Zdravstvena nega. Tisto področje, ki vas spremlja skoraj - ne skoraj, zagotovo skozi celotno življenje. Od takrat, ko pridete iz črne luknje, če ste kilavo seme, in prvič zajočete, do takrat, ko vas negovalka ali negovalec v kakšnem domu za ostarele peljeta na zadnji priboljšek, preden izdahnete. Pa tudi povsod vmes, kjer vas spremljajo vaše zdravstvene kartoteke.

Nedavno smo lahko med protestniki javnega sektorja videli tudi Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije. Njihove zahteve so dokaj standardne. Standardne v smislu tega, da še vedno zahtevajo odpravo plačnih anomalij, upoštevanje sprejetih standardov in normativov, sploh pa odpravo Zakona o uravnoteženju javnih financ. Ti na splošno najbolj bremenijo naš zdravstveni sistem, seveda poleg še ostalih infrastrukturnih primankljajev.

Če nekdo tekom nekega hujšega bolezenskega stanja v vas penetrira z raznimi medicinskimi pripomočki z namenom, da vam odstrani določeno obolelo področje, določen tujek, ali pa gre pri vsem le za nek popravek na vašem telesu, ta penetracija in odstranitev nista dovolj za vaše okrevanje. Temu se pridruži še celoten sistem pooperacijskega okrevanja, kjer se vas poskuša spraviti v neko ponovno “delujoče” stanje. Tukaj nastopijo torej prej omenjene službe v zdravstvu.

A v tem komentarju se ne bomo spuščali v delo samih zdravstvenih negovalk, tehnikov, bolničarjev ali medicinskih sester. Mogoče se bomo, a le posredno. Ker je tematika tedenskega podkatedrskega komentarja osredotočena na problematike s področja vzgoje in izobraževanja, bo okvir našega komentarja zajemal področje srednjih zdravstvenih šol. Torej tistih šol, kjer se prične poklicno usmerjanje v poklic zdravstvenega osebja.

Srednje zdravstvene šole ponujajo pri vpisu dva programa. Prvi je program zdravstvene nege, ki traja štiri leta. Drugi pa je program bolničar-negovalec, ki traja tri leta z možnostjo podaljšanja za dve leti, v katerih dijak nato pridobi izobrazbo iz programa zdravstvene nege. Poklicno usmerjanje se torej prične pri prehodu z osnovne šole na srednjo poklicno šolo. Zakaj to omenjamo?

Nedavno je na spletu zaokrožil članek oziroma komentar s Facebooka, v katerem so bile navedene izjave več dijakov, ki so na Srednji šoli Izola vpisani na program zdravstvene nege. Le-ti so s svojimi izjavami o tem, kako se jim gnusi delo na praksi v eni izmed bolnišnic, "šokirali" javnost. Sama tematika je požela kar velik odziv in s tem tudi „prizadela“ šolo, kjer te dijake poučujejo, pa tudi same dijake, ki so te izjave podali. S strani šole je nato sledilo standardno opravičevanje, obžalovanje in ukrepi, ki bodo še bolj posegli v vzgojno-izobraževalne dejavnosti, da se bodo te „anomalije“ odpravile. Pomoč dijakom, kot pravijo, bo zastavljena predvsem tako, da jim bodo pomagali okrepiti zavedanje tega, kako pomembni so v zdravstveni negi etika, spoštljiv, profesionalen odnos do bolnikov ter varovanje njihovega dostojanstva.

K temu seveda spadajo še dodatna izobraževanja iz vsebin etike, komunikacije in odnosov do pacientov. Vsa opravičevanja in obžalovanja omenjajo predvsem etiko, dostojanstvo in še kaj. Tako kot se je izrazilo več komentatorjev tega dogodka, češ da je to občutljiv poklic, kjer bi morala biti prisotna prej omenjena načela.

A pojdimo za trenutek v drugo smer in se ne predajmo temu konstantnemu nabijanju o tem, kako bo etika odpravila težave, kako je potrebno držati jezik za zobmi, ko pride do takšnih „občutljivih“ tematik in kako je to pač nevzgojena mladež, neprimerna za ta poklic. Ustavimo se za trenutek. Mar ni v javnem prostoru prisotnih zelo veliko stand up komikov, ki iz takšnih in drugačnih problematik delajo performanse? A je res samo delo v zdravstveni negi tako čistunsko, da se nihče od „odraslih“ zaposlenih ne pogovarja o teh zadevah, da se iz njih ne dela norcev in ne pripoveduje svojih prigod?

Verjetno bi nas lahko kakšen sprehod ob prostorih za čik pavzo v bližini zdravstvenih domov in kliničnih centrov presenetil. No, če imate kakšnega prijatelja, ki dela v zdravstvu, potem gotovo veste, da pozna tudi kakšno tako prigodo. Ustavimo se še enkrat in se izognimo liniji odrasli vs [versus]  mladi, nevzgojeni vs [versus] vzgojeni, po kateri so se odpravili že drugi.

Kdaj se sploh dijak s programa zdravstvene nege sreča z realnimi praktičnimi primeri v procesu zdravstvene oskrbe? Z njimi se ne sreča v prvem letniku, niti ne v drugem, ampak šele v tretjem letniku. V tretjem letniku se prvič spusti v proces dnevne zdravstvene oskrbe na različnih področjih in oddelkih zdravstvene nege. Pred tem se večina dijakov zdravstvenih šol uči predvsem bolj splošne predmete, kot tudi specifične predmete s področja zdravstvene nege. A praktični primeri negovanja se do tretjega letnika izvajajo le na sintetičnih lutkah, kjer seveda ni prisotnih človeških izločkov. Ti realni primeri so posredovani le preko podob. Torej, šele v tretjem letniku se povprečni dijak seznani s tem, kar naj bi kot izobražena srednja medicinska sestra ali srednji zdravstvenik počel tekom svoje zaposlitve. Seveda bi lahko rekli, da se bodo nekateri od teh zaposlili tudi v drugih, ne ravno intenzivno negovalnih področjih. Še vedno pa večino teh zaposlitvenih možnosti ponujajo prav področja skrbstvene zdravstvene nege.

Po drugi strani lahko rečemo, da je zdravstvo podhranjeno. Še posebej oskrba v domovih za ostarele. Zakon o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012 še vedno velja, varčevalni ukrepi še vedno veljajo. Ponovimo, zdravstvo je še vedno podhranjeno. Sindikat delavcev v zdravstveni negi se ni čisto iz „blefa“ pridružil splošni stavki javnega sektorja. Ne nazadnje je vajeništvo oziroma praksa, ki jo dijaki opravljajo enkrat tedensko ter v tretjem in četrtem letniku v enomesečnem roku, neplačana. Po končani srednji šoli se mora dijak, če želi opravljati poklic srednje medicinske sestre ali srednjega zdravstvenika, prijaviti še na pripravništvo v eni izmed institucij, ki ga ponujajo. Pri tem mu zakonsko pripada vsaj sedemdeset procentov osnovne plače glede na delovno mesto, ki ga je zasedel. V nasprotnem primeru pa njegova pripravniška plača v neto znesku ne sme biti nižja od minimalne plače, ki za leto 2018 znaša 639 evrov.

Seveda pa ta zakonski predpogoj ni nuja. Lahko se zgodi, da pripravnik v javnem sektorju pade v nižji plačilni razred in s tem svojo neto plačo, da doseže minimalno osnovo, krpa z raznimi dodatki. Po končanem pripravništvu pa ga čaka okvirna povprečna plača na standardnem delovnem mestu srednje medicinske sestre ali zdravstvenika, ki v neto znesku znaša okoli 800 evrov. To so torej osnovni parametri plačila za opravljeno štiriletno srednjo zdravstveno šolo.

Če se vrnemo nazaj k dijakom, ki so se zgražali. Ti dijaki so se predvsem zgražali nad starejšimi pacienti. Kot primer zato vzemimo domove za ostarele, čeprav so starejši pacienti tudi v splošnih bolnišnicah, kjer so bili prisotni tudi ti omenjeni dijaki. Posebej v teh domovih za ostarele ponavadi samo dve medicinski sestri skrbita za okoli 10 ali več bolnikov. Če gre za „nepokretne“ bolnike, potem je delo zdravstvene nege na teh 10 ali več bolnikov še toliko bolj oteženo. Celotno zdravstveno nego je potrebno ob jutranji negi opraviti v dokaj hitrem času, v okoli uri in pol, kar še dodatno intenzivira delo. Ob tem je delo zdravstvenega delavca dokaj nizko vrednoteno in slabo plačano, kot smo že omenili, kar vsemu temu pridoda še dodaten nivo stresa.

Vso to intenzivno delo, ki ti skozi rutinsko prakso postaja samoumevno in po katerem se ti soočanje s človeškimi izločki postopoma ne gnusi več, je nekaj, kar je pač del dela v zdravstveni negi. Če že občutiš določen gnus ali ob delu doživiš dogodke, o katerih bi rad spregovoril, seveda nimaš niti vzpostavljenega kanala, po katerem bi lahko vse te prigode izpovedal. Ponavadi se ti kanali razširijo v razne notranje prijateljske in družinske zgodbe, predvsem v želji tega, da nekoga nasmejiš ali pa šokiraš s svojim delom in si lahko s tem potrjuješ njegovo težavnost. Dijaki imajo bolj malo prostora, kjer lahko problematizirajo oziroma naslovijo svoje težave v okvirih srednje šole. Saj, kot si predstavljate, gre v srednjih šolah pri podajanju snovi v veliko primerih le za transkribiranje podane snovi v zvezke. Banalnost po nareku podane snovi lahko v obratni smeri pokažemo tudi s tem, da v primerih obstaja institut, s katerim morajo dijaki dvigniti roko in povprašati za dovoljenje za odhod na stranišče.

Kako torej ti dijaki ne bodo občutili gnusa ob soočanju s takšnimi primeri? Celotna zdravstvena praksa je organizirana tako, da se dosti hitro soočiš z najbolj zahtevnimi primeri v zdravstveni negi. Dosti hitro si potisnjen v položaj, kjer se moraš s takšnimi situacijami soočiti - in kako bi lahko odreagiral drugače? Okoli tega vzpostavljenega gnusa imaš speljan še celoten odvod, ločen od same zdravstvene nege, in ta odvod je celotna industrija „lepote“ in „nege“, ki poteka vzporedno s to institucionalizirano zdravstveno nego. Potem pa so tu še možnosti razširitve srednješolskega programa na gimnazijsko raven, a o tem mogoče v kakšni drugi oddaji.