Pred približno tremi tedni se je začel sodni postopek zoper nekdanjega ravnatelja Osnovne šole Prule Dušana Merca, ki naj bi storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Merc je namreč leta 2013 dvema učencema prepovedal vstop v šolo, potem ko je izvedel, da naj bi spolno napadla dve sošolki. Z izrekom takšnega ukrepa naj bi posegel v pravico učencev do obiskovanja pouka, ki se je sicer ne sme omejevati z vzgojnimi ukrepi. Prejšnji teden je tožilstvo obtožni predlog že umaknilo, saj je na podlagi Merčevega zagovora ugotovilo, da z njegovim postopanjem ni nastala hujša kršitev pravic učencev, kar je eden izmed pogojev, da se osebo lahko obsodi za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Za kazenski postopek nerelevanten dogodek pa je zaradi medijskega odziva nanj še vedno zanimiv za obravnavo v današnjem prispevku. Večina medijev je namreč vsaj do umika obtožnega predloga precej odločno zavzela stališče, da je narobe, da se Mercu očita kršitev zakonodaje, s katero je zaščitil žrtvi spolnega nasilja. Komentarji so sojenje v glavnem obsojali s temeljnim argumentom, da je ovadba nesmiselna, ker “primer potrebuje zgolj temeljen etični premislek” in je Merc s to kršitvijo zgolj “izpolnil dolžnost zaščite žrtev spolnega napada”. Na voljo naj ne bi imel nobenega zakonitega in učinkovitega sredstva, s katerim bi se lahko odzval na napad, zato je pač kršil pravilnike in zakon.

Na drugi strani so po tem, ko je bil obtožni predlog že umaknjen, uspeli misli formirati še zagovorniki inšpektorata. Ti v pravu vidijo civilizacijski minimum, kar nedvomno izhaja tudi iz 1. točke vzgojnega načrta Osnovne šole Prule: “Šola mora vzgojno delovati znotraj civilizacijskih okvirov, znotraj antropološkega bistva odnosov med ljudmi in odnosov odraslih do otrok.”

Čeprav šola morda ni odraz samega civilizacijskega bistva, pa na svojo šolsko civilizacijo vseeno deluje vzgojno s celoto svojih ravnanj. Elementi delovanja vzgojne institucije pač imajo vzgojne učinke, tudi če niso neposredno povezani z vzgojo - izbor kadra, odnosi med strokovnimi delavci in učenci ali dijaki, načini komuniciranja in sporočanja novic, sprememb, banalnosti in pomembnih dogodkov. Vse, kar se dogaja v šoli, je del vzgojnega sporočanja, avtomatsko se postavlja za vzor, dejanja se legitimizirajo v trenutku, ko so izvedena in niso obsojena. S tem v mislih lahko ugotavljamo, kako tudi na splošnejše dojemanje storilcev vpliva izločitev sošolcev.

Sporočilo sankcije, ki jo je Merc naložil učencema, je to, da nimata prostora v šolski skupnosti. S tem ni narobe samo to, da je otrok izločen iz pomembnih socializacijskih skupin, ampak tudi to, da sankcija prikaže prekrškarje kot celostno slabe, torej popolnoma neprimerne za šolski prostor. In verjetno celo to, da bi fantje že morali vedeti, da se deklet ne “tunka” in ne “šlata”. Kar je za vzgojno ustanovo čudno, ker - kje pa se lahko stvari vodeno naučimo, če ne v šoli? Šola naj bi bila prostor, v katerem se kršiteljem lahko povsem legitimno predoči posledice njihovih ravnanj. V zvezi s tem naj povemo še to: pogosto so otroci, ki se v svojih socialnih okoljih znašajo nad vrstniki, v primarnih socialnih okoljih, na primer doma, sami žrtve zlorab. Prav šola mora biti v takih primerih prostor, v katerem se omogoča konstruktivni vzgojni zgled, ki je pomemben zlasti za učence, ki ga niso deležni doma.

S prepovedjo vstopa v šolo je ravnatelj pravzaprav olajšal življenje šoli, ker se je izognila dolgotrajnim, zahtevnim, energijsko potratnim in morebiti neučinkovitim pedagoškim postopkom obravnave prekrška. S preprostim umikom učencev iz šole je tudi poskrbel, da se učencema ni bilo treba soočati s svojimi dejanji. Od njiju ni terjal nobenega premisleka, opravičila, soočenja z oškodovanima dekletoma. Prekrškarja sta lahko ohranila svoj miselni okvir oziroma je bilo njuni interpretaciji nezakonite sankcije prepuščeno, ali jo bosta razumela kot poziv k prevpraševanju spolnega nasilja.

Kazen ima še en slab učinek na šolsko skupnost in družbo nasploh. Z odstranitvijo iz družbe se učenca označi kot celostno napačna, kaznujemo ju kot osebi, namesto da bi ju kaznovali dejanju primerno. Kot slaba sta bila označena storilca, ne pa dejanje. Take kazni le krepijo v družbi pogosto prisoten diskurz, da so prekrškarji zločinci, ki si ne morejo pomagati. So pač abnormalni. Prav v prulskem primeru je sentiment najbolje izrazila ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar v intervjuju za revijo Ona. Izjavo citiramo: “O prulskem primeru ne vem dovolj, da bi lahko govorila, za kakšno motnjo gre pri mladostnikih, ki sta tako napadla sošolki, a po informacijah, ki jih imam, je šlo za sadizem. Izživljanje in degradacija, ki je sledila po samem napadu, tukaj gre za mučenje. Tak posameznik nima mesta v šolskem sistemu.”

Podatki iz zapisnika inšpektorja za šolstvo, ki se je z incidentom ukvarjal, kažejo, da je bil postopek voden napačno, ne le po vzgojnopedagoških kriterijih, pač pa postopek tudi ni bil izveden po predpisih in pravilih. To ni bilo koristno ne za oškodovanki ne za učenca. Šola bi namreč morala v postopek vključiti svetovalno službo, širše pa tudi razrednika, starše in ostale učence. Tako bi nudila pomoč tako žrtvi kot storilcu, kar je tudi eno izmed načel obravnave mladoletnih delinkventov oziroma medvrstniškega nasilja. Vodstvo šole je pri obravnavi primera delovalo v nasprotju s pravili in se pri tem sklicevalo na njihovo neučinkovitost, kljub temu da je imelo za oporo pri delovanju na voljo na primer tudi Priročnik za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki precej natančno določa postopke v primeru, ko strokovni delavci ugotovijo pojavljanje medvrstniškega nasilja v šolah. Ta določa, da se nasilje prekine z razdvojitvijo, a znotraj šole. Pri tem se pokliče ustrezno pomoč, ki izvede postopek tako z žrtvijo kot storilcem. V konkretnem primeru poleg tega, da se nihče ni ukvarjal z učenkama, ni bil izrečen noben vzgojni ukrep, ampak nepredvidena sankcija prepovedi vstopa v šolo in obiskovanja pouka.

Levo medijsko naklonjenost Mercu lahko poskusimo iskati tudi v povezavi z gibanjem “Me Too”. Kampanja v svojem pretežnem delu skuša pokazati, da se spolno nasilje pojavlja v vsakodnevnem življenju žensk, množičnost uporabe heštega pa pri tem podkrepi vsako posamično trditev. Množica izpovedi tako najprej deluje na podoben način, kot delujejo izsledki raziskav mednarodnih organizacij: “Vsaka tretja ženska je žrtev spolnega nasilja.” A gibanje temu dodaja še nov vidik javnega imenovanja storilca. V okviru kampanje postane nesmiselno vztrajanje pri zahtevi po dokazanosti posamičnega dejanja, preden se javno izpostavi ne več domnevnega storilca. Javno se ga imenuje ravno zato, ker do nasilja nad ženskami očitno prihaja tako pogosto, da bi bilo neupravičeno, če ne bi verjeli ženski, ki zatrjuje, da je bila žrtev nasilja. Povezavo med gibanjem “Me Too” in Mercem je najbolj neposredno vzpostavil Peter Petrovčič, ki je v članku za Mladino navedel, da je bil po neuradnih informacijah tudi kazenski postopek proti učencema zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen, a »to nikakor, še posebej pa, ko gre za spolne zlorabe, ne pomeni, da sta bila nedolžna«. Nadaljuje, da nedolžnost niti ni bila pomembna - ravnatelj je moral ukrepati hitro, zato je lahko upošteval le dejstva, ki so mu jih takrat posredovali vpleteni. Ob poudarjanju, da je spolno nasilje težko dokazljivo in je treba dati več poudarka na izpoved žrtve, pa se Petrovčič ne meni za to, da je v konkretnem primeru inšpektorat podal ovadbo zaradi napačno izbranega ukrepa in ne zato, ker se od ravnatelja ne bi pričakovalo, da ukrepa.

Na podoben način je tudi Tanja Lesničar Pučko v Dnevnikovi kolumni v prazno navrgla, da so časi, ko je bilo spolno nasilje sprejemljivo ali zamolčano, že minili. Pri tem se, ponovno, nanaša na spolno nasilje nasploh in temu primerno Merc nastopi kot figura, ki je to spolno nasilje nasploh ustavila. Merc torej izide kot heroj zaradi primerjave s samim spolnim nasiljem in ne zato, ker bi komentarji izhajali iz njegovega ravnanja v konkretnem primeru. V okoliščinah, znotraj katerih se niti odziv pristojnih niti naknadni odziv medijev nista zmožna ukvarjati s konkretnim dogodkom, so šolski pravilniki vseeno predstavljali neko omejitev pri sankcioniranju učencev.V nasprotju z zanosom, ki spremlja gibanje “Me Too” in ki se ob vsakem primeru spolne zlorabe osredotoči na storilca izključno z vidika žrtve, bi upoštevanje pravil preprečilo prav to enostransko obravnavo storilca. Znotraj trenutnega sentimenta do spolnih zlorab bi omogočilo ukrepanje in hkrati preprečilo ravnanje v zanosu, v katerem se je učencema izrekel ukrep, ki ju je popolnoma izločil iz šole in je bil odgovor na samo spolno nasilje, ne pa na njuno dejanje.

V postopku sta bili Zala in Živa.