek za realnost. In takrat nastopi največja težava današnje družbe. Otroci imajo namreč enak odnos do odraslih kot do vrstnikov. Učitelj si mora dobesedno izboriti položaj avtoritete, ki ga s težavo ohranja. Odraslost in vloga učitelja mu danes ne zagotavljata več položaja vzgojitelja in vzornika kljub starosti, odraslosti, šolanju, znanju in izkušnjam.

Učitelji, ravnatelji in starši bi se morali pogovarjati o vzgoji vrednot, ki nas delajo človeške in občutljive do drugega in drugačnega in ki jih vsaka osnovna šola želi prenesti na učenca v času 9-letnega šolanja. Če želimo nasilje v šolah omejiti ali celo odpraviti, si moramo naliti čistega vina in se vprašati česa ne počnemo dobro: očitno ne vzgajamo odgovornega posameznika. Šele ko bomo starši, učitelji in ravnatelji postali dobri vzgojitelji, bomo nadomestili nasilje z drugimi vrlinami. Če se bomo posvečali nasilju, le-tega ne bomo odpravili, ampak ga bomo porinili v drugo okolje: izven šole.

Osnovnošolski vzgojni načrti so premalo učinkoviti, ker ne izhajajo iz pedagoške stroke, temveč temeljijo na pravni stroki. Če vzgojo pojmujemo kot celostno »duhovno in značajsko oblikovanje«učenca in če je šola še vedno vzgojno-izobraževalna ustanova, ne smemo učiteljev omejevati pri vzgojnih ukrepih, ki učencu pomagajo odrasti v odgovorno in samostojno osebnost. Spoznanje, da učitelj ne more zakonito vzgojno delovati na učence, ki z nasiljem kršijo družbena pravila, ker so dovoljeni vzgojni prijemi neučinkoviti, je za učitelja velika frustracija. Občutek nemoči pri predajanju vzgojnih vrednot načenja njegovo samozavest in avtoriteto.

Učitelji v šoli otrok ne vzgajamo več, ampak jih prevzgajamo, za kar pa v resnici nismo dovolj usposobljeni. Za prevzgojo nimamo ustrezne izobrazbe. Za to bi moralo poskrbeti Ministrstvo za izobraževanje. Pozivam ministrstvo, naj v dogovoru z Varuhom človekovih pravic in pedagoško stroko sprejmejo nabor učinkovitih vzgojnih kazni in ukrepov, ki jih bodo šole lahko vključile v vzgojne načrte. Prav tako jih pozivam, da nam učiteljem vzgojo vrnejo v šolo prav tako hitro, kot so nam jo odvzeli.